VSRS Sodba I Up 88/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142‑1715/2024/70 (1221-03) z dne 8. 1. 2026, s katerim je toženka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III¹ odgovorna za njeno obravnavanje, in določila rok za izvršitev predaje.

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo. Pritrdilo je toženi stranki, da za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški ni upoštevnih ovir ne z vidika morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu (o tem tudi ni relevantnih poročil pristojnih organov, npr. organov EU, ESČP, UNHCR) ne v povezavi s tožnikovi osebnimi okoliščinami, zaradi katerih bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej lahko izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. To ne izhaja niti iz tožnikovih preteklih izkušenj s kratkotrajnim bivanjem v azilnem domu na Hrvaškem, v katerem so bili tožniku zagotovljeni osnovni bivalni pogoji (omogočeni sta mu bili prehrana in zdravniška oskrba), morebitna nečistoča pa je bila po presoji sodišča posledica dejstva, da gre za ustanovo z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi in s tem povezano namestitvijo več oseb v eni sobi. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tudi stališče, da bi morala tožena stranka od Republike Hrvaške pridobiti posebno zagotovilo, da zaradi predaje ne bo prišlo do kršitve tožnikovih pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, odloči pa naj tudi o priglašenih stroških pritožbenega postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Nosilno stališče v izpodbijani sodbi je, da s predajo pritožnika Republiki Hrvaški ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici lahko bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

7Bistveni očitek pritožbe je, da je sodišče prve stopnje pavšalno ocenilo stanje v Republiki Hrvaški, ni pa ga konkretno preverilo, zato naj bi pritožniku še vedno grozilo poniževalno ravnanje, na katero je opozarjal ves čas postopka. Prav tako ni upoštevalo zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti v navedeni državi v zvezi z azilnim postopkom. Navaja, da se v Republiko Hrvaško ne želi več vrniti, saj se zaradi umazanije in posledično bolezni, ki so povezane s tem, boji takšne namestitve. Vztraja, da je bilo ravnanje Republike Hrvaške v nasprotju z "Evropsko uredbo in s pravili v zvezi z ravnanjem prosilcev za azil".

8Navedeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno pojasnilo (pritožba temu tudi sicer določno ne oporeka), da kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. V obrazložitvi (v 22. in 25. točki) se je tudi konkretno opredelilo do okoliščine nečistoče v azilnem domu v Republiki Hrvaški, ki jo je zatrjeval pritožnik, in njenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je o tem navedlo razumne razloge in pravilno presodilo, da iz pritožnikovih navedb glede stanja v azilnem domu na Hrvaškem ne izhaja, da bi bile te razmere kontinuirane oziroma daljšega trajanja in zadostne intenzivnosti, ko sta standard in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. Na podlagi te presoje in upoštevaje, da pritožnik tudi ni navajal osebnih okoliščin, zaradi katerih bi obstajalo tveganje, da bo ob predaji Republiki Hrvaški ali po njej izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo tudi sklep, da tožena stranka za izključitev navedenega tveganja ni bila dolžna pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve pravic iz 4. člena Listine.

9Takšnim razlogom sodišča prve stopnje pritožnik konkretizirano ne nasprotuje. Zgolj ponavljanje tožbenih navedb, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, pritožnikovo prepričanje, da je bil na Hrvaškem obravnavan v nasprotju z "Evropsko uredbo ter pravili v zvezi z ravnanjem s prosilci za azil" in posplošeni očitek, da sodišče ni konkretno preverilo stanja v Republiki Hrvaški, za drugačno presojo pritožbenega sodišča ne zadošča. Ker pri očitku glede opustitve konkretnega preverjanja stanja v Republiki Hrvaški ni razvidno, na kaj določno se trditev nanaša, se Vrhovno sodišče do ugovora niti ne more opredeliti (preko tega, kar je navedlo v prejšnji točki obrazložitve).

10Pritožnik tudi z ostalimi navedbami v pritožbi izraža le pavšalno nestrinjanje z razlogi za odločitev sodišča prve stopnje. To onemogoča pritožbenemu sodišču, da bi jih preverilo in posledično ugotovilo bodisi zmotno ugotovljeno dejansko stanje bodisi nepravilno uporabo materialnega prava.

11Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu). V zvezi s stroškovnikom pritožnikove pooblaščenke (svetovalke za begunce) dodaja le, da o plačilu nagrade za opravljeno delo in o povračilu stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki pred upravnim in vrhovnim sodiščem odloča pristojno ministrstvo v skladu z določbami 11. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodne zaščite, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).