VSRS Sklep III Ips 83/97

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sklepa pritožbenega sodišča v točki 1./ izreka in sodišča prve stopnje z dne 15.1.1996 opr. štev. St 8/94-181, razveljavita; 2. V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obvestilo Javnega pravobranilstva Republike Slovenije udeležencem javne dražbe, da parcele, vpisane v z.k. vložek štev. 1451 ne morejo biti predmet javne dražbe, ker so last Republike Slovenije in istočasni predlog stečajnemu upravitelju, naj omenjene parcele izloči iz stečajne mase, je sodišče prve stopnje obravnavalo kot prijavo terjatve na izločitev stvari, ki ne pripadajo stečajnemu dolžniku in jo zavrglo kot prepozno. Pritožbo Javnega pravobranilstva Republike Slovenije je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Javno pravobranilstvo Republike Slovenije je vložilo pritožbo tudi zoper sklep o prodaji stečajnega dolžnika, katerega naj bi sprejelo sodišče prve stopnje na dražbenem naroku. To pritožbo je pritožbeno sodišče zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper vse zgoraj navedene sklepe sodišč druge in prve stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljajoč zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Temu sodišču je predlagalo, naj izpodbijane sklepe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti ni bil vložen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena samo delno - v obsegu kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja (med drugim) na kršitev 1. odst. 149. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97), ki določa, da se proda (praviloma na javni dražbi) dolžnikovo premoženje, ki gre v stečajno maso. Po 2. odst. 104. člena ZPPSL pa gre v stečajno maso premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka (ostalo besedilo določbe v obravnavanem primeru za odločitev ni pomembno). Stvari, ki so pri dolžniku ob začetku stečajnega postopka, pa niso njegove (jih nima), ne gredo v stečajno maso. Vendar so primeri, ko organom stečajnega postopka ni znano, da določene stvari, ki so pri stečajnem dolžniku ob začetku stečajnega postopka, niso njegove, zaradi česar jih obravnavajo kot del stečajne mase. Zato je dal zakon upravičencem možnost izločevanja. Če pa ni dvoma, da stvari, ki so pri stečajnem dolžniku ob začetku stečajnega postopka, niso njegove, ne pridejo v stečajno maso in jih ni mogoče prodajati kot del stečajne mase.

Najpozneje z uveljavitvijo Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...1/96) oziroma Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 10/93 in 1/96) so parcele, vpisane v zem. k. vložek 1451, prešle po zakonu v last Republike Slovenije (1. odst. 5. člena ZLPP in 1. odst. 14. člena ZSKZ). Ker se je stečajni postopek proti K. p.o. začel pozneje, zato niso postale del njegove stečajne mase. O tem ni bilo dvoma, saj sta bila oba zakona pravilno objavljena v zgoraj navedenih številkah Uradnega lista RS.

Glede na zgoraj navedeno obvestila Javnega pravobranilca Republike Slovenije udeležencem javne dražbe ni mogoče obravnavati kot prijave izločitvene terjatve, ampak tako, kot se glasi, oziroma kot opozorilo, naj se kot del stečajne mase ne prodajajo parcele, ki v stečajno maso niso prišle. Glede na pridobitev lastninske pravice na obravnavanih parcelah po zakonu, jih Republiki Sloveniji ni bilo treba izločati iz stečajne mase, saj vanjo sploh niso prišle, o čemer, iz zgoraj navedenega razloga, ni moglo biti nobenega dvoma. Odločanje o omenjeni vlogi Javnega pravobranilca Republike Slovenije z vidika 1. odst. 137. člena ZPPSL in z uporabo 8. odst. 137. člena ZPPSL je bilo zato pravno zmotno tako na prvi kot tudi na pritožbeni stopnji. Zato je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti v tem delu ugodilo in odločilo tako, kot to izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Pritožbo Javnega pravobranilca Republike Slovenije zoper sklep, ki naj bi ga sodišče sprejelo na javni dražbi, je pritožbeno sodišče obravnavalo izhajajoč iz predpostavke, da je sodišče kupcu, ki je ponudil najvišjo ceno, predmet prodaje domaknilo, samo pisnega odpravka sklepa še ni izdelalo.

ZPPSL ne pozna domika, pač pa sklene stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika s ponudnikom, ki je ponudil najvišjo ceno oziroma druge najugodnejše pogoje, pogodbo. Javna dražba se tudi ne zaključi z odločbo sodišča, ampak potem, ko ni več dražitelja, ki bi dražil preko do tedaj ponujene najvišje cene. Morebitnih nepravilnosti v postopku prodaje zato ni mogoče uveljavljati s pritožbo zoper nek sklep, ki ga sodišče sploh ni izdalo, ampak samo s tožbo na neveljavnost pogodbe iz 4. odst. 154. člena ZPPSL (načelno pravno mnenje, sprejeto na Občni seji dne 18. in 19. 6.1996 - Pravna mnenja I/96 str. 10).

Pritožba je dovoljena samo zoper sodbo ali sklep sodišča prve stopnje (1. odst. 348. člena ZPP in 1. odst. 378. člena ZPP). Na javni dražbi ni sodišče izdalo nobenega sklepa. Sklicujoč se na sklep na redni številki 179 (zapisnik o javni dražbi), je zato Javni pravobranilec Republike Slovenije vložil pritožbo zoper neko odločbo, ki je sodišče sploh ni izdalo. Takšna pritožba pa ni dovoljena. Zato jo je, sicer iz nekoliko drugačnih razlogov, kot je samo navedlo, pritožbeno sodišče pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Zato je to sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločitev v 2. točki izreka pritožbenega sodišča zavrnilo kot neutemeljeno.