VSRS Sklep III Ips 78/99

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

V sporu zaradi plačila 12.942.647,80 SIT je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke z začasno odredbo prepovedalo drugi toženi stranki odtujiti in obremeniti njene nepremičnine. Ugotovilo je verjetnost obstoja terjatve tožeče stanke in nevarnosti, da bo tožena stranka onemogočila oziroma otežila izterjavo z odtujitvijo nepremičnin.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi v celoti ugodilo, omenjeni sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetnost terjatve izkazala, ne pa tudi s stališčem, da je izkazala nevarnost onemogočenja oziroma otežkočenja izterjave. Ni namreč izkazano, da bi tožena stranka kupnino, ki bi jo pridobila s prodajo nepremičnin, kakorkoli skrila ali drugače razpolagala z njo. Razen tega pa mora biti za obstoj nevarnosti izkazano zavestno ravnanje dolžnika, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izterjavo.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava - prvega odstavka 265. člena ZIP. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev pritožbe tožene stranke, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri izpolnjenih predpostavkah iz prvega odstavka 265. člena dovoljuje ZIP v drugi točki prvega odstavka 266. člena v zavarovanje denarne terjatve tudi izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve ali obremenitve nepremičnin. Pri tem prepovedi odtujitve ne omejuje samo na neodplačne odtujitve. To pomeni, da je dovoljena tudi začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev, pa čeprav odtujeno nepremičnino nadomestila kupnina. Za primer nevarnosti takšne odtujitve zakon tudi ne zahteva izkazovanja dodatne nevarnosti, da bo tožena stranka (dolžnik) tudi kupnino na kakršen koli način skrila. Zato je stališče pritožbenega sodišča, kaj vse bi moralo biti izkazano za ugotovitev obstoja nevarnosti onemogočenja oziroma otežkočenja izvršbe, pravno zmotno. Takšnemu stališču bi lahko sledil samo še zaključek, da začasna odredba s prepovedjo odplačne odtujitve sploh ni mogoča. Zakon pa jo dovoljuje.

Tudi stališče, da mora pri denarni terjatvi izhajati nevarnost iz zavestnega dolžnikovega ravnanja, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežkočil izvršbo, je pravno zmotna. Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočenja izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) pa za ugotovitev nevarnosti ni relevantna (glej: Triva, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, 1980, str.347 točka 11).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče res zmotno uporabilo zakonsko določbo, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti. Zato ji je to sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje. V novem odločanju bo pritožbeno sodišče presodilo morebitno utemeljenost ostalih pritožbenih razlogov, ki jih v razveljavljenem sklepu še ni presojalo.