VSRS Sklep III Ips 71/99

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

S sklepom z dne 23.9.1998 je sodišče prve stopnje med drugim:

I./ ugotovilo, da obsega na dan izdelave osnutka za glavno razdelitev stečajna masa za razdelitev med upnike denarna sredstva v višini 7.296.094.911,20 SIT (1. točka izreka sklepa),

II./ zavrnilo ugovore zoper osnutek glavne razdelitve (tudi) sledečih upnikov: ... (del 2. točke izreka sklepa),

III./ odobrilo razdelitev stečajne mase med upnike za poplačilo njihovih terjatev, kot je vse navedeno v osnutku za glavno razdelitev, ki je sestavni del sklepa (10. točka izreka sklepa).

Pritožbe upnikov, navedene v točki II./ zgoraj, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklep sodišča druge stopnje izpodbija v delu o zavrnitvi pritožbe pod točko II./ zgoraj navedenih upnikov vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti, v zvezi s tem pa izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka (I./ točka zgoraj), delno v 2. točki izreka (II./ točka zgoraj) in v 10. točki izreka (III./ točka zgoraj). V zahtevi za varsto zakonitosti uveljavlja zmotno uporabo prava, in sicer 30. člena Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Ur. list RS štev. 1/91-I in 46/93; v nadaljevanju: ZPSS). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj oba sklepa v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena stečajnemu upravitelju in upnikom pod točko II./ zgoraj.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trideseti člen ZPSS določa:

"Terjatve upnikov se izplačujejo iz stečajne mase po naslednjem vrstnem redu:

1terjatve iz bančnih vlog, za katere jamči Republika Slovenija ali Agencija za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah, 2. terjatve Banke Slovenije, 3. terjatve upnikov, ki niso lastniki banke, 4. terjatve lastnikov banke".

Zaradi razdelitve stečajne mase po osnutku za glavno razdelitev je stečajni upravitelj razvrstil terjatve v šest skupin (rangov). V skupino štev. 2 je uvrstil terjatve upnikov, ki nimajo niti ene delnice stečajnega dolžnika, v skupino štev. 3 je uvrstil terjatve upnikov, ki imajo vsaj eno redno ali prednostno delnico stečajnega dolžnika, vendar vanjo uvrščene terjatve ne izhajajo iz delnic stečajnega dolžnika, v skupino štev. 4. je uvrstil terjatve iz naslova obveznic, ki jih je izdal stečajni dolžnik, v skupini štev. 5. in 6. pa je uvrstil terjatve iz naslova prednostnih in rednih delnic stečajnega dolžnika. Za vse terjatve, ki jih je uvrstil v 2., 3. in 4. skupino je predlagal izplačilo v okviru 3. točke 30. člena ZPSS ne glede na to, da so imetniki posameznih terjatev, ki ne izhajajo iz delnic stečajnega dolžnika, tudi imetniki delnic stečajnega dolžnika. Menil je, da se v okviru 4. točke 30. člena ZPSS izplačujejo samo terjatve iz delnic stečajnega dolžnika, ne pa tudi druge terjatve tistih upnikov, ki so tudi imetniki delnic stečajnega dolžnika.

S stališčem stečajnega upravitelja sta se strinjali tudi sodišči prve in druge stopnje. Zato sta zavrnili ugovore oziroma pritožbe upnikov pod točko II./ zgoraj, ki so menili, da je treba uvrstiti v poplačilni vrstni red po 4. točki 30. člena ZPSS prav vse terjatve tistih upnikov, ki so tudi imetniki delnic (vsaj ene) stečajnega dolžnika, ne glede na to, kakšna je podlaga terjatev. Takšno je tudi stališče zahteve za varstvo zakonitosti.

Pri preizkusu utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prišlo do zaključka, da sta izpodbijani odločitvi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilni in obrazloženi s strokovno tehtnimi razlogi. Meni pa, da se, upoštevajoč čas sprejetja ZPSS in takrat veljajoče zakone, v kontekst katerih se je ZPSS vključeval, lahko pride do enakega zaključka tudi na krajši način.

Z vidika sedaj veljajočih zakonov, zlasti Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev. 30/93...6/99) in Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97), je pojem "lastniki banke", ki ga uporabi ZPSS v 30. členu, res nejasen. Ni pa to z vidika ob sprejetju ZPSSLBH veljajočih Zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ štev. 77/88...61/90) in Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL/89), na uporabo katerega se ZPSS v 31. členu celo izrecno sklicuje. Zakon o podjetjih namreč opredeljuje družbe, tudi delniške, v kolikor ni šlo za družbe z izključno družbenim kapitalom, kot družbe v zasebni ali mešani lastnini (n. pr.: 2. in 3. člen). Pri tem v zvezi z upravljanjem družbe "znane lastnike" celo izrecno opredeli kot lastnike (3. odstavek 3. člena). ZPPSL/89 pa v 2.

odstavku 149. člena določa, da se nerazporejena sredstva v zasebni lastnini, ki ostanejo po izplačilu upnikov, izročijo lastniku (to velja tudi za banke - 1. odstavek 4. člena ZPPSL/89). Očitno je torej, da pomeni pojem "lastnik" v 30. členu ZPSS imetnika delnic(e) banke.

Nejasnost povzroča tudi izraz "terjatve lastnikov banke". Glede na zgoraj navedene razloge se lahko nanaša samo na terjatve, ki jih imajo imetniki delnic banke iz delnic.

Delnica imetniku ne daje upravičenja zahtevati od njenega izdajatelja vračilo (izplačilo) vplačanega vložka. S tega vidika nima torej imetnik delnice proti izdajatelju nobene terjatve. To pa se spremeni pri prenehanju delniške družbe zaradi stečaja ali likvidacije. Z začetkom enega od teh postopkov dobi imetnik delnice proti njenemu izdajatelju terjatev na izročitev ustreznega dela premoženja, ki bo ostalo po poravnani stroškov postopka in poplačilu terjatev upnikov. Zato je treba izraz, uporabljen v 4. točki 30. člena ZPSS, razumeti samo na takšen način.

Glede na navedeno lahko povzroči nejasnost na prvi pogled samo primerjava 3. točke s 4. točko 30. člena ZPSS. Če pa omenjeni dve točki 30. člena ZPSS razlagamo tako, da zakon z njima ne opredeljuje vrstnega reda plačil iz stečajne mase po imetnikih terjatev ampak po terjatvah, tudi ta nejasnost odpade. Zakaj vrstnega reda plačil iz stečajne mase ni mogoče določati po imetnikih terjatev pa več kot nazorno izhaja iz razlogov obeh izpodbijanih odločb.

Ker v uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava ni, je to sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (408. člen in 393. člen ZPP).