VSRS Sodba VIII Ips 216/2003

Revizija se zavrne.

Tožniku je bil v disciplinskem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi več hujših kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je skupaj s sodelavcem pri dveh strankah opravil menjavo števca (vodomera) izven delovnega časa in za to delo izstavil račun, čeprav je šlo sicer za redno delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki. Tožnik je bil takrat tudi v bolniškem staležu, prejeti denar ene od strank pa sta si s sodelavcem razdelila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti, da pa s svojim ravnanjem ni storil vseh očitanih kršitev, temveč le kršitev, opredeljeno kot zlorabo položaja in prekoračitev pooblastil. Po zakonu in Pravilniku tožene stranke se za to kršitev lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so podane t.i. kvalifikatorne okoliščine. Sodišče je presodilo, da ena od takih okoliščin, ki jo je ugotovila disciplinska komisija (moten delovni proces) ni podana, druga (možnost nastanka večje škode) pa nima take teže, da bi utemeljevala izrek nepogojnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zato je njegovo izvršitev pogojno odložilo za dobo enega leta.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Strinjalo se je sicer z dokazno oceno in pravno presojo prvostopnega sodišča o tem, da je tožnik kršil delovne obveznosti in da je storil le eno kršitev delovnih obveznosti, kot tudi s stališčem, da zaradi tožnikovega ravnanja delovni proces pri toženi stranki ni bil moten. Presodilo pa je, da je podana druga v disciplinskem postopku ugotovljena kvalifikatorna okoliščina in da ni razlogov za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa, saj ni pozitivne prognoze za tožnika.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), le njegova obrazložitev je vsaj deloma nerazumljiva oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje ne obrazloži zakaj konkretno se je odločilo, da bo tožniku izvršitev ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo in zato že prvostopne sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje bi moralo prvostopno sodbo zato, ker jo ni mogoče preizkusiti, razveljaviti in vrniti v novo sojenje, ne pa ugotoviti zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje se po eni strani strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča, istočasno pa samo ugotavlja drugačno dejansko stanje o vprašanju možnosti povzročitve večje škode. Nerazumljiva je obrazložitev izpodbijane sodbe, da delavcu lahko preneha delovno razmerje le, če je tudi iz olajševalnih okoliščin mogoče sklepati, da so dokazani resni razlogi za prenehanje. Pritožbeno sodišče je spremenilo prvostopno sodbo v škodo tožnika ob ugotovitvi, da so bile že v disciplinskem postopku ugotovljene vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Pri tem pa prezre, da so disciplinski organi ukrep izrekli za očitanih sedem različnih hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so se v sodnem postopku vse razen ene, izkazale za neutemeljene. Gre za vprašanje primernosti uporabe 90. člena ZDR (1990) in 15. člena Pravilnika tožene stranke, česar sodišči nista ustrezno obrazložili. Navaja še, da je bil v podjetju zaposlen 23 let, do tedaj disciplinsko ni bil kaznovan, je invalid zaradi posledic dela pri toženi stranki, star 43 let in slabega premoženjskega stanja. Teh okoliščin disciplinski organi namenoma niso hoteli upoštevati.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370.

člena ZPP, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Gre za formalne pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, ne pa za vprašanje njene pravilnosti in zakonitosti. Vsaka nejasnost, nerazumljivost ali neskladje še ne pomeni kršitve, potrebno je tudi, da zaradi take pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Strinjati se je mogoče z revizijskimi navedbami, da je obrazložitev izpodbijane sodbe mestoma nerazumljiva in zaide celo v nasprotje sama s seboj. Toda o odločilnih dejstvih ima razloge in ti razlogi niso nejasni: razlogi prvostopnega sodišča za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa niso pravilni in odločilni. Glede olajševalnih in obteževalnih okoliščin pritožbeno sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja, temveč ostaja pri dejanskem stanju, kot so ga glede teh okoliščin ugotovili disciplinski organi in ga je presojalo prvostopno sodišče. Ali je bilo na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljena določba 90. člena ZDR (1990) in 15. člen Pravilnika tožene stranke, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Disciplinski pravilnik tožene stranke (priloga B12) ne določa hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Disciplinska komisija je zato lahko tak ukrep zakonito izrekla le ob upoštevanju določb 89. člena ZDR (1990). Enako določa tudi 10. člen Pravilnika tožene stranke:

disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja se lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene s splošnim aktom, če je bilo s kršitvijo povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogroženo življenje ali zdravje delavcev, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije (t. i. kvalifikatorne okoliščine).

Tožnik v reviziji ne ugovarja odločitvi sodišča, da je storil očitano kršitev in da je zanjo odgovoren. Ugotovitev sodišča o tem, ali so podane kvalifikatorne okoliščine pa sodi med dejanske ugotovitve, ki jih v reviziji ni več dopustno izpodbijati. Sodišče je ugotovilo, da ena izmed posledic tožnikove kršitve delovnih obveznosti, ki jo je mogoče upoštevati kot kvalifikatorno okoliščino (motnje v delovnem procesu), ni podana. Izkazana pa je druga posledica, ki so jo ugotovili že disciplinski organi tožene stranke: možnost povzročitve večje škode. Po 89. členu ZDR (1990) in 15. členu Pravilnika zadošča le možnost nastanka večje škode in ni nujno, da gre le za materialno škodo. Sklep disciplinske komisije (priloga B9) izrecno navaja tudi moralno škodo, ki je bila ali bi utegnila biti povzročena, sklep komisije za pritožbe (priloga B11) pa o tem, da je ravnanje in obnašanje tožnika povzročilo ali bi povzročilo podjetju večjo škodo tako v materialnem smislu, kot tudi glede ugleda podjetja. V takih dejanskih ugotovitvah pa sta obe sodišči imeli zadostno podlago za presojo, da je za storjeno kršitev delovnih obveznosti mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izbire disciplinskega ukrepa gre najprej za vprašanje upoštevanja vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je treba pri tem upoštevati, in v primeru izbire ukrepa denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja še, ali so morda izkazani razlogi za pogojno odložitev izvršitve takega disciplinskega ukrepa. Pravilnik tožene stranke v 12. členu tako primeroma našteva okoliščine, ki jih morajo disciplinski organi upoštevati pri izbiri ukrepa. V tem delu je obrazložitev prvostopne sodbe res pomanjkljiva oziroma je glede tega vprašanja izrecno sploh ni. Posredno pa le potrdi odločitev disciplinskih organov že s tem, da sprejema odločitev o izbiri samega ukrepa, in pogojno odloži le njegovo izvršitev. Zato tudi pritožbeno sodišče ne ugotavlja samo dejanskega stanja oziroma ne ugotavlja drugačnega kot prvostopno sodišče, ko svojo odločitev utemeljuje na dejanskih ugotovitvah disciplinskih organov o obteževalnih in olajševalnih okoliščinah. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je revizijsko sodišče vezano, zato revizijskih navedb o tem, katere olajševalne okoliščine bi bilo treba upoštevati, ni mogoče upoštevati (niso dopustne). Disciplinski organi in sodišče niso šteli, da olajševalnih okoliščin sploh ni, temveč le, da ni najti takih, ki bi ob izkazanih obteževalnih okoliščinah utemeljevale izbiro milejšega disciplinskega ukrepa.

Premoženjsko stanje je pritožbena komisija upoštevala le pri spremembi odločitve o povrnitvi škode, trditev o disciplinskem nekaznovanju pa je v nasprotju s podatki v spisu: v prilogah od B13 do B22 so sklepi disciplinskih organov o izrečenih različnih disciplinskih sankcijah zoper tožnika v devetih primerih. Gre za odločitve v času od leta 1980 do 1993 in torej tudi že za ukrepe, ki so izbrisani iz evidence izrečenih ukrepov (drugi odstavek 68. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Ne disciplinski organi ne sodišče pa predhodne kaznovanosti niso upoštevali kot obteževalne okoliščine.

Pravilnik tožene stranke v 14. in 15. členu določa namen pogojne odložitve izvršitve disciplinskih ukrepov in primeroma našteva okoliščine, ki se pri taki odločitvi upoštevajo. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o pogojni odložitvi izvršitve ukrepa teh določb Pravilnika ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Okoliščine, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, niso same po sebi že tudi tiste, ki utemeljujejo odločitev o pogojni odložitvi izvršitve ukrepa, čeprav so nekatere lahko celo iste. Bistvena je "pozitivna prognoza", na kar opozarja izpodbijana sodba. Po 14. členu pravilnika tožene stranke se izvršitev disciplinskega ukrepa odloži "kadar je mogoče pričakovati, da bo opozorilo ob zagroženem disciplinskem ukrepu dovolj vplivalo na delavca, da ne bo več ponavljal delovnih obveznosti". Sodišče prve stopnje okoliščin, ki bi kazale na to ni ugotovilo, ob tem pa tudi ni presodilo, da so nepravilne oziroma zmotne ugotovitve disciplinskih organov o tem, da takih okoliščin dejansko tudi ni. Disciplinski organi so namreč v skladu s 15. členom Pravilnika ugotavljali take okoliščine: mnenje sindikata o negativnem odnosu znotraj delovne enote in o verjetnosti ponovitve kršitev, odnos tožnika do nadrejenih, sodelavcev in strank, odnos do samega dejanja in sodelavca-sostorilca (mnenje sindikata in sklepi disciplinskih organov v prilogah B7, B9 in B11). Na podlagi takih dejanskih ugotovitev pa je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da ni zakonitih pogojev za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).