VSRS Sodba I Up 65/2026

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2164/2025-18 z dne 14. 1. 2026 se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3284/2025/12 (1221-06) z dne 15. 12. 2025, s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker bo predan Republiki Poljski, ter določilo rok za izvršitev predaje. S sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da je izvršitev sklepa toženke zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2Upravno sodišče je pritrdilo stališču tožene stranke, da za tožnikovo predajo Republiki Poljski ni upoštevnih ovir, in sicer ne z vidika morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v poljskem azilnem sistemu, niti v povezavi s tožnikovimi osebnimi okoliščinami, zaradi katerih bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil med predajo ali po njej lahko izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Upravnemu sodišču očita, da ni ugotavljalo razmer na Poljskem in ni izrecno ocenilo, kakšna bo obravnava tožnika v tamkajšnjem postopku in ali mu grozi kakšna izmed kršitev njegovih temeljnih pravic. Sklicuje se na navedbe o ravnanju poljskih policijskih organov na meji z Belorusijo, iz česar naj bi izhajalo, da Poljska njegove prošnje ne bo obravnavala, temveč ga bo vrnila bodisi v Belorusijo bodisi v Burundi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, odloči pa naj tudi o priglašenih stroških pritožbenega postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Nosilno stališče v izpodbijani sodbi je, da s predajo pritožnika Republiki Poljski ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

7Bistveni pritožbeni očitek je, da v sodbi ostaja ocena položaja v Republiki Poljski v obrazložitvi pavšalna in da sodišče očitka, da pritožniku grozi poniževalno ravnanje, ni preverilo, čeprav je pritožnik to zatrjeval že ob vložitvi prošnje, v tožbi in pri zaslišanju pred sodiščem. Kršena naj bi bila tudi "materialna določila", ki bi jih sodišče moralo upoštevati, predvsem pa naj ne bi bilo spoštovano "pravo države članice Evropske unije, kot tudi pravo Evropske unije v zvezi z določili, ki varujejo pravice posameznika in nasploh človekove pravice".

8Navedeni očitki so neutemeljeni. Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo za odločitev relevantno pravno podlago in z njo povezana stališča Sodišča Evropske unije in Vrhovnega sodišča. Tako je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo (pritožba temu ne oporeka), da kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. Nato pa se je v obrazložitvi (od 33. točke dalje) opredelilo do pritožnikovih ugovorov glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti poljskega azilnega sistema. Te je zavrnilo kot posplošene.

9Pojasnilo je, da je ob odsotnosti pritožnikovega konkretiziranega ugovora mogoče le na splošno ugotoviti, da zatrjevane sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Poljski niso razvidni niti iz objektivnih podatkov relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ob takih okoliščinah in glede na načelo medsebojnega zaupanja (ki ga je pojasnilo v 25. točki obrazložitve), je kot neutemeljene zavrnilo tudi sicer posplošene in neizkazane tožbene navedbe, da je bil pritožnik na Poljskem prisiljen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, da mu v tamkajšnjem postopku ni bilo pojasnjeno, da ne sme zapustiti države, da ni bil seznanjen z odločitvijo o svoji prošnji in da Republika Poljska krši načelo nevračanja.

10Ne drži torej pritožbeni očitek, da se Upravno sodišče ni opredelilo do pritožnikovih navedb glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so razlogi, s katerimi je Upravno sodišče obrazložilo zavrnitev tožbenih trditev o sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema v Republiki Poljski, razumni in utemeljujejo sklep, da pritožnikova predaja Republiki Poljski ne pomeni tveganja, da bi bil lahko izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

11Pritožnik navedenega ne more izpodbiti le s ponavljanjem tožbenih navedb, ki jih je Upravno sodišče utemeljeno zavrnilo, ter s posplošenim očitkom, da sodišče ni "izrecno" preverilo, kakšna bo obravnava njegove prošnje v Republiki Poljski.

12Tudi z ostalimi navedbami v pritožbi pritožnik izraža le posplošeno nestrinjanje z razlogi, ki jih je navedlo Upravno sodišče. Ob tem, da sodišču očita pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, namreč ne pojasni, katere ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba, naj bi bile napačne. Niti ne oporeka stališčem, ki jih je glede vprašanja, kdaj je mogoče govoriti o dolžnostnem ravnanju organa, Upravno sodišče pojasnilo v 27. točki obrazložitve.

13Kolikor pa se pritožnik tudi v pritožbi sklicuje na svoje trditve o ravnanju "mejne straže" (na poljsko-beloruski meji) pa Vrhovno sodišče pripominja le, da je Sodišče Evropske Unije v sodbi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 že pojasnilo, da taka ravnanja (tj. nezakonito zavračanje in pridržanje na mejnih prehodih) sicer niso v skladu s pravom Unije, vendar pa, če se ne nanašajo na azilni postopek ali pogoje za sprejem, niso ovira za predajo. Upravno sodišče pa takih pomanjkljivosti azilnega postopka ni ugotovilo ne na podlagi pritožnikovih navedb ne na podlagi drugih objektivnih virov. Tej ugotovitvi pa pritožnik argumentirano ne ugovarja.

14Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa. V zvezi s stroškovnikom pritožnikove pooblaščenke (svetovalke za begunce) dodaja le, da o plačilu nagrade za opravljeno delo in o povračilu stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki na upravnem in vrhovnem sodišču odloča pristojno ministrstvo po določbah 11. člena ZMZ-1.