VSM Sklep I Kp 499/2022

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Mariboru (prvostopenjsko sodišče) sklenilo, da se obsojenemu A. A. na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 499/2022 z dne 5. 1. 2022 v obsegu neopravljenega dela v splošno korist izvrši kazen devet mesecev zapora.

2Takšni odločitvi z vloženo pritožbo nasprotuje odvetniška družba, ki zagovarja obsojenega. Pritožbo vlagajo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica pritožbeno grajo gradi na očitku, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je neizvršitev dela v splošno korist izključno posledica obsojenčevega krivdnega ravnanja. To namreč ne drži. Obsojeni v času, ko bi moral izvršiti delo v splošno korist le-tega ni mogel izvršiti saj je bil na prestajanju pripora. Tako je obstajala objektivna ovira in nikakor ni šlo za zavestno opustitev ali izmikanje delu. Odvzema prostosti v drugi zadevi po oceni pritožnice ni mogoče uporabiti kot argument proti obsojencu. Zakon namreč ne postavlja avtomatičnega pravila, da vsaka kasnejša zaporna situacija sama po sebi pomeni izmikanje delu v splošno korist, temveč je treba opraviti konkretno presojo vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in neizvršitvijo dela ter predvsem presojo ali je v relevantnem času obstajala realna možnost izvrševanja obveznosti iz naslova dela v splošno korist. Te prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu po njeni oceni ni naredilo, saj sklep ne vsebuje prepričljive časovne analize časovnih obdobij, ko je bil obsojeni na prostosti in v priporu oziroma bi lahko opravljal delo. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pri čemer ponuja lasten zaključek, da so obstajale objektivne ovire za izvršitev dela v splošno korist, bi tako prvostopenjsko sodišče glede na sodno prakso (ki je ne citira) moralo rok za opravo dela podaljšati. Nima prav.

5Pri odločanju o izvršitvi kazni po enajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je relevantno ali je obsojeni v časovnem obdobju, ki mu ga je določilo sodišče opravil naloženo delo v splošno korist ali ne, ter če ga ni, kaj je razlog neizpolnitve. V konkretni zadevi, glede na poročila Uprave za probacijo in podatke v spisu, ki jih je prvostopenjsko sodišče korektno povzelo v izpodbijanem sklepu, obsojeni dela v splošno korist v času dveh let od pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe (pravnomočna in izvršljiva 8. 3. 2022), torej do 8. 3. 2024 ni opravil. Prvostopenjsko sodišče je zato ugotavljalo razloge neizvršitve dela v splošno korist. Svoje ugotovitve v tej zvezi je jasno in argumentirano povzelo v izpodbijani odločbi, na podlagi teh, pravno relevantnih, pravilnih ugotovitev pa je naredilo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da so podani pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.

6Iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev (točka 3 razlogov) tako izhaja, da je bil obsojeni od izvršljivosti sodbe, torej od 8. 3. 2022 do 25. 1. 2023 (torej je bila opravljena časovna razmejitev) na prostosti, pa brez opravičljivih razlogov v tem času ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, niti se v tem času ni oglasil pri izvajalcu sankcij, ki mu je bil določen in h kateremu je bil vabljen. Izgovarjal se je, da mora na prestajanje nadomestnega zapora, ki pa ga po podatkih spisa v tem času ni nastopil. Njegovo ravnanje je tako prvostopenjsko sodišče povsem pravilno opredelilo kot krivdno ravnanje, usmerjeno v izmikanje izvršitvi dela v splošno korist. Za to obdobje obsojeni ni ponudil nobenega objektivno opravičljivega razloga za neizvršitev dela v splošno korist, čemur sicer niti pritožnik v pritožbi ne nasprotuje.

7Kot pravilno omenja pritožnica v pritožbi, je bil obsojeni nato od 25. 1. 2023 ko mu je bil odrejen pripor v drugi kazenski zadevi (III Kpd 5581/2023) najprej na prestajanju pripora nato, od dne 22. 1. 2024, na prestajanju kazni zapora, kjer je še sedaj. V tem času seveda ni mogel opravljati dela v splošno korist. Pritožnica pa si to okoliščino zmotno razlaga kot objektivne okoliščine, ki niso v krivdni sferi obsojenega. Kot izhaja iz pravilnih prvostopenjskih ugotovitev je obsojeni kaznivo dejanje velike tatvine, v zvezi s katerim je bil v zadevi III Kpd 5581/2023 (kasneje opr. št. III K 5581/2023, v kateri je sodba postala pravnomočna 14. 12. 2023) najprej v priporu, nato v zaporu, izvršil v časovnem obdobju od 23. 1. 2023 do 24. 1. 2023, torej v času, ko bi moral opravljati delo v splošno korist v sedaj obravnavani zadevi. Torej je sam, s storitvijo novega, celo težjega kaznivega dejanja kot v predmetni zadevi, in kljub temu, da mu je bilo omogočeno alternativno izvrševanje kazni zapora ob zaupanju, da dela v splošno korist ne bo zlorabil za ponavljanje kaznivih dejanj, ustvaril okoliščine, v katerih dela v splošno korist v sedanji zadevi ni mogel opravljati. Sam, s svojim ravnanjem je torej onemogočil določen mu alternativni način izvršitve kazni zapora. In po ustavljeni sodni praksi¹ to predstavlja razlog za neizvršitev dela v splošno korist v njegovi krivdni sferi in ne objektivnih okoliščin, ki bi mu brez njegovega doprinosa onemogočile izvršitev dela v splošno korist v postavljenem roku (in bi narekovale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti) kot zmotno navaja pritožnica. Tako tudi v obdobju od 25. 1. 2023 do 8. 3. 2024 kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, niso obstajale nobene objektivne okoliščine, ki bi obsojenemu onemogočale izvršitev dela v splošno korist in bi bile izven njegove krivde. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da obsojeni v celotnem časovnem obdobju, ko bi ga moral izvršiti, dela v splošno korist ni izvršil zaradi svojega krivdnega ravnanja in je tako tudi naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da so podani pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.

8Glede na navedeno in ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) in se tako odločitev prvostopenjskega sodišča pokaže kot pravilna in v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, je bilo potrebno pritožbo zagovornice obsojenega zavrniti kot neutemeljeno.

9Pritožnica s pritožbo ni uspela, a je obsojeni brez rednih prihodkov in premoženja, zato ga je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Odločbe VS RS I Ips 56973/2017 z dne 24. 2. 2022 ter I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017 in odločba VSL I Kp 20965/2020 z dne 8. 10. 2025.