VSRS Sodba I Up 34/2026

Pritožba se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

1Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v I. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2346/2025/17 (1221-06) z dne 6. 11. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo predan Kraljevini Belgiji kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III¹. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2V obrazložitvi je Upravno sodišče uvodoma navedlo, da je Kraljevina Belgija 27. 7. 2023 tožnika v sistem Eurodac zavedla kot prosilca za mednarodno zaščito, njegovo prošnjo pa je zavrnila in mu prepovedala vstop v Belgijo za dve leti. Ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 je ugotovilo, da je toženka pravilno presodila, da v Kraljevini Belgiji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in zato ne obstoji nevarnost da bi bil tožnik izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Med drugim je svojo odločitev oprlo na tožnikovo izpovedbo, ki mu v delu, ko je ta zatrjeval, da se v Kraljevino Belgijo ne želi vrniti, ker se zaradi incidentov ne počuti varnega in da ne razume jezika, ni verjelo. Iz njegovih izjav na osebnem razgovoru namreč izhaja, da je imel v Kraljevini Belgiji nastanitev, dostop do zdravstvenih storitev, tam je tudi delal in služil denar, Kraljevine Belgije pa ni zapustil niti, ko mu je bilo to odrejeno.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa vložil pritožbo. Navaja, da v Kraljevini Belgiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in se pri tem sklicuje na zagotovilo Kraljevine Belgije v zvezi s sprejemom odgovornosti za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Iz zagotovila namreč med drugim izhaja, da Kraljevina Belgija ne more zagotoviti takojšnjega individualnega sprejema zanj, da je belgijski sprejemni sistem pod velikim pritiskom in da imajo v trenutnih razmerah med osebami, ki so upravičene do sprejema, prednost mladoletniki brez spremstva, družine z otroki in ženske. Po pritožnikovem mnenju to kaže na obstoj nevarnosti, da bo izpostavljen nečloveškemu oziroma ponižujočem ravnanju. Sklicuje se na sodbo Okrožnega sodišča v Haagu z dne 11. 4. 2025, iz katere po njegovih navedbah izhaja, da se samski, neranljivi moški prosilci soočajo z resničnim tveganjem, da bodo v Belgiji prikrajšani za ustrezne sprejemne zmogljivosti, kar bi lahko vodilo do nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja. Potek prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite pritožniku v Kraljevini Belgiji, ko ga naposled niso nikamor deportirali, temveč so ga kot apatrida prepustili samemu sebi, po njegovem mnenju kaže na nevarnost nečloveškega ravnanja. Opozarja še na obstoj dvoletne prepovedi vstopa v Kraljevino Belgijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in mu prizna mednarodno zaščito oziroma podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v nov postopek.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Ta domneva pa je izpodbojna.²

7Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.³

8Upravno sodišče je ugotovilo, da take sistemske pomanjkljivosti v obravnavanem primeru ne obstajajo, Vrhovno sodišče pa tej presoji pritrjuje. Pritožnik se v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi sklicuje zlasti na vsebino zagotovila belgijskih organov, da bo imel ob vrnitvi v Belgijo dostop do postopka mednarodne zaščite. V zagotovilu je zapisano, da če bo tam ponovno zaprosil za azil, bo njegovo prošnjo obravnaval Generalni urad za begunce in osebe brez državljanstva v razumnem času. Pritožnika pa je zmotil dodaten zapis na tem dokumentu, da ne morejo zagotoviti, da bo nemudoma individualno obravnavan zaradi velikih pritiskov na belgijski sprejemni sistem, zaradi česar imajo prednost pri obravnavi mladoletniki brez spremstva, družine z otroki in ženske. Navedeno po mnenju pritožnika kaže na sistemske pomanjkljivosti, Vrhovno sodišče pa te pritožbene ugovore zavrača. Upravno sodišče je v zvezi s tem, ob sklicevanju na sodbo SEU C-185/24 in C-189/24, pravilno pojasnilo, da iz zagotovila Kraljevine Belgije ne izhaja, da bi bile podane okoliščine, s katerimi bi bil dosežen posebej hud prag resnosti v smislu, ko bi se zaradi brezbrižnosti organov države oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbir, znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno in duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.

9Tudi druge države članice EU, vključno s Slovenijo, se zaradi naraščanja števila migrantov in med njimi prosilcev za mednarodno zaščito soočajo s težavami z njihovo nastanitvijo in Belgija v tem pogledu ni na slabšem od drugih držav.⁴ Zaradi navedenega Vrhovno sodišče tudi pritožbeno sklicevanje na nizozemsko sodno prakso o tem, da premestitve v Belgijo po Uredbi Dublin III ni mogoče izvesti zaradi nezadostnih jamstev za ustrezno namestitev, zavrača. Ob navedenem splošno znanem dejstvu o povečevanju števila prosilcev v državah EU tudi za pritožnika ni sporno, da ni objektivnih podatkov relevantnih virov, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil prav za Belgijo ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica vložene prošnje resno obravnavala in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).

10Tudi sklicevanje na sodbo Okrožnega sodišča v Haagu z dne 11. 4. 2025 v obravnavanem primeru ne privede do odločitve o ugoditvi pritožbi. Odločitev sodišča v Haagu, ki jo navaja pritožnik, v posameznem specifičnem primeru namreč še ne more utemeljiti obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Kraljevini Belgiji.⁵ Tudi v pritožbi povzeta vsebina te sodbe kaže na to, da obstaja možnost, da bi lahko prišlo do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. V obravnavanem primeru pa, kot izhaja iz te obrazložitve, taki razlogi niso podani.

11Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je Belgija na podlagi točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁶ z dopisom z dne 31. 7. 2025 sprejela odgovornost in s tem dala prednost predaji in nadaljnjem odločanju o priznanju mednarodne zaščite pritožniku. Prvotno je Belgija 28. 7. 2025 sicer zavrnila sprejem odgovornosti, saj naj ne bi imela zadostnih podatkov o tem, ali je v vmesnem času (od odhoda iz Belgije do podaje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji) pritožnik zapustil ozemlje EU. Iz dokumenta o zavrnitvi sprejema tudi izhaja, da se je Belgija zavedala dveletne prepovedi vstopa pritožnik v državo. Zavedajoč se te prepovedi pa je na ponovno prošnjo Republike Slovenije spremenila svojo odločitev in sprejela odgovornost, predaja pa se je tudi že izvršila. Vrhovno sodišče zato v zvezi s prepovedjo vstopa v državo in odločanjem o mednarodni zaščiti na podlagi predaje ugotavlja, da v času odločanja upravnega organa prepoved vstopa ni bila relevantna, saj je Belgija, ki je bila za sprejem zaprošena, svojo odgovornost v obravnavanem primeru, kot rečeno, tudi sprejela.⁷

12Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodba SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo, 81. do 85. točka obrazložitve.
³ Prav tam, 87. točka obrazložitve.
⁴ Prim.: sodba in sklep VSRS I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023, 8. točka obrazložitve.
⁵ Prim.: sodba VSRS I Up 178/2024 z dne 10. 7. 2024, 13. točka obrazložitve.
⁶ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.
⁷ Prim.: - peti odstavek 11. člena Direktive 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 Evropskega parlamenta in sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, ki določa, da se odstavki 1 do 4, ki se nanašajo na prepoved vstopa, uporabljajo brez poseganja v pravico do mednarodne zaščite v državah članicah v skladu s členom 2(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite. - Sodba SEU C-601/15 PPU z dne 15. 2. 2016, 74. točka obrazložitve.