VSRS Sodba III Ips 13/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 812.384,70 SIT z obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 177.948,70 SIT, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku je sporno, ali je tožena stranka ugovarjala terjatvi tožeče stranke v pobot svojo terjatev (ali je možno njene izjave opredeliti kot pobotne ugovore).

Zlasti pritožbeno sodišče je v izpodbijani odločbi jasno in pravilno obrazložilo, kakšne možnosti je imela tožena stranka v zvezi z zatrjevano svojo terjatvijo proti tožeči stranki, kaj pomeni pobot in kako ga je treba uveljaviti. Pravilno je tudi obrazložilo, zakaj navedb tožene stranke ni mogoče šteti kot ugovor pobota. Glede na revizijske trditve pa revizijsko sodišče še dodaja.

Ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka sicer priložila bremepis z dne 8.9.1993 štev. 236/92. Z njim pa ni dokazovala dejstva prenehanja vtoževane terjatve zaradi predpravdnega pobotanja, saj tega dejstva niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi niti pozneje v prvostopnem postopku ni nikoli zatrjevala. Prvič ga je navedla šele v pritožbi, ne da bi opravičila, zakaj ga ni mogla navesti že prej. Zato tega dejstva pri sojenju na drugi stopnji niti ni bilo mogoče upoštevati (496.a člen ZPP).

Predpostavka pobotanja je tudi istovrstnost terjatev, ki naj bi prenehali s pobotanjem (336. člen zakona o obligacijskih razmerjih). Terjatev tožeče stranke je (bila) izražena v SIT, toženec pa je svojo terjatev vedno izražal v tuji valuti - v USD. Zato tudi če bi bilo možno njegove izjave opredeliti kot izjave, s katerimi zahteva pobotanje (to jih pa ni mogoče iz razlogov izpodbijane sodbe), do pobotanja ne bi moglo priti zaradi neizpolnjevanja predpostavke istovrstnosti.

Uveljavljani revizijski razlog glede na navedeno ni podan. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).