VSRS Sodba VIII Ips 54/2002

Revizija se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka na podlagi lastninske nakaznice izplačati v tolarski protivrednosti 1.210 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije in ji povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, drugačna pa je tudi odločitev, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče že sprejelo v zadevi opr. št. I Cp 988/96. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali podredno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP (1992) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP (1977)).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), kakšna druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa v reviziji ni bila zatrjevana.

Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo nižje sodišče, saj revizija ni dopustna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Nižji sodišči sta na podlagi dokazov izvedenih v postopku ugotovili, da tožnica ni uspela dokazati, da bi v spornem obdobju, to je v letu 1992, prejemala nižjo plačo, kot je bilo to določeno v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 1/90 in 11/93) oziroma, da bi ji za del pripadajoče in obračunane plače bila izdana potrdila (lastninske nakaznice). Samo v primeru nižje izplačane plače, pa še to samo, če postopek znižanja ne bi bil izveden v skladu z veljavnimi predpisi, bi tožnica imela temelj za uspešno uveljavitev svojega zahtevka.

Ne glede na povedano je treba obrazložiti, da je ob upoštevanju veljavnih predpisov bilo v spornem obdobju dopustno zniževanje plač delavcev samo na način in pod pogoji določenimi v zakonu ali kolektivni pogodbi. Tako je na primer SKPG v 33. členu določala, da je bilo pod nekaterimi pogoji možno znižanje plač za največ za 20 %, pri čemer je bilo določeno, da se kriteriji za znižanje plač opredelijo v kolektivnih pogodbah dejavnosti. Razlike tako zmanjšanih plač pa je bilo možno, v skladu z določbami 23. in 25. a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), in ob upoštevanju določb zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS - Uradni list RS, št. 71/94 - 15. in 19. člen), uveljaviti pri interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup, na podlagi potrdil. Postopek s potrdili, ki so bila podlaga za sodelovanje pri lastninskem preoblikovanju podjetja, pa je bil določen z uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93).

Ker v postopku ni bilo dokazano, da je tožnica lastninska nakazila dobila zaradi znižanja plač ali da bi jih dobila namesto dela obračunanih plač, ji toženi stranki nista bili dolžni v gotovini izplačati v teh nakaznicah označenih zneskov. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Ni točna navedba v reviziji, da je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi pod opr. št. I Cp 988/96 sodilo drugače kot v izpodbijani zadevi. Sodbo v navedeni zadevi je izdalo Višje sodišče v Ljubljani (ne delovno in socialno sodišče), ki je sicer z nekoliko drugačno, vendar smiselno enako obrazložitvijo, odločilo enako, kot izpodbijana sodba. Enak in bistven v obeh zadevah je pravilen zaključek, da je tožničin denarni zahtevek brez pravne podlage in da ga je zato treba zavrniti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP (1977) revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP (1977) uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).