VSRS Sklep X DoR 29/2026-3

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je minister za pravosodje v upravnem delu izročitvenega postopka vezan na pravnomočno odločitev kazenskih sodišč o izpolnjenosti pogojev za izročitev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena Zakona o kazenskem postopku, če po pravnomočnosti sodne odločbe niso nastopile spremenjene okoliščine, to je, da gre za nova dejstva ali dokaze, ki so nastali po pravnomočni odločitvi sodišča oziroma za prej obstoječa dejstva ali dokaze, ki jih prizadeta oseba iz upravičenih razlogov ni mogla uveljavljati v sodnem delu izročitvenega postopka?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 56010-53/2024-2030-21 z dne 11. 8. 2025 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. S to odločbo je navedeni organ dovolil izročitev tožnika pristojnim organom Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju dveh let po sodbi Občinskega sodišča v Bihaču, BiH, z dne 6. 10. 2022, opr št. 17 0 K 091752 21 K, v zvezi s sodbo Kantonalnega sodišča v Bihaču z dne 14. 3. 2023.

2V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče zavrnilo navedbe toženke, da tožnik ni imel pravice v upravnem postopku pred ministrom za pravosodje uveljavljati nevarnost kršitve 18. člena Ustave in 3. člena EKČP z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, ki jih je že navajal ali predlagal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je s sklepom I Ks 88221/2024 z dne 7. 5. 2025 dovolilo njegovo izročitev. Pojasnilo je, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-388/22-11 z dne 8. 6. 2023 presodilo le, da se lahko tujec v postopku pred ministrom za pravosodje sklicuje na dejstva in dokaze, ki so nastali po odločitvi okrožnega sodišča, ter na dejstva in dokaze, ki jih iz upravičenih razlogov ni navedel že v postopku pred okrožnim sodiščem (spremenjene okoliščine). Ker mora prekluzijo navajanja dejstev in dokazov izrecno določati zakon, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) pa takšne prekluzije ne določa, je po presoji Upravnega sodišča toženka pri presoji 530. člena ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku. Ker pa je toženka vsebinsko obravnavala tožnikove navedbe, zmotno razumevanje materialnega prava ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožbi je ugodilo na podlagi presoje, da bi morala toženka glede na tožnikove navedbe, da mu brez posebne oskrbe grozi trajna izguba vida, ob upoštevanju sodne prakse ESČP najprej ugotoviti (pa ni), ali so pri tožniku izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo ob odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja ali dostopa do takega zdravljenja izpostavljen resni in dejanski nevarnosti, da bo na eno oko oslepel. Toženki je zato naložilo, da v ponovnem postopku opravi navedeno presojo in če bo ugotovila, da bo tožnik izpostavljen takšni nevarnosti, prouči morebitne posledice predaje glede na splošno stanje v BiH in ob upoštevanju tožnikovega specifičnega položaja.

3Toženka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj jo dopusti zaradi treh pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je toženkinemu predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6V zvezi predlaganimi vprašanji, ki so po vsebini v bistvenem enaka, toženka nasprotuje stališču Upravnega sodišča, da je minister za pravosodje v upravnem delu izročitvenega postopka dolžan ponovno presojati tudi tožnikove navedbe in dokaze glede verjetnosti kršitve 18. člena Ustave, do katerih se je opredelilo že pristojno kazensko sodišče, kot tudi, da lahko v primeru, ko se okoliščine od pravnomočne odločitve kazenskih sodišč niso spremenile, glede tega vprašanja zavzame drugačno stališče in sprejme drugačno odločitev kot pristojno kazensko sodišče. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na dopuščeno vprašanje širše pomemben, saj je relevanten za vse postopke izročitve in nadaljnjo upravno ter sodno prakso na tem področju. Odgovor na zastavljeno vprašanje je pomemben tudi za enotno uporabo prava in za razvoj prava preko sodne prakse.

7Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).