VSRS Sodba III Ips 42/98

Revizija se se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 14 pogodb, sklenjenih v času od 7.9.1995 do 30.7.1996, s katerimi je tožena stranka v poplačilo svojih obveznosti do tožeče stranke prenesla nanjo svoje terjatve do svojih dolžnikov v skupnem znesku 1.236.651,90 SIT, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, toženi stranki pa naložilo, da omenjeni znesek s pripadki plača tožeči stranki.

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemneljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec kot upnik prejel izpolnitev svojih terjatev do tožeče stranke na način, ki ni običajen. Poplačilo terjatev na način, ki ni običajen, pa je predpostavka domneve, da je toženec vedel ali moral vedeti za slabo ekonomsko stanje tožeče stranke (1. točka 4. odst. 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - v nadaljevanju:

ZPPSL). To je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe navedlo. Glede na obstoj domneve kakšna nadaljnja obrazložitev obstoja subjektivnega dejanskega stanja izpodbijanja ni bila potrebna.

Povedalo pa je tudi, da bi tožena stranka lahko dokazovala nasprotno, da pa tega ni storila.

Tožena stranka ni nikoli trdila, da je bila tožeča stranka dolžna izpolniti svojo obveznost do nje z odstopom terjatev. Poravnava obveznosti na ta način je bila zato nadomestna izpolnitev, ki je toženec kot upnik ni bil dolžan sprejeti, pa tudi ne upravičen zahtevati (primerjaj: 308. člen ZOR). Čim pa je takšno izpolnitev sprejel, je bila ta sicer veljavna, vendar izpodbojna kot vsako drugo pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, če so za to bile izpolnjene zakonske predpostavke iz 1. odst. 125. člena ZPPSL.

Obstoj zakonskih predpostavk za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju je sodišče ugotovilo. Ugotovilo je (dejanska ugotovitev), da se je zaradi sklenitve pogob o odstopu terjatev zmanjšala stečajna masa, s tem pa tudi poplačilo terjatev drugih upnikov stečajnega dolžnika. Ker je tožeča stranka z odstopom terjatev svoje obveznosti do toženca v obsegu odstopljenih terjatev v celoti poravnala, je toženec prišel s tem v ugodnejši položaj v primerjavi z drugimi upniki tožeče stranke. Ugotovilo pa je tudi vsa pravno relevantna dejstva za materialnopravni zaključek, da je podana zakonska domneva po 1. točki 4. odst. 125. člena ZPPSL, da je toženec vedel oziroma moral vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Vsi odstopi terjatev so bili izvršeni v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, pri čemer pa vsebina obveznosti tožeče stranke ni bila izpolnitev z odstopom terjatev. Zato je takšna izpolnitev obveznosti izpolnitev na način, ki ni običajen.

Izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen, je relevantna samo za ugotovitev obstoja domneve, da je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, vedel oziroma moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Izpolnitev na način, ki ni običajen, je predpostavka za obstoj omenjene domneve za vsa takšna pravna dejanja, ne glede na to, kdaj v zadnjem letu pred začetkom stečaja jih je dolžnik storil. Trimesečni rok iz 2. točke 4. odst. 125. člena ZPPSL pa je relevanten za ugotovitev obstoja domneve takrat, kadar je dolžnik izpolnil svojo obveznost tako, kot se glasi (ne na neobičajen način), če je zaradi takšne izpolnitve prišlo do posledic iz 1. odst. 125. člena ZPPSL. Ker so bili vsi v postopku obravnavani odstopi terjatev izpolnitve na način, ki ni običajen, ni bilo treba sodišču glede nobenega odstopa ugotavljati obstoja subjektivnega dejanskega stanja na način, ki bi bil drugačen od tistega, na kakršnega ga je ugotovilo.

Okoliščina, da je bil toženec svoj čas delavec tožeče stranke, na pravilnost odločitve ne vpliva. Terjatve, ki so bile poravnane z izpodbijanimi pravnimi dejanji, ne izhajajo iz njegovega nekdanjega delovnega razmerja s tožečo stranko, ampak iz gospodarskih poslov. To pa toženca kot upnika tožeče stranke ne uvršča med upnike, ki imajo prioritetno pravico do poplačila svojih terjatev.

Iz povedanega sledi, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora paziti revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).