UPRS Sklep I U 1258/2024-12

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 24. 5. 1978 v Bagdadu), ker bo predan Hrvaški kot odgovorni članici EU za obravnavo njegove prošenj. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 25. 4. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2Dne 10. 7. 2024 je sodišče prejelo tožbo tožnika zoper omenjeni sklep med drugim iz razlogov, ker je bil enkrat že predan Hrvaški in sicer dne 22. 3. 2024, a se je že naslednji dan vrnil v prostore Azilnega doma. Hrvaška dvakrat ni hotela dati odgovora na zaprosilo, zato je slovenski organ štel, da nesodelovanje države podpisnice Dublinske uredbe pomeni, da sprejema pristojnost. V tožbi pravi, da ima visok prag tolerance do nasilja, vendar pa je že sam bil begunec in je pretrpel nepredstavljive izkušnje in je bil podvržen nepojmljivim nasilnim dejanjem; bil je pod okriljem A. (priloga 1) in bil premeščen kot oseba brez državljanstva v Jordanijo. Ne more doumeti, zakaj je še vedno subjekt nasilnih dejanj. Sam vpliv stresorjev na njegovo zdravstveno stanje je razvidno iz izvida NPM z dne 2. 3. 2024 (priloga 2) ter več izvodov dr. B. B. Pri njem gre za hudo anksioznost. Na Hrvaškem je bil vklenjen po predaji, sprejela ga je uniformirana hrvaška policija in ne ve, zakaj so z njim tako ravnali. Nikoli ni rekel, da je Iračan. Na Hrvaškem so mu rekli, naj gre kamor koli, v Slovenijo ali v BiH. Ni dobil nobene informacije od uradnih oseb po tem, ko je bil vrnjen iz Slovenije, čeprav je večkrat povedal, da je bil vrnjen v dublinskem postopku, ni imel dostopa do azilnega postopka. Sklicuje se na deljeno dokazno breme glede ugotavljanja tveganje za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitvena Hrvaško. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

3Dne 15. 7. 2024 je sodišče prejelo odgovor na tožbo tožene stranke. Dne 13. 5. 2025 je sodišče prejelo obvestilo pooblaščenke tožnika, da je sklep toženke o možnosti in zavezi k predaji Hrvaški prenehal učinkovati, ker se predaja tožnika ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa. Pravi, da je po nastanitvi v Azilnem domu v Ljubljani ves čas spoštoval pravila bivanja in slovenski pravni red. Dne 24. 2. 2025 je tudi pozval toženo stranko, k izdaji sklepa o razveljavitvi izpodbijanega sklepa ter da prevzame pristojnost za obravnavo njegove prošnje.

4Sodišče je dne 8. 1. 2026 prejelo vlogo tožene stranke, v kateri se ta sklicuje na prvi odstavek 29. člena Dublinske uredbe in dodaja, da glede na to, da je v predmetni zadevi dne 25. 10. 2024 rok za predajo prosilca Hrvaški potekel, bo ministrstvo po prejemu pravnomočne odločitve sodišča sklep razveljavilo in obravnavalo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika.

Tožba se zavrže.

5Tožnik je s tožbo poskušal doseči, da ne bi bil spet predan Hrvaški v okoliščinah, ki so bile zanj v času bivanja na Hrvaškem ponižujoče v smislu tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ne zgolj po Dublinski uredbi 604/2013. Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja tožnika Hrvaški zaradi poteka roka ni več mogoča in da bo razveljavila izpodbijani sklep in obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist. V skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 v takem primeru tožena stranka sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).