VSRS Sklep VIII Ips 57/2002

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da je ostal v delovnejm razmerju pri toženi stranki tudi od 1. 4. 1993 dalje. Tako je odločilo zato, ker tožnik zahteve za varstvo pravic pri toženi stranki ni vložil ne v predpisanem ne v razumnem roku od trenutka, ko je zvedel za kršitev svojih pravic. Tožnik je bil že z dopisom z dne 15. 6. 1993 seznanjen s stališčem tožene stranke, da pri njej ni več v delovnem razmerju. To mu je bilo izrecno povedano nato še v dopisu tožene stranke z dne 7. 7. 1993, s katerim mu je ta vrnila delovno knjižico. Poleg tega tudi od 1. 4. 1993 ni prejemal od tožene stranke nobenih prejemkov v zvezi z delovnim razmerjem. Tožnik je zahtevo za varstvo pravic vložil šele 21. 6. 1994.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Pravočasno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo. Za varstvo pravic pri delodajalcu pa drugi odstavek 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) določa prekluziven rok 15 dni, šteto od dneva, ko je bila delavcu vročena odločba, s katero mu je bila pravica kršena, oziroma od dneva, ko je za kršitev izvedel. Ker tožniku sklep ni bil vročen, je sodišče to dejstvo štelo njemu v korist, in kot prekluzivnega ni štelo 15 dnevni rok, temveč razumni rok. Vložitve zahteve po preteku skoraj enega leta odkar je tožnik izvedel za kršitev svoje pravice, pa ni mogoče šteti za razumno časovno obdobje.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri presoji razumnega roka dolžno individualno pretehtati, kolikšen je možen odstop od formalno predpisanega časovnega obdobja, ki je z zakonom določen kot rok za vložitev zahteve za varstvo pravic. Zato bi moralo upoštevati mnenji psihologa in nevropsihiatra, da je tožnik po intelektualnih sposobnostih na spodnji meji podpovprečja, dodatno še s hudimi motnjami miselne koncentracije. Glede na take sposobnosti, zanj zgolj dejstvo vrnitve nezaključene delovne knjižice, še ni pomenilo prenehanja delovnega razmerja.

Subjektivne in objektivne okoliščine tožnikovega primera bi moralo sodišče upoštevati kot opravičljive in sprejemljive v tem smislu, da je rok za vložitev tožbe v njegovem primeru šteti kot razumni rok.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po prvem odstavku 384. člena ZPP je revizija dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Z zavrnitvijo pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe je bil postopek pravnomočno končan.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijani sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik ne uveljavlja ne izrecno ne vsebinsko.

To kar navaja tožnik, se nanaša le na dejansko podlago sklepa.

Uveljavlja torej smiselno zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno. Med dejanske ugotovitve spada vprašanje tožnikove sposobnosti razumevanja odločitev in ravnanj tožene stranke ter njegove sposobnosti ustrezno in pravočasno reagirati nanje.

Revizijsko sodišče je pri presoji materialnopravne pravilnosti izpodbijanega sklepa vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče ni ugotovilo, da bi bil tožnik nesposoben sam skrbeti zase in za svoje pravice - da bi bil torej neprišteven ali poslovno nesposoben. Kaj takega ne izhaja niti iz predloženih zdravniških mnenj, ki se nanašajo le na tožnikovo delazmožnost in njegovo sposobnost za predlagano prekvalifikacijo (priloga A11).

Tožniku je bila kot delovnemu invalidu III kategorije priznana pravica do prekvalifikacije. Tožena stranka, takratna Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji in tožnik, so medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s prekvalifikacijo uredili s pogodbo z dne 15. 11. 1990 (prilogi A6 in B2). V točki V. pogodbe je zapisana obveznost tožnika, da se je dolžan vrniti na delo najpozneje v 8 dneh po uspešno zaključenem izobraževanju, od 1. 9. 1990 pa do vrnitve na delo po uspešno končani prekvalifikaciji, pa mu mirujejo pravice iz delovnega razmerja.

Tožnik prekvalifikacije oziroma šolanja ni zaključil, temveč ga je predčasno prekinil. Iz fotokopije delovne knjižice (priloga A10) je razvidno, da je bila tožniku prekvalifikacija vpisana kot "čas, prebit izven delovnega razmerja, ki se šteje za pokojnino" za obdobje od 16. 11. 1990 do 31. 3. 1993.

Odločitev sodišča o zavrženju tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 4. 1993 dalje, temelji na dejanskih ugotovitvah o tem, kdaj je tožnik zvedel, da mu tožena stranka te pravice (pravice do vrnitve nazaj na delo po izteku mirovanja pravic) ne priznava in kdaj je zoper tako ravnanje zahteval varstvo pravic pri toženi stranki. Dejstvo je, da tožena stranka v zvezi s tem ni izdala nobenega pisnega sklepa. Gre torej za primer dejanskega ravnanja delodajalca. Po določbi prvega odstavka 80. člena ZTPDR ima delavec pravico pri delodajalcu vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kar je po drugem odstavku 83. člena ZTPDR pogoj za uveljavljanje sodnega varstva. Ni sporno, da je tožnik tako zahtevo vložil in da tožena stranka o njej ni odločila. Sporno je le vprašanje pravočasnosti vložitve zahteve pri toženi stranki (ne pa tudi pravočasnost vložitve tožbe).

Sodišče druge stopnje razlaga določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR tako, da je procesna predpostavka za sodno varstvo "pravočasno uveljavljanje varstva pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu" (zadnji odstavek na 4. strani odbrazložitve). To, v bistvu sicer točno razlago, je treba dopolniti v toliko, da je pravočasno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu pogoj za meritorno odločanje sodišča o tožbenem zahtevku. Če pa delavec vloži prepozno zahtevo za varstvo pravic, je odločitev delodajalca in tudi sodišča, lahko le formalna.

Pravica, ki je bila tožniku kršena z ravnanjem tožene stranke, je bila pravica do vrnitve na delo oziroma v delovno razmerje po poteku razloga za mirovanje pravic. To pravico bi tožnik lahko uveljavil v 8 dneh po končani prekvalifikaciji, ker pa je prekvalifikacijo predčasno prekinil, smiselno v osmih dneh po dokončni prekinitvi šolanja - ki je dejansko pomenil zaključek prekvalifikacije. Iz podatkov, vpisanih v delovni knjižici (priloga A 10) in odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 15. 4. 1993 (priloga A14), izhaja, da je Zavod kot datum zaključka prekvalifikacije štel 31. 3. 1993. Z navedeno odločbo Zavoda je bilo toženi stranki naloženo, da tožnika razporedi na ustrezno delovno mesto. Tožena stranka tega ni storila in tudi ni izdala nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, temveč je le z dopisom z dne 15. 6. 1993 Zavodu pojasnila razloge, zakaj tožnika ne sprejema v delovno razmerje. Dopis je bil tožniku poslan v vednost in se je ta nanj odzval z dopisom z dne 5. 7. 1993, s katerim je toženi stranki poslal tudi delovno knjižico. Tožena stranka je odgovorila spet le z dopisom z dne 7. 7. 1993, v katerem je tožniku nedvomno sporočila, da ga ni dolžna sprejeti v delovno razmerje, ker prekvalifikacije ni zaključil. Ob tem mu je vrnila tudi delovno knjižico. Najkasneje z vročitvijo navedenega dopisa je tudi po presoji revizijskega sodišča, tožnik zvedel za kršitev svoje pravice.

Tudi v primerih, ko gre za kršitev pravice delavca z nezakonitim ravnanjem delodajalca, torej brez sicer predpisane pisne odločitve, velja 15 dnevni rok za vložitev ugovora po drugem odstavku 80. člena ZDR90. Gre za materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da s potekom roka delavec izgubi pravico zahtevati varstvo pravic. S tem pa izgubi tudi pravico do sodnega varstva, saj je pravočasno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu, pogoj za vložitev tožbe. Tožnik je zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki vložil šele junija 1994, torej več kot eno leto prepozno. Zakonsko določenih prekluzivnih rokov ni mogoče podaljševati oziroma spreminjati v nedoločene "razumne roke". Zakon jasno določa, kdaj začne petnajstdnevni rok teči in z njegovim potekom niso več izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe.

Zato je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, in je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).