UPRS Sodba I U 1681/2025

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2972/2025/7 (1221-03) z dne 29. 9. 2025, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 27. 8. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2V obrazložitvi je toženka uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 21. 8. 2025 mu je odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralni sistem Eurodac. Ugotovila je, da ga je kot prosilca v omenjeni sistem 3. 10. 2022 že vnesla Švicarska konfederacija. Pristojnim švicarskim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 26. 8. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od njih 27. 8. 2025 prejela odgovor, da Švicarska konfederacija na podlagi točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavano tožnika kot prosilca. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 12. 9. 2025 opravila osebni razgovor.

3Toženka je vsebino osebnega razgovora s tožnikom povzela v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Na tem razgovoru je tožnik izjavil, da se v Švico ne želi vrniti, saj je tam prejel negativno odločitev v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito. Zoper to odločitev se je pritožil, vendar s pritožbo ni uspel. Poslali so mu dopis, da mora ozemlje njihove države zapustiti z datumom, do kdaj mora to storiti. Dejali so mu, da če tega ne bo storil, ga bodo priprli in vrnili v Burundi. Prepričan je, da bi ga Švica deportirala v izvorno državo, tam pa bi bilo njegovo življenje ogroženo, ker bi ga ubili. Pojasnil je, da je v Švici preživel približno tri leta, bival je v azilnem domu, pa tudi v stanovanju. V azilnem domu je imel zagotovljeno prehrano in zdravniško pomoč. Zdravnik ni bil na voljo vsak dan, treba se je bilo naročiti. Povedal je da ima psihične težave, zaradi česar v Sloveniji enkrat tedensko obiskuje zdravnika, zdravniško pomoč pa je iskal tudi v Švici.

4Toženka je preučila vso zadevno dokumentacijo. Menila je, da fotografija odločbe, iz katere izhaja, da mora tožnik zapustiti ozemlje Švicarske konfederacije, ne izkazuje, da so pristojni švicarski organi postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito vodili pomanjkljivo. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da bi tožnik po zaključenem azilnem postopku moral zapustiti Švico, saj je imel takrat status tujca brez dovoljenja za prebivanje. Navajal je sicer, da ima zdravstvene težave in da se v Švico ne more vrniti. V zvezi s tem je toženka ugotovila, da je tožnik samostojno prišel do Republike Slovenije, kar izkazuje, da njegovo zdravstveno stanje ni tako kritično, da predaja Švici ne bi bila mogoča. Tožnik je sicer predložil štiri izvide A. A., specialista psihiatrije in farmakologije, vendar iz teh izvidov ni razbrala, da tožnik ne bi bil zmožen predaje v omenjeno državo.

5Toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji v Švicarski konfederaciji kot prosilec deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Sklenila je, da ga bo predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Tožba

6Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ga je v Švici veleposlanik Republike Burundi v navezi z uradnimi osebami azilnega doma silil, naj se vrne v izvorno državo. Tožnika so v izvorni državi politično preganjali, zato so švicarske uradne osebe postopale nezakonito in ga izpostavile življenjski nevarnosti. Kljub grožnjam v švicarskem azilnem domu se tožnik za vrnitev v Burundi ni odločil, saj ga je razmer v izvorni državi zelo strah. O opisani praksi burundijskih oblasti v tujini je na Upravnem sodišču Republike Slovenije izpovedalo že več burundijskih prosilcev (na primer v zadevah I U 1223/2025 in I U 105/2025), dokazuje pa jo tudi tudi priloženo poročilo "FOCODE" (Forum za zavest in razvoj FO.CO.DE, Organizacija civilne družbe Brundija) iz marca 2025. Toženka bi morala preučiti relevantna poročila, na primer poročilo AIDA o Švici - posodobitev za leto 2023 z 9. 7. 2024, iz katerega so razvidne zelo zaskrbljujoče informacije o azilnem sistemu v Švici, ki prav tako potrjujejo njegove trditve. Opisano nezakonito ravnanje uradnih oseb predstavlja sistemsko pomanjkljivost tamkajšnjega azilnega postopka, ki ovira njegovo vrnitev v Švico. V izvorni državi so ga preganjali člani Imbonerakure - politične milice, ki je tesno povezana z vladajočo stranko tako, to pa mednarodne organizacije pogosto označujejo kot represivno in odgovorno za hude kršitve človekovih pravic.

7Toženka bi se morala opredeliti do njegovega individualnega stališča o tem, kako so z njim postopali švicarski oblastni organi, a tega ni storila. Od Švice ni pridobila nobenega posebnega zagotovila, da z njim ob ponovnem sprejemu ne bodo nečloveško ravnali, zato obstaja verjetnost, da bo tam ponovno postal žrtev nezakonitega ravnanja švicarskih uradnikov. To bi nasprotovalo 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), 4. členu Listine EU in 18. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki prepovedujejo mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Zaključek toženke, da v Švici ni sistemskih pomanjkljivosti, je torej napačen.

8Zaradi zelo hudih zdravstvenih težav tožnik spada med posebej ranljive osebe. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da se bori z duševno boleznijo, zaradi katere se je zdravil že v psihiatrični bolnišnici v Švici, toženki je zdravniški izvid te bolnice z avgusta 2025 že predložil, sedaj pa prilaga še izvide iste bolnišnice z dne 25. 7. 2025, 25. 6. 2024 in 19. 7. 2024. V Sloveniji je nadaljeval z zdravljenjem duševne bolezni v ambulanti ... pri psihiatru A. A. in na osebnem razgovoru predložil njegove zdravniške izvide z dne 21. 8., 27. 8., 4. 9. in 11. 9. 2025. Tožbi prilaga še zadnji zdravniški izvid navedenega psihiatra z dne 16. 9. 2025. A. A. je ugotovil, da trpi za neopredeljeno depresivno epizodo (F32.9) in mu predpisal dvoje antidepresivov. Iz njegovih izvidov med drugim izhaja, da je tožnik razmišljal o samomoru zaradi strahu pred vrnitvijo v Švico, saj se boji, da ga bodo od tam deportirali nazaj v izvorno državo, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo. A. A. je v izvidu z dne 25. 9. 2025 med drugim ugotovil, da ima tožnik povečano anksioznost (tesnobne simptome, kar pogosto pomeni težjo klinično sliko). Zato tožnik predlaga sodišču postavitev sodne izvedenke psihiatrije B. B. iz Psihiatrične bolnice ... Vztraja, da bi upoštevaje njegovo slabo psihično stanje toženka pred predajo morala nujno pridobiti individualno zagotovilo od Švice. Če bi se predaja opravila ob upoštevanju njegove ranljivosti in bi tožnik nadaljeval z jemanjem predpisanih zdravil, v Švici pa imel možnost psihiatričnega zdravljenja, ne bi bilo nevarnosti za znatno ali nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. V individualnem zagotovilu bi morala Švica poimensko navesti zdravnika specialista psihiatra, ki bi v švicarskem azilnem domu vodil nadaljnjo psihiatrično obravnavo tožnika vsaj enkrat tedensko in mu omogočil dnevno jemanje vseh potrebnih zdravil. Njegov zdravstveni karton bi bilo treba prevesti v francoski jezik in ga predati ambulanti švicarskega azilnega doma. Glede na opisane pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa tožnik predlaga, da se ga odpravi oziroma, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženki v ponoven postopek.

Odgovor na tožbo

9Toženka vztraja pri razlogih izpodbijanega akta, ki ga je izdala ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Meni, da so tožbene navedbe, da je bil tožnik v švicarskem azilnem domu izpostavljen prisili veleposlanika Republike Burundi v sodelovanju z zaposlenimi v azilnem domu, tožbene novote, saj tožnik tega v upravnem postopku ni omenil niti z besedo. Švica je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, zato je pravilno pričela s postopkom vračanja in reintegracije tožnika v družbo v izvorni državi. Zoper zavrnilno odločitvijo švicarskih organov je tožnik imel na voljo pravno varstvo, ki ga je tudi izkoristil. Postopanje švicarskih organov v nobenem primeru ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite, niti ne pomeni, da bi tožnik tam utegnil biti izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ravnanju. Če meni, da obisk veleposlanika predstavlja spremenjene okoliščine, ki bi lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi, bo to lahko uveljavljal v ponovnem postopku v Švici.

10Toženka meni, da so informacije o stanju v izvorni državi v dublinskem postopku nerelevantne, zato se do poročila FO.CO.DE ni opredelila. Zavrača očitek tožnika, da ni preučila javno dostopnih poročil o postopku mednarodne zaščite v Švici. V zvezi s tem izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/24 s 13. 3. 2024, iz katerega izhaja, da je v primeru, kot je obravnavani, o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri čemer so pravno upoštevani le tisti, ki se nanašajo na dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Toženka meni, da zatrjevana ravnanja švicarskih pristojnih organov ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Švici. Poleg tega tožnik poročila AIDA o stanju v Švici v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni predložil, sedaj pa ne konkretizira, kateri deli tega poročila naj bi vsebovali zatrjevane zaskrbljujoče informacije. Navedeni izsek tega poročila pa v glavnem govori le o tem, da se Švica sooča s povečanim številom prosilcev za azil (tako kot večina držav članic), na kar se tudi ustrezno odziva. Predloženo poročilo AIDA ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma na področju mednarodne zaščite v Švici.

11Glede tožnikovih zatrjevanih psihičnih težav toženka meni, da ni potrebe po pridobitvi izvedenskega mnenja, saj ni ključno, ali ima tožnik duševne težave ali ne. To je bilo namreč ugotovljeno že v Švici, tožnik pa se glede tega zdravi tudi v Sloveniji. Relevantno je zgolj to, ali bo imel tožnik po predaji Švici možnost, da zdravljenje nadaljuje, in ali bo v Švici izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Toženka navaja sodne odločbe Vrhovnega sodišča, ESČP in SEU, iz katerih izhaja, da ni relevantna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč le "posebej huda duševna ali fizična bolezen", posebna resnost zdravstvenega stanja pa mora biti ugotovljena na podlagi objektivnih elementov, na primer zdravniških potrdil, ki jih predloži prosilec. Poleg navedenega mora biti podana tudi dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe. Toženka meni, da v predmetni zadevi ti pogoji niso izpolnjeni, saj iz predloženih zdravniških izvidov ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben predaje oziroma da bi to utegnilo kakorkoli vplivati na njegovo zdravstveno stanje. V Švici bo imel zagotovljeno zdravstveno oskrbo, zato toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo

12Toženka je izvedbi dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrije nasprotovala, sodišče pa je ta dokaz kljub temu izvedlo. Ocenilo je namreč, da nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotavljalo težo oziroma resnost tožnikovih zdravstvenih težav (243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13Sodišče je s sklepom I U 1681/2025-7 z dne 13. 10. 2025 kot izvedenko določilo psihiatrinjo C. C.² (v nadaljevanju izvedenka). Izvedenka je po preučitvi relevantnega dela sodnega in upravnega spisa, pregleda medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika, dne 23. 10. 2025 izdelala psihiatrično izvedensko mnenje. V njem je zapisala, da je iz medicinske dokumentacije pregledov v D. (kjer je bil tožnik hospitaliziran od 2. 10. 2025 do 5. 10. 2025) in v azilnem domu razvidno, da tožnik navaja reaktivno depresivno simptomatiko v sklopu izjemno stresnih življenjskih okoliščin. Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz dokumentacije o psihiatrični obravnavi (pregledih) tožnika ... s strani psihiatra A. A. Na osnovi osebnega pregleda dne 20. 10. 2025 je izvedenka ugotovila, da tožnik dobro razume pogovor in sodeluje ob pomoči tolmača za francoski jezik. V času hospitalizacije in osebnega pogovora je konsistentno podajal osebne in družinske podatke. Navedla je, da je v ospredju njegove klinične slike prilagoditvena motnja - reaktivna depresivna motnja zmerne stopnje. Pri tej obliki depresivne motnje gre za prilagoditveno motnjo z depresivnim razpoloženjem, ob čemer je vrsta in intenziteta simptomov sorazmerna s stresorjem. Tožnikova depresivna simptomatika je posledica odziva na zunanje okoliščine, ki jih tožnik dojema kot izjemno stresne - prvi simptomi so se pojavili neposredno po tem, ko je bil seznanjen z možnostjo deportacije iz Švice. Depresivna simptomatika in samomorilne misli so pogojene z grožnjo deportacije. Tudi v prihodnje bo njegovo psihično stanje odvisno od urejanja njegovega statusa oziroma eventualno grožnje deportacije v Sloveniji in Švicarski konfederaciji. Tožnik je namreč že večkrat v dosedanjem poteku obravnav potrdil poslabšanje svojega psihičnega stanja z grozečo deportacijo v izvorno državo. Sklepno je izvedenka pri tožniku ugotovila prilagoditveno motnjo, reaktivno depresivno motnjo ob jasnem zunanjem stresorju - grožnji deportacije. Stopnja depresije je v tem trenutku zmerne stopnje. Intenziteta in narava simptomov depresivne motnje je odvisna od zunanjih stresorjev. Tožnik je bil ob stopnjevanju grožnje deportacije prehodno samomorilen, in zato hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici v Švici ter kasneje v Ljubljani (od 2. 10. 2025 do 5. 10. 2025). Izvedenka je pojasnila, da se reaktivna depresivna motnja odraža v obliki kognitivnih, vedenjskih in čustvenih simptomov kot občutek žalosti, jokavost (opisovana v dokumentaciji in tudi med osebnim pogovorom), občutek brezupa, motnje spanja, tesnoba, sprememba apetita, samomorilne misli in načrti... Duševne motnje tožnika so, kot opisano zgoraj, začasen odziv na zunanje stresorje in so reaktivne (in ne kronične) narave. Predstavljajo psihološki odziv na grožnjo deportacije v Burundi. Dokler bo grožnja deportacije v Sloveniji ali Švicarski konfederaciji prisotna oziroma ne bo razrešena, se lahko pričakuje, da bodo depresivni simptomi vztrajali oziroma bo njihova intenziteta odvisna od zunanjih okoliščin, povezanih s statusom tožnika. Če grožnje deportacije ne bi bilo, se lahko pričakuje, da bi depresivni simptomi izzveneli. V primeru predaje Švicarski konfederaciji se lahko pričakuje, da se bodo simptomi reaktivne depresivne motnje zaradi zgoraj opisanih razlogov vsaj prehodno poslabšali v smislu poglabljanja simptomov depresije, tudi z možnostjo intenziviranja samomorilnih misli. Obstaja torej možnost znatnega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, ki so ga sposobni ustrezno prepoznavati in zdraviti psihiatri v Sloveniji in Švici. Tožnik je bil ob predhodnih poslabšanjih psihičnega stanja psihiatrično obravnavan ambulantno in hospitalno v Sloveniji in Švici. Če bo vrnjen tja, je nujni pogoj, da bo še naprej redno in ustrezno obravnavan s strani psihiatrov, kot je bil tudi pred prihodom v Slovenijo. Tožnik je na izvedensko mnenje podal pripombe (glej 29. točko obrazložitve), s katerimi je sodišče seznanilo toženko in izvedenko. Slednja je izvedensko mnenje podala tudi ustno na naroku 2. 12. 2025 (glej 31. točko obrazložitve).

Dokazovanje

14Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A2, A3, A5, A8, A9, A10, A11, A12, A17, A22, A24 do A29 in A31, ki jih v soglasju s strankama ni posebej naštevalo. Zaslišalo je izvedenko.

15V soglasju z obema strankama sodišče dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, saj tožnik na narok ni pristopil iz opravičljivih razlogov (psihične težave).

16Sodišče je zavrnilo dokazni predlog, da se vpogleda in prebere listina "FO.CO.DE." v prilogi A4, saj jo je tožnik predložil le v tujem jeziku. Tudi sicer ta dokazna listina za odločitev v konkretni zadevi ni relevantna, saj sodišče ne odloča o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito, temveč le o tem ali naj se tožnika v okviru postopka po Uredbi Dublin III preda Švicarski konfederaciji kot odgovorni državi članici.

Dokaznih listin v prilogah A6, A7, A13, A14, A18, A19, A20 sodišče ni upoštevalo, saj so nečitljive.

Presoja sodišča

17Tožba je utemeljena.

18V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Švici, ki je za to odgovorna država članica. Švica je na podlagi točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavano tožnika kot prosilca. Ta okoliščina med strankama ni sporna.

19Sporno pa je, ali bo tožnik po predaji v Švici deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, ali bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema. V bistvenem tožnik to utemeljuje s tem, da je Švica že obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in jo zavrnila. Če bo predan tej državi članici, mu grozi deportacija v njegovo izvorno državo Burundi. Tega se tožnik zelo boji, saj verjame, da bi bi bilo tam njegovo življenje ogroženo. V tožbi tudi zatrjuje, da naj bi ga veleposlanik Republike Burundi v sodelovanju z uradnimi osebami švicarskega azilnega doma silil, da naj se vrne v izvorno državo. Proti predaji v Švico govorijo tudi tožnikove zdravstvene (psihične težave), konkretno depresija in samomorilne misli. Zaradi hudih psihičnih težav se zdravi ambulantno in bolnišnično.

20Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

21Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,³ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje⁴. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.⁵

22Uvodoma se sodišče strinja s toženko, da okoliščine, da je Švica že odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in jo zavrnila, ni mogoče šteti kot sistemsko pomanjkljivost v azilnem postopku ali kot nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik ni prerekal ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, da se je zoper zavrnilno odločitev pristojnih švicarskih organov pritožil (torej je izkoristil pravno varstvo), vendar je švicarsko sodišče tej odločitvi pritrdilo.

23Glede tožnikovega strahu, da bi ga Švica vrnila v izvorno državo, sodišče poudarja, da načelo nevračanja zavezuje tudi Švicarsko konfederacijo. Med njo in državami članicami namreč velja načelo vzajemnega zaupanja. To načelo vsebuje domnevo, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno v vsaki izmed teh držav v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Tožnik pravilno opozarja, da ta domneva ni absolutna, a ne ponudi relevantnih argumentov, ki bi jo lahko izpodbili. S tem, ko tožnik izraža nezadovoljstvo, da so mu v Švicarski konfederaciji zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar obstaja možnost, da bo vrnjen v izvorno državo, ter navaja, da naj bi ga pred zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito burundijski veleposlanik v navezi z uradnimi osebami v švicarskem azilnem domu silil k vrnitvi v izvorno državo, sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III tudi po presoji sodišča ne more utemeljiti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 164/2025 z dne 30. 9. 2025, 10. točka obrazložitve). Poleg tega tožnik zatrjevanega siljenja v tožbi ni konkretiziral in ni navedel ničesar o tem, da bi zatrjevano nezakonito postopanje švicarskih uradnikov komu prijavil. Iz tožbe le izhaja, da kljub tej sili in grožnjam v Švici ni pristal na vrnitev v izvorno državo, saj se je bal, da si bo s tem ogrozil življenje.

24Iz zapisnika o osebnem razgovoru, ki se nahaja v priloženem upravnem spisu, sodišče pa ga je povzelo v 3. točki obrazložitve, izhaja, da je imel tožnik možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Švicarsko konfederacijo ne bi bila primerna, vendar takšnih okoliščin, tudi po mnenju sodišča, ni navedel. Podal ni nobenih konkretnih izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Zato je toženka v odgovoru na tožbo pravilno zavrnila tožbeni ugovor, da ni preučila javno dostopnih poročil o postopku mednarodne zaščite v Švici, saj za takšno postopanje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imela nobenega razloga.

25Kdaj se vzpostavi dolžnosti države članice, da samoiniciativno upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 20241; o dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja kot že povedano mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja.⁶

O tožnikovih zdravstvenih težavah

26Na zapisnik o osebnem razgovoru je tožnik glede psihičnih zdravstvenih težav in njihovega zdravljenja v Švici izjavil zgolj to, da je tam zbolel in obiskal zdravnika, ki so ga v azilni domu poklicali po potrebi. Zdravnik ni bil na voljo čisto vsak dan, zato se je bilo potrebno naročiti in počakati nanj. Sodišče sodi, da toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa glede na tako skope tožnikove izjave ni bila dolžna preučevati informacij o švicarskem zdravstvenem sistemu in dostopnosti do zdravstvenih storitev zaradi (psihičnih) težav. Od švicarskih pristojnih organov tudi ni bila dolžna zahtevati individualnega zagotovila, da bo ob in po tožnikovi predaji ustrezno poskrbljeno za njegove zdravstvene težave. Po obrazloženem je toženka 29. 9. 2025 v času izdaje izpodbijanega sklepa odločila pravilno.

27Vendar pa sodišče ob tem ugotavlja, da je kasneje prišlo do nastanka novih, ključnih okoliščin. Le-teh toženka zaradi njihovega neobstoja v času izpodbijanega akta ni mogla presojati. Gre za nove okoliščine v zvezi s poslabšanjem tožnikovega zdravstvenega stanja, ki bistveno vplivajo na odločitev glede predaje tožnika Švicarski konfederaciji po določbah Uredbe Dublin III.

28V obravnavani zadevi ni sporno, da: (1) je tožnik že v Švici trpel zaradi depresije, da se je zaradi tega tam zdravil ambulantno in bolnišnično⁷; (2) je v Sloveniji prišlo do poslabšanja njegovega psihičnega zdravstvenega stanja, zaradi česar se je dvakrat zdravil v D.⁸, redno pa se zdravi tudi ambulantno v ... pri A. A.⁹ in prejema raznovrstno antidepresivno terapijo¹⁰.

29Nobena stranka ni prerekala, da se tožnik sooča z zdravstvenimi težavami psihične narave. Ima depresijo, občasno ga obhajajo tudi samomorilne misli. Sklepno je izvedenka v zgoraj povzetem mnenju (glej 13. točko obrazložitve) ugotovila, da ima tožnik prilagoditveno motnjo, reaktivno depresivno motnjo ob jasnem zunanjem stresorju - grožnji deportacije. Stopnja depresije je v tem trenutku zmerne stopnje. Intenziteta in narava simptomov depresivne motnje je odvisna od zunanjih stresorjev. Duševne motnje tožnika so začasen odziv na zunanje stresorje in so reaktivne (in ne kronične) narave. Predstavljajo psihološki odziv na grožnjo deportacije v Burundi. Dokler bo grožnja deportacije v Sloveniji ali Švicarski konfederaciji prisotna oziroma ne bo razrešena, se lahko pričakuje, da bodo depresivni simptomi vztrajali oziroma bo njihova intenziteta odvisna od zunanjih okoliščin, povezanih s statusom tožnika. V primeru predaje Švicarski konfederaciji bi se lahko simptomi reaktivne depresivne motnje zaradi zgoraj opisanih razlogov vsaj prehodno poslabšali v smislu poglabljanja simptomov depresije, tudi z možnostjo intenziviranja samomorilnih misli. Obstaja torej možnost znatnega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, ki so ga sposobni ustrezno prepoznavati in zdraviti psihiatri v Sloveniji in Švici.

30Tožnik je v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 3. 11. 2025, izvedenko pozval, naj pojasni ugotovitev, da ima le prilagoditveno motnjo in reaktivno depresivno motnjo glede na to, da se je predhodno že večkrat zdravil v švicarski psihiatrični bolnišnici. Ne strinja se, da ima le depresijo zmerne stopnje, saj je bil petnajst dni nazaj hospitaliziran v D., iz odpustnega pisma pa je razvidno, da trpi zaradi zmerne depresivne epizode in suicidalnih misli. Po mnenju tožnika obe diagnozi predstavljata duševno motnjo, ki zahteva zdravljenje in spremljanje, še zlasti zaradi prisotnih samomorilnih misli. Do teh se sprva ni bil zmožen distancirati, zato je bil predhodno uveden diskretni nadzor. Tekom zdravljenja se je pri njem stopnjevala stiska zaradi nezmožnosti vzpostavljanja stika z družino v času hospitalizacije, zatem pa se mu je psihično stanje postopno nakazano izboljšalo. Po odpustu iz bolnišnice se je 25. 11. 2025 ponovno zglasil na pregled pri A. A. Ta je v izvidu med drugim zapisal, da je v primeru suicidalnih misli treba klicati 112 in nadaljevati s predpisano terapijo s tabletami. Tudi v izpostavi azilnega doma so ugotovili, da je zelo ranljiv. Izvedenka ga je pregledala že pred mesecem dni, zaradi bistveno poslabšanega psihiatričnega psihičnega stanja pa se je v psihiatrični bolnici v Sloveniji zdravil že drugič, zato meni, da njeno izvedensko mnenje ni več relevantno.

31Izvedenka je zaslišana na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da vztraja pri podanem pisnem izvedenskem mnenju. Potrdila je, da bi zaradi predaje v Švico, pri tožniku lahko prišlo do znatne stopnje oziroma intenzitete reaktivnega poslabšanja njegovega psihičnega stanja. Do znatnega poslabšanja njegovega psihičnega stanja je namreč že prišlo ob informaciji, da se bo zgodila deportacija v Švico. Takrat je bil njegov strah ponovno večji, posledično je bil drugič hospitaliziran na D. Izvedenka je tožnika pregledala tudi v postopku po Zakonu o duševnem zdravju in napisala mnenje v pridržalnem postopku za sprejem osebe na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnice. Takrat je ugotovila dodatno poslabšanje njegovega psihičnega stanja v smislu reaktivne depresivne simptomatike, kar je nedvomno povezano z njegovim strahom glede deportacije v Švico oziroma posledično v Burundi. Tudi na naroku za pridržanje je tožnik ob pomoči prevajalca opisoval podobne strahove pred deportacijo v Burundi, kot jih je že ob prvem osebnem pogovoru z izvedenko. Zaradi stopnjevanja depresivne simptomatike je prišlo tudi do intenziviranja samomorilnih misli. Izvedenka je potrdila, da je pri tožniku povišano samomorilno tveganje zaradi depresivne simptomatike ter občutka obupanosti. V sklopu opisane duševne motnje tudi težko vidi oziroma razmišlja o možnih pozitivnih rešitvah, na primer o tem, da bi se lahko njegov status v Švicarski konfederaciji ugodno rešil.

32Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema kot prepričljivo in verodostojno ter se nanj opira. Na naroku za glavno obravnava nobena od strank ni nasprotovala ustno podanemu izvedenskemu mnenju, izvedenka je celovito, brez nejasnosti ali nasprotij ter logično in argumentirano odgovorila na vsa vprašanja sodišča in se opredelila tudi do vseh zdravniških izvidov ter pripomb tožnika.

33SEU je v zadevi C-578/16 PPU navedlo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka).

34V zadevi Paposhvili proti Belgiji z dne 4. 11. 2014 (št. 29217/12) je ESČP v 183. točki obrazložilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

35Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem so po presoji sodišča podlaga za sklepanje, da je pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja Švici lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.

36Toženka je na poziv sodišča v okviru materialno-procesnega vodstva na podlagi 45. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 285. člena ZPP 10. 11. 2025 sodišču sporočila, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Švice ni zaprosila za individualno zagotovilo, da bo po predaji ustrezno poskrbela za tožnikove zdravstvene težave, saj to takrat po njeni oceni ni bilo potrebno. Iz odgovora Švicarske konfederacije z dne 27. 8. 2025, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje¹¹, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje sedem dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, ne pa tudi individualno zagotovilo, da bo po predaji ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave. Tožnik je bil v Švici že deležen tako ambulantne kot tudi bolnišnične oskrbe zaradi njegovih psihičnih težav. Vendar pa je sedaj prišlo do poslabšanja njegovega psihičnega stanja v smislu reaktivne depresivne simptomatike, kar je nedvomno povezano z njegovim strahom glede deportacije v Švico oziroma posledično v Burundi (prim. ustno izvedensko mnenje na naroku za glavno obravnavo). Zaradi stopnjevanja depresivne simptomatike je prišlo tudi do intenziviranja samomorilnih misli. V izogib dodatnemu poslabšanju zdravstvenih težav je treba tožniku individualno zagotoviti potrebno in ustrezno zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.

37Glede na to, da tožnik v upravnem postopku o svojih psihičnih težavah ni navajal ničesar konkretnega, izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Upoštevaje njegove sedanje trditve o zdravstvenem stanju in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa. To pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, kar skladno z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 narekuje ugoditev tožbi in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek.

38V ponovljenem postopku bo morala toženka, glede na izjave tožnika o zatrjevanih psihičnih zdravstvenih težavah, pristojne švicarske organe pozvati k predložitvi individualnega zagotovila, da bo v primeru tožnikove vrnitve ustrezno poskrbljeno za njegove psihične zdravstvene težave. Ob upoštevanju načela proste presoje dokazov bo nato lahko ugotovila, ali bo Švicarska konfederacija tožniku lahko zagotovila ustrezno psihiatrično oskrbe ali ne.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
² Tožnik je določitvi sodne izvedenke C. C. v obravnavani zadevi nasprotoval in v tožbi predlagal, da sodišče kot sodno izvedenko določi B. B. Sodišče je to štelo kot predlog za izločitev C. C. in s sklepom I U 1681/2025 z dne 21. 11. 2025-61 tak predlog zavrnilo (I. točka izreka), hkrati pa je zavrnilo tudi tožnikov predlog za določitev B. B. kot sodne izvedenke.
³ V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
⁴ Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).
⁵ Prav tam, 94. točka.
⁶ Zadeva se je sicer nanašala na predajo Republiki Hrvaški na podlagi meril v Uredbi Dublin III, a v splošnem odgovarja na vprašanje, kdaj obstaja dolžnost države, ki predaja prosilca, pridobiti posodobljene informacije o stanju azilnega sistema odgovorne države članice v primeru, ko že glede na prosilčeve (tožnikove) izjave oceni, da niso podane upoštevne okoliščine, ki preprečujejo izvedbo predaje.
⁷ Prim. potrdila Bolnišnice E. (priloge A8 do A11 sodnega spisa)
⁸ Prim. odpustni pismi D. s 5. 10. 2025 in 22. 11. 2025 (prilogi A22 in A29 sodnega spisa)
⁹ Prim. izvide A. A. z dne 16. 9. 2025, 25. 9. 2025, 16. 10. 2025 in 23. 10. 2025 ter 6. 11. 2025 (priloge A24, A25, A26, A27 in A28 sodnega spisa)
¹⁰ Stranki nista prerekali zapisa o tožnikovem zdravljenju na 3. strani izvedenskega mnenja, iz katerega je razvidno, da mu je A. A. v azilnem domu predpisal zdravilo Brintellix, ki ga je nato zamenjal za zdravilo Asentra, ob tem pa tožnik prejemal še zdravilo Mirzaten. Izvedenka je v nadaljevanju mnenja na isti strani povzela še terapijo, ki so jo tožniku predpisali lečeči psihiatri po tem, ko je bil 2. 10. 2025 prvič hospitaliziran v Sloveniji. Poleg omenjenih zdravil je takrat tožnik prejemal še zdravila Kventiax, Lorazepam in Lorsilan.
¹¹ Ta odgovor se nahaja v priloženem upravnem spisu.