UPRS Sodba in sklep I U 2054/2025-12

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Republiki Bolgariji bo predan najkasneje v šestih mesecih od 18. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 10. 9. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je istega dne na podlagi vnosa njegovih prstnih odtisov v evidenco EURODAC, pridobila podatek, da je bil 9. 8. 2024 vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Zato je 15. 9. 2025 pristojnemu organu Republike Bolgarije v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Republika Bolgarija je sprejela odgovornost za njegovo obravnavo na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, njen odgovor je toženka prejela 18. 9. 2025.

3Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Bolgarijo ne želi vrniti. Prvi razlog je v tem, da je dobil zavrnjeno prvo prošnjo za mednarodno zaščito, tudi pritožbo so mu zavrnili. Do njega je prišel direktor azilnega doma in mu povedal, da je njegov postopek končan in da ga bodo kmalu deportirali. Drugi razlog je, da so ga po tem, ko je prišel v Bolgarijo, za dvanajst dni zaprli v zaprti center v Sofiji. Njegovo gibanje je bilo po krivici omejeno, saj je želel le zaprositi za mednarodno zaščito. Vzeli so mu vse imetje in mobilni telefon. Ni mogel kontaktirati nikogar od bližnjih. Po dvanajstih dneh so ga odpeljali v azilni dom. V Bolgariji je bil 11 mesecev. V azilnem domu je imel zagotovljeno prehrano, zdravstvena oskrba pa je bila slaba. Zdravnika je obiskal ko je imel hud glavobol in hude bolečine v trebuhu. Ni ga hotel poslušati in je hitel s pregledom. Predpisal mu je zdravilo, ki mu ni pomagalo. Hrana je bila iz konzerve, bilo jo je premalo. Ko so dobili piščanca, je bilo meso krvavo. Sam si ni smel kuhati, na dan pa je prejel tri obroke. Soba v kateri je bival, je imela posteljnino polno pršic in insektov. Bilo je umazano in prostor je smrdel. Ni mogel spati, neprestano je imel težave s kožo. Ko jih je prosil, da naj mu dajo strup proti pršicam, ga niso poslušali. Na svoje stroške je nato kupil strupe in večkrat poskusil očistiti posteljo, vendar je bila posteljnina slaba in stara. Izpostavljen je bil tudi varnostnikom in policistom, ki so ga ustrahovali in provocirali. Njihov odnos je bil poniževalen. Čez čas je dobil dovoljenje za delo in pogodbo. Prosil je, da bi zato ostal v Bolgariji, vendar so ga zavrnili, zato se je odločil, da Bolgarijo zapusti. Neprestano je bil izpostavljen nevarnosti deportacije. Proti svoji volji je bil prisiljen zaprositi za mednarodno zaščito. Bolgarijo je zato moral zapustiti nelegalno, s pomočjo tihotapca. Ta ga je odpeljal v neko stanovanje in mu vzel mobilni telefon. Prav tako od ostalih, ki so potovali z njim. Ukazal jim je tudi, da naj mu izročijo ves denar, drugače jih bo ubil. Ker se je bal, je šel v toaletne prostore in od tam pobegnil skozi majhno okno. Odšel je v gozd, kjer je ostal teden dni, prestrašen in na mrazu. Zaradi vsega tega ima psihične težave, nočne more, pogovarja se sam s seboj, postal je paničen. Na vprašanje pooblaščenca glede varnosti v azilnem domu, je tožnik povedal, da kolikor on ve, je Bolgarija varna država, vendar ni imel več priložnosti biti tam. V azilnem domu so varnostniki obvladali približno 70 % vseh situacij, ostalo pa so bile različne težave, ki so jih imeli prosilci med seboj. Glede ravnanja uradnih oseb je navedel, da je prošnjo vložil pri gospe, ki je z njim slabo ravnala. Takoj ga je ponižala in mu povedala, da ne marajo Sircev, da bo deportiran domov in da naj si ne misli, da bo kdaj dobil mednarodno zaščito. V Bolgariji je bilo Sircev okrog 100, vendar nihče med njimi ni dobil mednarodne zaščite. Raje bi umrl na poti, kot pa šel v Bolgarijo. V Sloveniji zdravnika še ni obiskal, vendar potrebuje pomoč psihiatra. V primeru vrnitve ga najbolj skrbi nečloveško poniževalno ravnanjem, ki ga je doživljal in deportacija v izvorno državo.

4Toženka pojasni, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev odgovorni državi članici ali pristopnici k Uredbi Dublin III ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z 19. 12. 2024 v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24, v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi navedlo: "Te pomanjkljivosti morajo poleg tega dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje."

5Toženka ob sklicevanju na sodno prakso meni, da tožnikove izjave glede ravnanja bolgarske policije ne nosijo posebne dokazne teže. Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, je, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Dejstva, da je bil tožnik najprej dvanajst dni v zaprtem centru, nato pa, kot navaja, bil "primoran" zaprositi za mednarodno zaščito in prepeljan v nastanitvene kapacitete, tako ni mogoče razumeti kot sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu.

6Iz tožnikovih izjav je očitno, da se kot prosilec nikakor ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Zagotovljene so mu bili tako hrana kot nastanitev in tudi zdravniška oskrba. Zgolj dejstvo, da po mnenju tožnika hrana in zdravniška oskrba nista bili primerni, ni mogoče šteti kot sistemske pomanjkljivosti v sistemu sprejema prosilcev. Posamezne pritožbe na račun bivalnih okoliščin so namreč prisotne v vseh državah članicah, še posebej v tistih, ki so izpostavljene krepitvi migracijskega pritiska. Prisotnost insektov v nastanitvenih kapacitetah, kjer se pogosto izmenjuje večje število oseb, je žal neizogibna, in jo po mnenju toženke ni mogoče obravnavati kot pomanjkljivost v sistemu sprejema. Pri higieni in čistoči sob lahko največ naredijo prosilci sami. Podobno velja za očitke o neprimernem ravnanju služb, ki so zadolžene za ohranjanje reda in miru v nastanitvenih kapacitetah. Njihova vloga pogosto zahteva odločnejše nastopanje in ukrepanje, kar ne sodi med sistemske pomanjkljivosti sprejema, temveč v področje spoštovanja hišnega reda.

7Po mnenju toženke ni mogoče spregledati dejstva, da je bila v Bolgariji v tožnikovem primeru sprejeta odločitev o njegovi prošnji in čeprav je bila ta zavrnjena, tega ni mogoče obravnavati kot sistemsko pomanjkljivost v azilnem postopku ali nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 275/2013 z 29. 8. 2013 zavzelo stališče, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Podobno stališče je podalo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 137/2024-13 z 29. 1. 2024, v kateri izpostavlja, da je eden od ciljev Uredbe Dublin III tudi preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah Evropske unije oziroma izbirali odgovorno državo članico. Zato v skladu s prvim odstavkom 3. člena te uredbe prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz Uredbe Dublin III. V nasprotnem primeru prošnjo ene osebe obravnava več držav članic, kar ni cilj skupne azilne politike Evropske unije. Nadalje sodišče izpostavlja, da prosilca, tudi če bi v pristojni državi članici spet izgubil status prosilca, kot tujca v postopku odstranitve iz države še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ter da se prepoved vračanja, neposrednega in posrednega, kakor je izrecno določena v členu 9. Direktive o postopkih, spoštuje v vsaki od teh držav.

8Prav tako je iz navedb tožnika razvidno, da v primeru vrnitve v Bolgarijo ne bi bil izpostavljen kršitvam načela nevračanja. Sam navaja, da je bilo o njegovi prošnji odločeno, in da je odločitev potrdilo pristojno sodišče, ter da je bil o tem informiran. Glede na to, da si je lahko zagotovil pomoč tihotapca in nadaljeval pot, je tudi razvidno, da mu pristojni organi Bolgarije niso skušali omejiti gibanja.

9Toženka je s strani pooblaščenca tožnika 20. 10. 2025 prejela dokument "Informacije o stanju v Bolgariji" in ga skrbno proučila. Prvo od gradiv se osredotoča na proteste sirskih prosilcev v januarju letos. Za protest naj bi se odločili, ker naj bi Bolgarija ob padcu režima A. A. v začetku decembra 2024, podobno kot številne druge države članice, spremenila svoj odnos do prosilcev za mednarodno zaščito iz Sirije. Članek vsebuje posnetek in fotografijo, ki naj bi nastala v tem obdobju v nastanitvenih kapacitetah v kraju Harmanli. Toženka je menila, da sta verodostojnost virov ter celovitost objavljene zgodbe vprašljivi. Tako na primer iz posnetka neke sobe v temni noči in posnetka sprehoda po nedoločeni stavbi ni mogoče sklepati, da sta nastala prav tam, kjer je navedeno. Prav tako posnetek izkazuje mnenje posameznega prosilca, ki se je tekom snemanja osredotočil na to, kar je želel posneti, in za kar je menil, da bo ustrezalo njegovemu namenu. Po mnenju toženke ni mogoče trditi, da je bil namen objektivni prikaz razmer v nastanitvenih kapacitetah. Posnetek tudi prikazuje stanje na prav določen dan. Zagotovo pa je padec A. A. režima pomembno spremenil razmere v Siriji ter posledično bistveno vplival na odločanje o prošnjah sirskih državljanov v vseh državah, ne samo v Bolgariji.

10Iz predloženih informacij pooblaščenca, med drugim iz AIDA poročil, izhaja, da se od leta 2015 razmere v nacionalnih sprejemnih centrih v Bolgariji slabšajo, pri čemer je podpora omejena na namestitev, prehrano in osnovno zdravstveno pomoč, brez zagotavljanja psihološke oskrbe ali pomoči. Večina zavetišč in centri SAR so se v tem obdobju srečevali s ponavljajočimi se težavami glede infrastrukture in materialnih razmer, v nekaterih primerih pa niso mogli zagotoviti niti najosnovnejših storitev, vključno z ustreznimi higienskimi izdelki za osebne in skupne prostore.

11Toženka v zvezi z navedbami, povezanimi z dostopom do zdravstvenih storitev, pojasnjuje, da so prosilci v popolnoma enakem položaju, kot državljani Republike Bolgarije, kot to izhaja iz predloženih informacij. V okviru zdravstvene obravnave torej v primerjavi z državljani niso diskriminirani. Iz aktualnejših virov je razvidno, da število prosilcev v Bolgariji upada, kar je vodilo tudi k temu, da so Zdravniki brez meja zaustavili svoje delovanje v centru Harmanli.¹

12Glede v poročilih navedenih neprimernih higienskih razmer in hrani v nastanitvenih kapacitetah, se je toženka sklicevala na predhodno obrazloženo stališče in ponovila, da so ti realnost v večini držav Evropske unije, vključno z Republiko Slovenijo. Tudi, da predvsem na higienske razmere lahko vplivajo prosilci sami. Ker ti prihajajo iz različnih držav in predelov sveta, kjer se tudi prehrambene navade precej razlikujejo, ni mogoče v kuhinji azilnih domov zadovoljiti vseh okusov.

13Glede navedb o korupciji in kriminalnih združbah toženka poudarja, da prisotnost teh elementov sicer predstavlja zaskrbljujoč trend, vendar ni razvidno, da bi bila prosilcem zaradi tega zavrnjena pravica do nastanitve, ustrezne obravnave ali zdravstvenega varstva med njihovim bivanjem v Bolgariji. Prav tako iz izjav tožnika ni razvidno, da za varnost v nastanitvenih kapacitetah ne bi bilo ustrezno poskrbljeno, ter da se je v Bolgariji in nastanitvenih kapacitetah počutil varno.

14Toženka izpostavlja sodbo Okrožnega sodišča v Haagu, s sedežem v Roermondu št. NL22.25020, ECLI:NL:RBDHA:2024:14367 z 9. 9. 2024. Sodišče je razsodilo, da se je v zvezi z dublinskimi predajami v Bolgarijo mogoče sklicevati na načelo medsebojnega zaupanja. Dne 7. 12. 2022 je minister za azil in migracije ugotovil, da je prosilec za azil predhodno vložil prošnjo v Bolgariji, zato je bila Bolgarija odgovorna država članica v skladu z Uredbo Dublin III, in si je prizadevala za predajo prosilca. Zoper to odločitev se je prosilec pritožil. Sodišče je ugotovilo, da bi bil pritožnik zaradi statusa dublinskega prosilca, med azilnim postopkom po premestitvi v Bolgarijo, upravičen do sprejema. Ugotovilo je tudi, da so bili pritožnikovi strahovi subjektivni in nezadostno podprti z dokazi o sistemskih težavah, ki bi dosegle visok prag za prepoved predaje, kot je določeno v sodbi Sodišča EU v zadevi Abubacarr Jawo proti Bundesrepublik Deutschland (zadeva C-163/17). Sodišče je upoštevalo dejstvo, da so njegovo prošnjo za azil predhodno zavrnile bolgarske oblasti, vendar je ugotovilo, da se pri ocenjevanju, katera država članica je odgovorna za prošnjo za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo Dublin III, odgovornost ne prenese zaradi neuspešne predaje. Poleg tega ocena, ali obstaja nevarnost vrnitve po predaji, ni v okviru sodnega nadzora. V zvezi s tem je sodišče menilo, da lahko pritožnik najprej izčrpa pravna sredstva, ki so na voljo v Bolgariji, pri čemer je opozorilo, da ni znakov, da dostop do pravnega varstva v Bolgariji ne bi bil zagotovljen, ali da bolgarsko sodstvo ni nepristransko in/ali neodvisno. Sodišče je nadalje navedlo, da če pritožbe ne bodo uspešne in se boji, da je izgon v nasprotju s 3. členom EKČP, lahko vloži pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Gre za stališče pri katerem nizozemska sodišča še vedno vztrajajo², ne glede na aktualnejša poročila AIDA in navajajo, da "...ta pritožbeni razlog ni bil uspešen. Minister je s sklicevanjem na sodno prakso Oddelka za upravno pristojnost pravilno trdil, da se lahko v Bolgariji uporabi načelo vzajemnega zaupanja. Čeprav posodobljeno poročilo AIDA za leto 2024 ni bilo vključeno v te sodbe, je minister pravilno navedel, da to poročilo ne prikazuje bistveno drugačne slike razmer v Bolgariji od razmer, ki so bile že obravnavane v tej sodni praksi. Poleg tega je minister pravilno trdil, da izjave prosilcev glede pogojev za sprejem ne dokazujejo, da obstajajo strukturne težave z azilnim sistemom v Bolgariji. Sodna praksa Oddelka za upravno pristojnost kaže, da čeprav je veliko težav s sprejemnimi centri, razmere niso tako slabe, da bi oseba, ki je popolnoma odvisna od državne podpore, končala v skrajnem materialnem pomanjkanju brez lastne krivde. Poleg tega bi se prosilec lahko pritožil (višjim) bolgarskim organom, če bi se pojavile težave. Izjave prosilca niso zagotovile nobenih novih razlogov za drugačen sklep."

15Glede zadnjega od gradiv, ki ga je predložil tožnik, toženka pojasnjuje, da se nanaša na okoliščine, v katerih se znajdejo zavrnjeni prosilci za mednarodno zaščito ter posamezni prosilci, pri katerih bolgarske pristojne službe prepoznajo varnostne zadržke. Po mnenju toženke navedena gradiva nimajo posebne dokazne teže. Okoliščine obeh skupin oseb namreč presegajo okvir predaje prosilcev po Uredbi Dublin III. Prve, ker gre za tujce, ki nelegalno prebivajo na ozemlju države članice, in jih ni mogoče vrniti. Okoliščine druge, oziroma, kot izpostavlja članek "nekaterih posameznikov" pa zato, ker so bolgarske pristojne službe pri njih prepoznale varnostna tveganja. Poudarja, da ne iz izjav tožnika ne iz posredovanih gradiv ni mogoča razbrati, da bi prosilcu v primeru vrnitve v odgovorno državo članico grozilo, da bo izpostavljen ukrepom skrajnega zaščitnega ravnanja države na zunanji meji, ki je od decembra 2024 tudi meja schengenskega območja, o katerih govori ta članek.

16Toženka je preko pooblaščene organizacije PIC 3. 11. 2025 seznanila tožnika z informacijami o dublinskih povratnikih v Republiki Bolgariji in 10. 11. 2025 prejela komentarje. Slednji so vsebovali izključno selektivno odbrane dele s strani toženke posredovanih informacij, do katerih pa se je že opredelila v izpodbijanem sklepu.

17Tožnik je imel na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Bolgarijo ne bi bila primerna, vendar takšnih okoliščin po mnenju toženke ni navedel. Glede na to, da je Republika Bolgarija potrdila sprejem tožnika in da ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, prav tako pa takšni razlogi niso znani pristojnemu organu, za njegovo predajo ni ovir.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

18Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve materialnega prava po prvem odstavku 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da naj izpodbijani upravni akt odpravi.

19V tožbi uvodoma kratko povzame vsebino izpodbijanega sklepa. V zaključku povzetka navede, da mu toženka očita, da ne more biti verodostojen glede bivalnih razmer, saj je bival v odprtem kampu le tri dni in si v tem času ni mogel ustvariti celostne slike pogojev nastanitve in bolgarskega sistema mednarodne zaščite, da ni zaprosil za zdravstveno oskrbo v odprtem kampu in da ni imel nobenih težav v treh dneh z zaposlenimi.

20Navaja, da če je prišlo do pravnega položaja, da mu je bila že izdana negativna odločitev, bo nastanjen v Centrih za tujce Busmantsi ali Lyubimets z namenom deportacije v njegovo izvorno državo.

21Izpodbija stališče toženke, da za predajo Republiki Bolgariji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. V določeni meri se strinja, da bi moralo biti vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Uredbe Dublin III. Nato to načelo obširno pojasnjuje. Navaja, da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici in če te nevarnosti ne more izključiti, mora od druge države pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo.

22Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing”), da obstaja realna nevarnost ("real risk”), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju (tožnik se ob tem primeroma sklicuje na točki 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici).

23V nadaljevanju navaja, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno. SEU je že sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da je običajno naloženo prosilcu predložitev vseh dokazov, z njim nujno aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje³; ima tudi lažji dostop do ažurnih in celovitih informacij kot prosilec. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče s stališčem, da je pristojni organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnosti domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivne ogroženosti. Ob tem mora tudi sam organ zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora ne glede na njegovo procesno aktivnost preveriti po uradni dolžnosti.

24Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je absolutno zavarovana pravica in zato same sistemske pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu niti ne morejo biti pogoj za to, da bi slednje v tolikšni meri tožnik moral sam dokazovati za preprečitev vrnitve nazaj v Bolgarijo. To iz Uredbe Dublin III ne izhaja (člen 5), saj je namen dublinskega osebnega razgovora popolna ugotovitev dejanskega stanja glede same ogroženosti tožnika v Bolgariji. To ni vsebinska presoja njegove prošnje za mednarodno zaščito, kjer je res prosilec tisti, na katerem je trditveno in dokazno breme.

25Iz sodne prakse izhaja tudi načelno mnenje, da če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Tožnik trdi, da je temu pravnemu kriteriju zadostil in najprej vztraja pri vseh posredovanih informacijah s strani njegovih pooblaščencev glede bolgarskega azilnega sistema in položaju t i. dublinskih povratnikov ("Informacije o stanju v Bolgariji" z dne 20. 10. 2025 in dopolnilu z dne 10. 11. 2025). Toženka bi glede deljenega dokaznega bremena in glede na njegovo izjavo, morala preveriti dejansko pravno stanje oseb, ki so bile vrnjene v skladu z Uredbo Dublin III iz Republike Slovenije v Republiko Bolgarijo, kot osebe, ki ji je že bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito.

26Tožnik izrecno poudarja, da je bil v Republiki Bolgariji že izpostavljen poskusu deportacije in sicer brez individualne presoje tveganja po pravnomočno zavrnjeni sodni odločitvi glede mednarodne zaščite. Trdi, da Bolgarija krši načelo nevračanja, kar je v popolnem nasprotju z njenimi obveznostmi iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU, 33. člena Ženevskih konvencij in 18. člena slovenske Ustave. Glede na splošno znana in široko dokumentirana dejstva o nezakonitih deportacijah iz Bolgarije v Turčijo in še katere države, ter še posebej ob dejstvu, da je sirski državljan, je tveganje za kršitev načela nevračanja v njegovo izvorno državo konkretno, osebno in resno. To pa po sodni praksi ESČP zahteva obvezno preprečitev transferja po Uredbi Dublin III. S tem bi bil tudi kršen člen 3(2) te uredbe, saj mu kot tujcu v primeru transferja ne bi bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Ob odsotnosti individualne obravnave bi mu grozila resna škoda/preganjanje v njegovi izvorni državi, česar se najbolj boji. Trdi, da so v njegovem primeru sistemske pomanjkljivosti ne le teoretične, temveč že dokazano osebno uresničene; sirski državljani so bili tako ali drugače predani v Turčijo iz Bolgarije (pri verižnem vračanju in običajnih deportacijah). Predaja v tako državo z znanimi tveganji je res lahko le izjemoma dopustna, če država izda jasna, konkretna in individualno preverljiva jamstva, ki bi odpravila tveganja kršitev človekovih pravic. Slednje je tudi v nasprotju z mednarodnopravnim načelom azilnega prava "benefit of the doubt”. Nič ne pomeni, če je Bolgarija formalno potrdila njegov sprejem. To niso individualna jamstva in tudi, če bi slednje izdala, bi bila zaradi preteklega poskusa deportacije neverodostojna, saj ne obstaja noben mehanizem, s katerim bi Bolgarija zagotavljala nadzor nad spoštovanjem jamstev. Evropska sodna praksa potrjuje, da zgolj formalna jamstva niso dovolj, kadar so bile pretekle kršitve težje. Navajal jih je mnogo (poleg zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito še izjemno slabo zdravstveno oskrbo, slabo prehrano in bivalne razmere v azilnem domu, ne dostop do trga dela, mnogotera poniževalna ravnanja s strani uradnih organov, ustrahovanja in provokacij).

27V Bolgariji se nikakor ni počutil varnega. Izpostavlja posebno ranljivost zaradi predhodnih travm, strahu pred deportacijo in izpostavljenosti nasilju. Poskus deportacije pomeni močno travmatično izkušnjo, ki jo podoživlja še sedaj, še posebej za prosilca za mednarodno zaščito iz Sirije, kjer je bil že v preteklosti nedvomno izpostavljen skrajno hudim kršitvam človekovih pravic. Po pravu Evropske unije in ESČP morajo organi še posebej zaščititi v postopku vračanja osebe z akutnim strahom pred vračanjem v izvorno državo, tudi osebe (kot je tožnik), ki so bile že v preteklosti izpostavljene nasilju in nezakonitemu odvzemu prostosti in podvržene posegom v telesno ali duševno integriteto. Republika Bolgarija niti ni zanikala poskusa deportacije niti ni ponudila nobenih jamstev, zato je za zanj tveganje za prosilno deportacijo realno in neposredno.

28Tožnik še poudarja kršitev člena 3(3) Uredbe Dublin III, saj njegovo lastno doživetje deportacije kaže na sistemske pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu; dostopa do pravnega sredstva pred deportacijo zagotovo ne bi imel, že tako je tudi bival v skrajno slabih in nevarnih pogojih v nastanitvenem centru (še slabši so bili v zaprtem tipu centra pred "prisilno" podajo prošnje za mednarodno zaščito). Trdi, da razmere ne zadoščajo Recepcijski direktivi EU - sploh členu 17 in 18. Zaznaval je diskriminatorno obravnavo prosilcev določene nacionalnosti in tudi izjemno nizko stopnjo priznanja mednarodne zaščite za določene skupine.

29Navaja, da je miren, izobražen mlad fant, ki ni bil vzgojen v nasilnem okolju primarne družine, zato so ga ravnanja uradnih oseb Bolgarije izjemno prizadela. V Republiki Sloveniji opravlja delo, pomaga v azilnem domu in ni nikoli prišel v nikakršen konflikt z ostalimi nastanjenimi ali zaposlenimi. Stiska, ki jo je doživel v Bolgariji, je bila in je še vedno tako huda, da okreva ob delovni aktivnosti. Nihče mu ne more zagotoviti, da bo obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, vrnjen v Bolgarijo; meni, da mu osnovni pogoji za sprejem ne bodo zagotovljeni, sploh pa, ker nima neutemeljene prošnje za mednarodno zaščito.

30Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS- 1 predlaga izdajo začasne odredbe. Ta naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se ga lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. V prvi vrsti iz razloga njegovega zdravstvenega stanja, ki je sicer bilo z vso možno skrbjo tožniku zagotovljeno s strani socialne službe Azilnega doma glede psihosocialne obravnave, kot tudi s strani ostalih slovenskih nevladnih organizacij. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve nima očitno neutemeljenega zahtevka (t. i. arguable claim), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP.

Odgovor na tožbo

31Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Navedbe strank na naroku

32Tožnik je na naroku dodatno v spis vložil zdravniški izvid prof. dr. B. B. Navedel je, da se mu zdravstveno stanje slabša in da mu je ugotovljena diagnoza F32.1, to je depresija. Predpisana so mu zdravila so mu Lexaurin, Apaurin, Mirzaten. Vsebinsko navaja motnje spanja in apetita, ter za nazaj avto agresivne misli, tremor rok. Zaradi tega je bil malo posebno obravnavan pri psihiatru.

33Toženka je navedla, da če bo tožnik glede predaje potreboval psihiatra ali zdravila, bodo to sporočili Republiki Bolgariji, da se pripravi in zanj ustrezno poskrbi.

Dokazni postopek

34Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3265/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo priloge tožnika A 1 - A 3. Zaslišalo je tožnika.

35Tožba ni utemeljena.

K sodbi

36V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

37Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

38Uvodoma ugotavlja, da tožnik v tožbi zaključku povzetka dejanskega stanja protispisno navede, da mu toženka očita, da ne more biti verodostojen glede bivalnih razmer, saj da je bival v odprtem kampu le tri dni in da si v tem času ni mogel ustvariti celostne slike pogojev nastanitve in bolgarskega sistema mednarodne zaščite, dalje da ni zaprosil za zdravstveno oskrbo v odprtem kampu in da ni imel nobenih težav v treh dneh z zaposlenimi. Nikjer v izpodbijanem sklepu namreč kaj takega ne piše in niti tožnik na osebnem razgovoru ni tako izpovedal.

39Prav tako so protispisne tožnikove tožbene trditve, da se v Republiki Bolgariji ni čutil varnega. Na osebnem razgovoru je izrecno povprašan o tamkajšnjih varnostnih razmerah izpovedal, da kolikor on ve, je Bolgarija vama država. Povedal je tudi, da so v azilnem domu varnostniki obvladali približno 70 % vseh situacij, pri tem pa ni izpostavil nobene situacije, ki bi pri njem utemeljevale sklep, da za varnost ni ustrezno poskrbljeno.

40Tožnik se v tožbi obširno (teoretično) opredeljuje do načela meddržavnega zaupanja in presoje zakonitosti predaje prosilca pristojni državi. Vendar sodišče ugotavlja, da razen golega nestrinjanja z dokazno oceno toženke in njenim zaključkom, da v Republiki Bolgariji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, nima konkretnih proti argumentov, čemu je taka presoja napačna. Toženka je pravilno pojasnila, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti, prav tako, da tožnikove navedbe glede hrane, zdravstvene oskrbe in bivalnih pogojev ne dosegajo visokega praga resnosti, ki ga zahteva SEU za sklep o sistemskih pomanjkljivostih. Toženka je tudi argumentirano in prepričljivo odgovorila na izjave tožnika glede obnašanja uradnih oseb in tožnik tudi glede slednje obrazložitve nima konkretnih razlogov, ki bi tako presojo izpodbili. Zgolj s ponavljanjem svojih argumentov, do katerih se je toženka že v celoti opredelila, tako ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost dokazne ocene toženke in sodišče zato teh razlogov ne bo ponavljalo.

41Nejasno je tudi tožnikovo tožbeno zavzemanje, da bi toženka morala preveriti dejansko stanje oseb, ki so v skladu z Uredbo Dublin III vrnjene iz Republike Slovenije v Republiko Bolgarijo. Toženka se je opredelila do vseh poročil, ki jih je predložil tožnik. Ta se v pretežni meri nanašajo prav na položaj povratnikov po Uredbi Dublin III, kolikor se ne, pa je toženka obrazložila, da gre za prosilce, ki presegajo okvir predaje prosilcev po Uredbi Dublin III. Gre za osebe, glede katerih obstajajo posebni varnostni zadržki in za tujce, ki zaradi zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito nelegalno prebivajo na ozemlju Republike Bolgarije. Kaj konkretno bi toženka morala poleg povedanega še preveriti, tožnik ne pojasni. Kot je bilo razloženo zgoraj, tudi pomanjkljivosti, ki jih je v Republiki Bolgariji zatrjeval tožnik, ne dosegajo zahtevanega posebno visokega praga resnosti, zato toženka niti ni imela dolžnosti pridobivati informacije o stanju v Republiki Bolgariji.⁴

42S tem v povezavi tožnik tudi neutemeljeno zahteva, da bi toženka morala za njegovo predajo pridobiti posebna zagotovila s strani Republike Bolgarije. Ustavno sodišče je že pojasnilo (odločba Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023), da iz sodne prakse ESČP izhaja, da mora država posebno zagotovilo pridobiti, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer v tej državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena EKČP v državi sprejemnici.⁵ A kot pojasnjeno, sodišče pritrjuje oceni toženke, da takih resnih dvomov ni, iz okoliščin tožnika pa tudi ni razvidno, kakšno posebno zagotovilo glede nastanitve oziroma obravnave njegove prošnje bi morala zagotoviti Republika Bolgarija. Tožnik je sicer na osebnem razgovoru navajal, da bi potreboval pomoč psihiatra in s tem v zvezi na naroku tudi predložil zdravniško potrdilo, da ima diagnosticirano depresijo. Vendar ni trdil in to iz zdravniškega poročila tudi ne izhaja, da bi predaja zanj v zdravstvenem smislu lahko imela usodne posledice.⁶ Toženka je na naroku tudi pravilno pojasnila, da bo Republiki Bolgariji sporočeno, ali tožnik potrebuje psihiatra oz. zdravila. Po določbi 2. (a) točke 31. člena Uredbe Dublin III mora država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici sporočiti vse informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom, in so bistvene za zaščito pravic in takojšnjih posebnih potreb osebe, ki se jo preda, zlasti pa vse takojšnje ukrepe, ki jih mora sprejeti odgovorna država članica, da bi zagotovila ustrezno obravnavo posebnih potreb osebe, ki bo predana, vključno z vso takojšnjo zdravstveno oskrbo, ki je morda potrebna. Gre torej za obveznost države, ki sprejema prosilca in sodišče ni našlo razlogov, da bi v ustrezno postopanje Republike Bolgarije glede tega podvomilo.

43Tožnik v bistvenem gradi tožbo na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. A toženka je tudi glede slednjega, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z 29. 8. 2013, podala pravilne in temeljito obrazložene razloge, zato sodišče niti teh ne bo ponovno navajalo in se nanje v celoti sklicuje. Njegove navedbe, da pravnega sredstva pred deportacijo gotovo ne bo imel, ostajajo zgolj na ravni špekulacije. SEU je v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.⁷ Zato tudi ne bo odgovarjalo na obširna navajanja glede strahu tožnika pred deportacijo. Kot pa je izpostavila toženka, dosedanji postopek v Republiki Bolgariji ne izkazuje, da tožnik ne bi bil v morebitnem postopku vračanja deležen ustrezne pravne varnosti. Tožnik ni izpovedal, da bi mu bilo po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito gibanje omejeno, v postopku mednarodne zaščite pa je imel na voljo pravna sredstva (sam je izpovedal, da se je zoper zavrnilno odločitev pritožil in da je bilo o njegovi pritožbi odločeno).

44Sodišče še pojasnjuje, da skladnost postopanja bolgarskih organov s pravom EU, kot smiselno ugovarja tožnik, ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

45Odločitev toženke je tako pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako je bil pravilen postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

46Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

47Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

48V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.⁸ Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da so v Republiki Bolgariji upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Prav tako ni izkazal, da bi njegovo zdravstveno stanje bilo ovira za predajo, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

¹ Zdravniki brez meja (MSP) ustavljajo svoje dejavnosti v Bolgariji med nadaljnjimi izzivi za begunce; 12. november2024, dostopno v angleškem jeziku na povezavi: h|tps://www.msf.orq/msf-closes-activities-bulqaria-amid-onqoinq- challenoes-refuoees (vpogled na dan 30. 7. 2025).
² Npr. sodbe it. ECLI:NL:RBDHA:2025:21155 oz. NL25.45594 in NL25.45595 z 28.10. 2025; ECtl:NL:RBOHA:2025:208S1 oz. NL25.43567 s 7. 11. 2025, ECU:NL:RBDHA:2025:21252 oz. NL25.43372 z 11. 11.2025.
³ Sodba SEU v zadevi M M.,0277/11 z dne 22. 11 2012, točka 65.
⁴ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 s 13. 3. 2024. Vrhovno sodišče se je pri odločitvi oprlo tudi na odločitev SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024.
⁵ Ustavno sodišče navaja sodbi ESČP v zadevah Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016, 191. točka obrazložitve, in Savran proti Danski z dne 7. 12. 2021, 130. točka obrazložitve.
⁶ Zaslišan pred sodiščem je zgolj dopustil možnost, da se mu stanje poslabša, Vrhovno sodišče pa je v sodbi in sklepu I Up 20/2024 s 13. 2. 2024 že pojasnilo, da v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem se je sklicevalo prav na omenjeno sodbo SEU C-578/16 PPU in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili. Podana mora namreč biti situacija, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje. Ti pogoji v dani zadevi torej niso izpolnjeni.
⁷ Primerjaj Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 235/2023 z dne 28. 8. 2023, tč. 18 obrazložitve.
⁸ Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).