UPRS Sodba in sklep I U 41/2023-29

I. Tožba se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4248-526/2018-12 z dne 29. 7. 2020 v obsegu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o., v likvidaciji in s katerim se plačilo nalaga tej družbi.

II. Tožbi se ugodi v delu, s katerim se izpodbija odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4248-526/2018-12 z dne 29. 7. 2020 v obsegu, ki se nanaša na tožečo stranko in s katerim se plačilo nalaga tožeči stranki, ter se izpodbijana odločba v tem obsegu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahteva družbe A., d.o.o., v likvidaciji za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

1Prvostopenjski carinski organ je v postopku carinske kontrole z izpodbijano odločbo za blago, sproščeno v prosti promet z deklaracijama MRN št. 17SI00603640785293 z dne 27. 7. 2017 in 18SI00603640795996 z dne 18. 7. 2018 Oddelka za carinjenje Koper, določil doplačilo dajatev iz naslova carine v znesku 23.790,96 EUR ter obresti 1.240,31 EUR, in sicer solidarno tožniku ter družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju A.), ki jima je dolgovani znesek tudi solidarno naložil v plačilo (1. točka izreka). Nadalje pa je tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo še davek na dodano vrednost za obdobje meseca julija 2017 in 2018 za to isto blago, in sicer skupaj 2.260,14 EUR ter obresti 394,55 EUR (2. točka izreka), z dostavkom, da stroški postopka niso bili priglašeni ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. in 4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je organ opravil naknadno preverjanje carinskih deklaracij za blago, ki ga je prejel tožnik, predmetni deklaraciji pa je vložila A. kot tožnikov posredni zastopnik. Postopek je bil namenjen preveritvi upravičenosti do uporabe preferencialne stopnje za blago, po poreklu s Filipinov. Šlo je za konzervirano tuno različnih vrst, deklarant A. pa je deklaracijama med drugim priložil t.i. obrazca Form A (št. 25620617 ter št. 256605018, v nadaljevanju Obrazca A), ki naj bi potrjevala filipinsko poreklo blaga. Carinske dajatve po teh deklaracijah zato niso bile obračunane, saj je blago na podlagi potrdila o preferencialnem filipinskem poreklu skladno z Uredbo (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 (v nadaljevanju Uredba 978/12) carine prosto. Carinski organ pa je v okviru mednarodnega sodelovanja na Generalni finančni urad (v nadaljevanju GFU) poslal predlog za naknadno preverjanje Obrazcev A. GFU je v skladu z določili 110. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju Izvedbena uredba) 28. 12. 2018 pristojne organe na Filipinih zaprosil za naknadno preverjanje verodostojnosti in upravičenosti izdaje Obrazcev A. Po intervenciji zakonitega zastopnika tožnika, da filipinski organi poizvedbe niso prejeli, je GFU 18. 10. 2019 priporočeno po pošti in po elektronski pošti filipinskim organom poslal ponovno preverbo. Do izdaje izpodbijane odločbe GFU ni prejel nobenega odgovora, kar po petem odstavku 110. člena Izvedbene uredbe narekuje, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnitev uporabe preferencialov. Ker obstaja utemeljen dvom, da blago po Obrazcih A ne izpolnjuje pogojev za preferencialno poreklo (zaradi v preteklosti preverjanih dokazil o poreklu, za katera je ugotovljeno, da so bila izdana neupravičeno), organ pa odgovora ni prejel niti v dodatnem roku, se preferencialna obravnava ne prizna. Organ je o tem napravil zapisnik, nakar se je na vpogled oglasil tožnikov pooblaščenec, nato pa sta tožnik in A. na zapisnik podala pripombe, vendar jih organ zavrača kot neutemeljene. V konkretnem primeru je organ preverjanje opravil na podlagi informacij Evropske komisije (v nadaljevanju EK) o neupravičenih izdajah potrdil o filipinskem preferencialnem poreklu, zato je v konkretni zadevi na podlagi navedenega izkazan upravičen dvom v pristnost dokumentov in status porekla. Zahtevek za preverjanje je bil na Filipine prvič poslan 28. 12. 2018, nato pa v drugo še 18. 10. 2019. Tožnik in A. sta se v pripombah sklicevala na odgovor filipinskih organov z dne 22. 4. 2020, ki ga je julija 2020 prejel GFU po elektronski pošti. Vendar carinski organ kljub temu odgovoru preferencialne obravnave ne prizna. Ta odgovor je namreč prispel prepozno, tj. šele po 10-mesečnem roku, ki je ustrezen in zadovoljiv. Prav tako pa iz tega odgovora ne izhajajo zadostne informacije za določitev pravega porekla, saj ta odgovor podaja le ugotovitev glede pristnosti dokumentov, ne omogoča pa določitve pravega porekla blaga. Utemeljen dvom se carinskemu organu poraja zaradi uradne informacije EK (RIF št. EU/2014/014) ter ker v primeru naknadnega preverjanja po enem od predhodnih obrazcev A po drugi carinski deklaraciji, ki je bilo predmet ločenega postopka, carinski organ ni prejel odgovora filipinskih organov. Tudi ugovore tožnika, da je ravnal v dobri veri, organ obrazloženo zavrne. Odločitve organa ne spreminjajo niti tožnikovi ugovori glede posledic epidemije.

3Drugostopenjski carinski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvah svoje odločbe drugostopenjski organ navaja pretežno iste razloge kot prvostopenjski organ. Ob povzemanju poteka prvostopenjskega postopka zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna. V konkretnem primeru sta bila predmet preverjanja Obrazca A. Razlog preverjanja je bil obstoj utemeljenega suma v izpolnitev pogojev za pridobitev preferencialnega filipinskega porekla blaga na podlagi uradne informacije EK, da filipinski organi ne upoštevajo pravil o poreklu ribiških proizvodov in da so bila v preteklosti preverjana dokazila o poreklu izdana neupravičeno. Pri tem ne gre za listino, na podlagi katere bi bila sprejeta odločitev glede preferencialnega porekla, ampak le-ta daje napotek carinskim organom, da opravijo postopek naknadnega preverjanja. GFU je na podlagi utemeljenega suma v izpolnitev pogojev za pridobitev preferencialnega porekla blaga na podlagi uradne informacije Komisije, da so zadevni proizvodi lahko s poreklom iz tretjih držav, poslal zaprosilo pristojnim filipinskih organom, naj preverijo, ali zadevno blago izpolnjuje pogoje za pridobitev preferencialnega filipinskega porekla. Ker odgovora ni bilo, so poslali še eno zaprosilo, a filipinski organi tudi na to v roku niso odgovorili. Tožnikovo sklicevanje, da je to pripisati slabši odzivnosti zaradi epidemije, zavrne, ker je bil prvi primer kovida na Filipinih šele v januarju 2020, zato ni razloga, da so filipinski organi na zaprosilo GFU iz decembra 2018 prvič odgovorili šele 22. 4. 2020. Ta odgovor, prejet šele julija 2020, je torej prepozen. Prav tako pa le potrjuje verodostojnost Obrazcev A, ne pa tudi statusa porekla blaga. So pa filipinski organi preverili ta status glede na njihov odgovor z dne 23. 9. 2020, a gre za listino, ki v času odločanja na prvi stopnji ni obstajala in je organ ni mogel upoštevati, prav tako pa je bil tudi ta odgovor filipinskih organov prepozen. Tudi sklicevanje tožnika na upoštevnost odgovora z dne 22. 4. 2020 po 89. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) drugostopenjski organ zavrne, saj je bil ta odgovor prepozen, pa tudi sicer določbe o obnovi postopka zaradi novih dejstev tu ne pridejo v poštev. Tudi tožnikove navedbe o njegovi dobrovernosti niso relevantne, saj le filipinski organi lahko presojajo izpolnjevanje zahtevanih pogojev za priznanje preferencialnega porekla. V zvezi z uporabo 119. člena Uredbe 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju CZU) poudarja, da drugače kot je bilo določeno v Uredbi Sveta (EGS) št. 2931/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (CZS), tožnik, upoštevaje določbe CZU, po mnenju drugostopenjskega organa ne more nasprotovati vknjižbi dolga, pač pa ima pravico vložiti zahtevek za povračilo ali odpust dolga po tem, ko je o carinskem dolgu najprej odločeno z odločbo. Postopka odmere in uveljavljanja pravice do povračila oz. odpusta sta ločena.

4Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi oz. naj jo razveljavi in ugodi tožnikovi prošnji za odpust dolga, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da je po prejetju zapisnika prejel odgovor filipinskih organov iz aprila 2020, ki ga je posredoval toženki. Filipinski organi so pri tem očitno odgovorili na zahtevo GFU, saj iz njihovega odgovora izhaja, da so potrdili verodostojnost Obrazcev A in podpisov na njih, zato se ni mogoče strinjati, da ta odgovor ne omogoča določitve porekla in je toženka v tem delu zmotno ugotovila dejansko stanje. Prav tako ne drži, da bi bil zapozneli odgovor filipinskih organov neupošteven, saj je nepošteno, da mora tožnik trpeti posledice epidemije in prepočasnega odgovora tujih organov. Odgovor filipinskih organov tudi predstavlja novo dejstvo v smislu določil o obnovi. Vztraja, da je bil v dobri veri, o čemer je prvostopenjskemu organu posredoval več dokumentov in na tej podlagi predlagal, naj se ga oprosti plačila naknadnih dajatev, o čemer sta se organa nezadostno opredelila, dejansko stanje v tej zvezi pa je tudi ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka je carinski deklaraciji sprejela kot pravilni in blago prepustila v prost promet, čeprav je že tedaj razpolagala z interno informacijo EK, o svojih dvomih glede Obrazcev A pa ni obvestila niti deklaranta niti tožnika. To kaže, da tudi tožnik za morebitne nepravilnosti Obrazcev A ob vložitvi deklaracije ni mogel vedeti.

5Omenjena interna informacija EK ni bila niti nikjer javno objavljena, prav tako pa EK ni objavila nobenega obvestila o izdaji potrdil o preferenčnem poreklu filipinskega blaga. Tožniku tudi ni bil omogočen dostop do omenjenega internega obvestila EK, saj ga je tožnikov pooblaščenec ob vpogledu v spis neuspešno skušal pridobiti, kot izhaja iz uradnega zaznamka v upravnem spisu. Toženka pravzaprav filipinskim organom niti ni poslala zahtevka za naknadno preverjanje, ki bi bil skladen z informacijami, ki izhajajo iz tega internega obvestila EK. V toženkinem zahtevku tudi ni naveden razlog za poizvedbo in mu niso priloženi dokumenti ali informacije, ki bi kazali, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne. Tako pravzaprav sploh ni jasno, kaj naj bi predstavljalo sum o nepravilnostih. Toženka je s tem, ko tožniku ni omogočila dostopa do obvestila EK, tožniku aktivno preprečevala pravico do izjave in mu ni dala možnosti za izjavo o tem dokumentu, ki je pomemben za izdajo izpodbijane odločbe. Toženka tudi ni preverila, ali je carinsko obveznost tožniku mogoče odpustiti iz drugih razlogov po 116. členu CZU.

6Glede drugostopenjske odločbe tožnik navaja, da le-ta ni odpravila kršitev iz izpodbijane odločbe. Kljub temu, da so filipinski organi v naknadnem odgovoru potrdili verodostojnost in točnost dokazil o poreklu, toženka vztraja pri zavrnitvi preferencialne obravnave. Prav tako je bila ta tožniku naknadno predočena dokumentacija predložena v tujem jeziku, toženka pa mu prevoda ni zagotovila. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na listine iz upravnega spisa, predlaga pa tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

7Toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih dosedanjih obrazložitvah, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je tožnikovo sklicevanje na 116. in 119. člen CZU brezpredmetno, ker je predmet tega postopka le odmera carinskih obveznosti, odpust oz. povračilo le-teh pa je lahko predmet posebnega, ločenega postopka, če stranka vloži ustrezen zahtevek, česar tožnik ni nikoli zatrjeval. Glede dopisa filipinskih organov iz septembra 2020 izpostavlja, da je tožnik tudi sam v postopku predložil dokumentacijo v angleškem jeziku in brez prevoda, kar pomeni, da angleščino razume, zlasti ker se ukvarja z zunanjo trgovino. Sicer pa toženka prevod tega dokumenta iz procesne previdnosti tudi prilaga (l. št. 16 sodnega spisa) in lahko služi tudi za razumevanje dopisa filipinskih organov iz aprila 2020, saj so prvi trije odstavki identični. Z internim obvestilom EK pa se je tožnik seznanil že v drugem upravnem sporu (III U 79/2020). Vztraja tudi, da epidemija ni vplivala na odgovore filipinskih organov. Toženka je naknadno sodišču posredovala tudi omenjeno interno informacijo EK s prevodom (B1).

8A. je intervenirala na strani tožnika, in sicer meni, da so stališča toženke zmotna, pri čemer se sklicuje na odločitev tega sodišča v zadevi I U 79/2020¹, kar tudi obrazloži.

9Na naroku je sodišče vpogledalo v upravni spis, in sicer v naslednje listine (ki so v sodnem spisu v kopiji pod D1-D12): Obrazca A1, dopis FU Koper na GFU 19. 12. 2018, dopis GFU filipinskim organom 28. 12. 2018, el. sporočilo tožnika 18. 10. 2019, dopis GFU filipinskim organom 18. 10. 2019, dopis GFU na FU Koper 25. 10. 2019, dopis GFU na FU Koper 2. 6. 2020, odgovor filipinskih organov 22. 4. 2020, dopis GFU na FU Koper 14. 7. 2020, odgovor filipinskih organov 23. 9. 2020, dopis GFU na FU Koper 16. 10. 2020. Sodišče je vpogledalo tudi v obvestilo EK z dne 9. 10. 2014 (B1) ter prevod odgovora filipinskih organov 23. 9. 2020 (listovna št. 16; ta prevod je po pojasnilu toženke relevanten tudi kot prevod odgovora filipinskih organov 22. 4. 2020, saj je vsebina slednjega dokumenta enaka začetnemu delu vsebine odgovora filipinskih organov 23. 9. 2020), pa tudi v obvestilo filipinskih organov z dne 28. 6. 2016 (B2), elektronsko sporočilo filipinskih organov z dne 10. 7. 2017 (B3), dokazila o pošiljanju iz elektronskega dokumentarnega sistema toženke (B4) in dodatna pojasnila o pošiljanju toženke (B5). Predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika je sodišče zavrnilo kot prepozen, saj ga tožnik prvič podaja šele v tožbi, za kar pa ne poda upravičenih razlogov.

10Tožbo je delno treba zavreči, delno pa je utemeljena.

K I. točki izreka

11Tožnik tožbo uperja zoper izpodbijano odločbo kot celoto, pri tem pa je tudi izrecno vztrajal še na naroku za glavno obravnavo, čeprav se z izpodbijano odločbo določeno doplačilo dajatev iz naslova carine ne nalaga v plačilo le njemu, temveč solidarno tudi A..

12V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno in na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na A. (solidarno po 1. točki izreka izpodbijane odločbe), zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

13Izvedbena uredba v prvem odstavku člena 110 določa, da se naknadno preverjanje potrdil o poreklu obrazec A in izjav na računu opravi naključno ali kadar carinski organi držav članic upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla izdelkov ali izpolnjevanju drugih zahtev tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446. V drugem odstavku istega člena Izvedbene uredbe je nadalje določeno, da ko carinski organi držav članic zahtevajo naknadno preverjanje, pristojnim državnim organom upravičene države izvoznice vrnejo potrdilo o poreklu obrazec A in račun, če jim je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov ter, če je to primerno, navedejo razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne. Če se carinski organi držav članic odločijo, da bodo med čakanjem na rezultate preverjanja zadržali odobritve tarifnih preferencialov, uvozniku ponudijo prepustitev izdelkov ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov, ki so po njihovem mnenju potrebni. Po tretjem odstavku istega člena Izvedbene uredbe se ob zahtevi po naknadnem preverjanju takšno preverjanje opravi in njegovi rezultati sporočijo carinskim organom držav članic najpozneje v šestih mesecih. Rezultati so takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno dokazilo o poreklu velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, in ali se ti izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz upravičene države. V petem odstavku istega člena Izvedbene uredbe je določeno, da če v primerih upravičenega dvoma, ni odgovora v šestih mesecih, kot je predpisano v tretjem odstavku, ali če odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti zadevnega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, se pristojnim organom pošlje drugo obvestilo. Če po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v štirih mesecih od dneva, na katerega je bilo poslano drugo obvestilo, ali če ti rezultati ne omogočajo določitve pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

14Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka postopka preverjanja po določbi člena 110 Izvedbene uredbe poslužila zaradi obstoja upravičenega dvoma v pristnost dokumentov in status porekla izdelkov (str. 7 izpodbijane odločbe). Postopek v konkretni zadevi se torej ni začel naključno. Tudi iz dopisa FU Koper na GFU 19. 12. 2018 (D3) izhaja, da prvostopenjski organ utemeljeno dvomi v Obrazca A (D1 in D2), in sicer na podlagi obvestila EK z dne 9. 10. 2014 (B1) ter zato, ker na podlagi preverjanj v drugih preteklih zadevah ni dobil odgovorov od filipinskih organov. Vendar pa tožnik po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da pravzaprav sploh ni jasno, kaj naj bi predstavljalo sum o nepravilnostih.

15Obvestilo EK (B1) je datirano na 9. 10. 2014, torej dve leti in pol prej kot prvi Obrazec A (D1) in tri leta in pol prej kot drugi Obrazec A (D2) ter štiri leta prej kot se je prvostopenjski carinski organ z dopisom obrnil na GFU (D3). Že ta časovni razkorak po presoji sodišča pomeni, da je vprašljivo, ali je ustrezno sklicevanje prvostopenjskega organa na obvestilo (B1) za utemeljevanje obstoja upravičenega dvoma koncem leta 2018. Nadalje pa po presoji sodišča tudi vsebina tega obvestila (B1) sama po sebi ne vzpostavlja takšnega upravičenega dvoma. Iz dodatnih informacij v tem obvestilu izhaja, da obstaja verjetnost, da so filipinski organi nepravilno izdajali potrdila o poreklu, saj se zdi, da si napačno razlagajo pravila o poreklu, zato se priporoča, da države članice sprožijo naknadno preverjanje, kadarkoli obstaja dvom o izpolnjevanju pogojev plovil in posledično o poreklu rib. To pomeni, da samo obvestilo (B1) ne navaja, da je v vsakem primeru uvoza s Filipinov poreklo blaga dvomljivo, temveč to obvestilo državam članicam podaja priporočilo, kako ravnati in kaj naknadno preverjati, če ta dvom obstaja sicer. Torej morajo organi držav članic v konkretni zadevi, če na podlagi okoliščin takšne zadeve upravičeno dvomijo o pristnosti dokumentov, poreklu blaga ali izpolnjevanju drugih zahtev, opraviti naknadno preverjanje. Da bi v konkretni zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, obstajal takšen upravičen dvom in, če ja, na podlagi česa, pa iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa zadeve po presoji sodišča ne izhaja. Edina okoliščina, na katero se poleg obvestila EK (B1) v dopisu (D3) sklicuje prvostopenjski carinski organ, je namreč ta, da ni prejel odgovorov filipinskih organov v drugih, preteklih postopkih naknadnega preverjanja. Ali in kakšno zvezo ima to s konkretnim, v tem upravnem sporu obravnavanim primerom, pa ni obrazloženo.

16Nadalje pa tožnik po presoji sodišča utemeljeno problematizira tudi ustreznost poizvedbe, poslane filipinskim organom, ter samo pošiljanje le-te, na kar je opozarjal tudi že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Kot izhaja iz upravnega spisa, je GFU poslal na Filipine dopis z dne 28. 12. 2018 (D4). Po pojasnilih toženke je bil ta dopis poslan fizično in po elektronski pošti 4. 1. 2019, fizično pa naj bi bil dokument filipinskim organom glede na podatke iz toženkinega elektronskega dokumentarnega sistema, kot izhajajo iz priloge B4, vročen 9. 2. 2019. A je zakoniti zastopnik tožnika po elektronski pošti GFU 18. 10. 2019 (D5) obvestil, da filipinski organi te poizvedbe niso prejeli. Zato je GFU znova pisal na Filipine 18. 10. 2019 (D6). Vpogled v ta dopis pokaže, da ga je GFU poimenoval kot "urgentno pismo" in mu priložil tudi svoje prvotno poslano pismo iz decembra 2018. Ta dopis naj bi na Filipine poslal priporočeno po pošti in po elektronski pošti, kot izhaja iz naknadnih dopisov, poslanih prvostopenjskemu carinskemu organu (D7, D8). Vendar pa tudi še 2. 6. 2020, kot izhaja iz dopisa (D8), odgovora filipinskih organov ni bilo. Odgovor z dne 22. 4. 2020 (D9) je GFU prejel šele 2. 7. 2020, kar pa je prepozno, ker je 10‑mesečni rok potekel 28. 10. 2019, kot izhaja iz dopisa (D10). Tako enako izhaja tudi iz izpodbijane odločbe (str. 7).

17Vendar pa je zaključek davčnih organov o tem, da je omenjeni odgovor filipinskih organov (D9) prepozen, po presoji sodišča nepravilen. Drži, da se je GFU na filipinske organe v tej zadevi prvič obrnil z dopisom z dne 28. 12. 2018 (D4), vendar pa ni izkazano, da bi le-ti ta dopis prejeli. Nasprotno, iz elektronskega sporočila zakonitega zastopnika tožnika (D5), ki je datiran na 18. 10. 2019, torej skoraj deset mesecev po dopisu (D4) izhaja, da filipinski organi poizvedbe niso prejeli. Toženka pa tega prejema tudi po dodatnih poizvedbah sodišča ni uspela izkazati. Iz priloge B5 izhaja, da je elektronsko sporočilo pošiljala na elektronski naslov filipinskih organov @gmail.com, pri čemer je bil to naslov, ki je bil s strani filipinskih organov komuniciran kot naslov za elektronsko sporočanje (kar izhaja iz obvestila z dne 28. 6. 2016, B2), pa tudi filipinski organi sami so leta 2017 toženki odgovarjali s tega elektronskega naslova (kot izhaja iz elektronskega sporočila B3). Vpogled v omenjena dokumenta B2 in B3 po presoji sodišča sicer nakazuje možnost komunikacije s filipinskim organom prek elektronskega naslova @gmail.com, vendar le v preteklih letih, tj. v letu 2016 in v letu 2017. Ni pa mogoče iz te korespondence sklepati, da je to tudi v letu 2019, ko je GFU filipinskim organom pošiljal dopis z dne 28. 12. 2018 (D4), bil ustrezen elektronski naslov. Kot pojasni sama toženka v dokumentu B5, uradnega naslova za preverjanje dokazil o poreklu v letu 2018 ne more potrditi. Glede pošiljanja po redni poštni poti, pa iz toženkinega elektronskega dokumentarnega sistema (B4) izhaja, da je bil dopis z dne 28. 12. 2018 (D4) filipinskim organom poslan tudi "AR" (torej lettre recommandée avec accusé de réception oz. po slovensko: priporočeno s povratnico). Vendar pa je toženka v tej zvezi po poizvedbi sodišča pojasnila, da s povratnicami ne razpolaga. To pomeni, da tudi na ta način ni dokazala, da bi bil dopis z dne 28. 12. 2018 (D4) filipinskim organom poslan in da bi ga ti prejeli.

18Zato po presoji sodišča urgentnega pisma z dne 18. 10. 2019 (D6) ni mogoče šteti za drugo obvestilo v smislu petega odstavka člena 110 Izvedbene uredbe, ki bi sprožilo tek dodatnega štirimesečnega roka, temveč gre za ponovno poslano zahtevo po naknadnem preverjanju iz tretjega odstavka člena 110. Tudi iz samega urgentnega pisma (D6) ne izhaja, da bi se GFU v njem skliceval na peti odstavek člena 110 in opozorila na posledice poteka tam določenega štirimesečnega roka. Prav tako pa iz odgovora filipinskih organov (D9) izhaja, da se sklicujejo na opravilno številko 426-690/2018-2, torej dokument z zaporedno številko "-2", kar je opravilna številka prvotne poizvedbe z dne 28. 12. 2018 (D4). Filipinski organi so torej odgovarjali na zahtevo po ponovnem preverjanju po tretjem odstavku člena 110, ne pa na drugo obvestilo po petem odstavku istega člena. Odgovor na zahtevo po naknadnem preverjanju pa je po tretjem odstavku cit. člena treba sporočiti v šestih mesecih po dnevu, na katerega je bila zahteva poslana, sicer se pošlje drugo obvestilo po petem odstavku. Upoštevaje tek časa pri mednarodnem poštnem prometu tako po presoji sodišča ni mogoče decidirano zaključiti, da filipinski organi rezultatov preverjanja slovenskim carinskim organom niso sporočili najpozneje v šestih mesecih od pošiljanja urgentnega pisma (D6).

19Napačno pa je bilo tudi računanje roka za odgovor filipinskih organov, ki izhaja iz pisma GFU (D10) ter izpodbijane odločbe. Tam se namreč navaja, da je šlo za desetmesečni rok, ki da je potekel 28. 10. 2019. To pomeni, da bi ta rok začel teči 28. 12. 2018. To pa je datum prvega dopisa GFU, naslovljenega na filipinske organe (D4). Vendar pa, četudi bi zanemarili, da ni izkazan prejem le-tega, kot obrazloženo zgoraj, je še vedno treba upoštevati, da Izvedbena uredba v členu 110 ne določa enovitega desetmesečnega roka, temveč določa dva roka: najprej šestmesečnega, ki teče od zahteve po naknadnem preverjanju, nato pa še dodatnega štirimesečnega, ki teče od drugega obvestila, pri čemer drugo obvestilo ni nujno odposlano nemudoma z iztekom šestmesečnega roka, temveč je vmes razumljiv razkorak, tj. potek dodatnega časa (nekaj dni ali mogoče tednov, lahko celo mesecev, odvisno od ažurnosti).

20Sklepno pa ima po presoji sodišča tožnik prav tudi glede tega, da ne drži, da odgovor filipinskih organov ne omogoča določitve porekla, in je toženka v tem delu zmotno ugotovila dejansko stanje. Kot izhaja iz prevoda (listovna št. 16) odgovora filipinskih organov z dne 23. 9. 2020 (D11), natančneje iz drugega odstavka tega odgovora, je sicer v Obrazcih A prišlo do administrativne napake v rubriki 8, vendar to ne spremeni sheme porekla blaga. Enako besedilo je vsebovano tudi v drugem odstavku odgovora filipinskih organov z dne 22. 4. 2020 (D9). Zato po presoji sodišča ni razumljivo, zakaj je prvostopenjski carinski organ menil, da že prvotni odgovor ne vsebuje zadostnih informacij o poreklu blaga (str. 7 izpodbijane odločbe). Če pa je tako vseeno menil, bi bil mogel filipinskim organom poslati drugo obvestilo po petem odstavku člena 110 Izvedbene uredbe. Tako je po presoji sodišča treba odgovor filipinskih organov z dne 22. 4. 2020 (D9) dokazno oceniti drugače, kot je to storil prvostopenjski carinski organ, zlasti še ob upoštevanju, da je po prejetju drugega odgovora filipinskih organov z dne 23. 9. 2020 (D11) tudi GFU zaključil, da iz tega drugega odgovora izhaja, da blago izpolnjuje pogoje za priznanje filipinskega preferencialnega porekla, vendar pa je formalistično vztrajal na zavrnitvi upravičenosti do uporabe preferencialov zaradi poteka desetmesečnega roka (dopis GFU na FU Koper 16. 10. 2020, D12).

21Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo delno odpraviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ bo moral v ponovnem postopku preveriti, ali je za izvedbo naknadnega preverjanja Obrazcev A po členu 110 Izvedbene uredbe podan pogoj upravičenega dvoma ter, v primeru pritrdilnega odgovora, pravilno vršiti komunikacijo s filipinskimi organi, njihove odgovore pa pravilno dokazno oceniti. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano² in je izdalo ugodilno sodbo kot bi bila vložena izpodbojna tožba. Pri tem je sodišče, upoštevaje, da je bila izpodbijana odločba izdana tožniku kot solidarnemu dolžniku, v izpodbijano odločbo poseglo le v delu, ki se nanaša na tožnika in s katerim se dajatve nalagajo v plačilo tožniku (solidarno v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ter v celoti v 2. točki izreka izpodbijane odločbe ter posledično temu v 3. in 4. točki izreka izpodbijane odločbe).

K III. točki izreka

22Odločitev o tožnikovih stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnik (delno) uspel, zastopal pa ga je odvetnik in je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, se mu prizna 385,00 EUR stroškov ter davek na dodano vrednost 22 %. Kar tožnik zahteva več ali drugače, ni utemeljeno, saj Pravilnik povrnitev stroškov ureja celovito (četudi na pavšalen način), zato se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožeči stranki po Pravilniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov (5. člen Pravilnika). Izjema od tega so le stroški prič, izvedencev in tolmačev, ki se povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi, za kar pa v tožnikovem primeru ne gre.

K IV. točki izreka

23Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi A.. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je treba glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS‑1.³ Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški družbe A. niso bili potrebni, saj ta s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

¹ Op. sodišča: pravilno III U 79/2020.
² Prim. Mira Dobravec Jalen et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, str. 269.
³ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.