VSC Sodba I Cpg 7/2026

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 466,65 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.936,62 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne povzemajo, ter (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženi stranki (toženki) v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 1.913,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke. Tožnica v pritožbi meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati uveljavljanega pobotnega ugovora, ker ga toženka ni ustrezno konkretizirala. Pobotni ugovor je bil nesklepčen (glej 318. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in odločbo VSL I Cpg 357/2021 z dne 8.7.2022) oziroma vsaj nepopoln. Toženka se niti ni sklicevala, naj se obračun obresti šteje kot del njene trditvene podlage. Tudi iz obračunov ni razvidno, od katerih veznih dokumentov (računov) so bile obresti obračunane. Tožnica nasprotuje tudi presoji glede spornih terjatev iz naslova gradbiščnih stroškov in (ene) dobave betona. V zvezi z gradbiščnimi stroški je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbi toženke. Iz gradbene pogodbe ne izhaja obveznost tožnice zagotoviti toženki "storitve in dobave" v zvezi z gradbiščnimi stroški. Tudi ne izhaja, da bi bilo priznanje 3% pogojeno in odvisno od predmetnega. To si je toženka izmislila, saj je do vloge z dne 18.6.2021 zatrjevala, da si teh stroškov nista nikoli zaračunavali, ker se je opravljeno delo poračunavalo z medsebojno kompenzacijo, na kar je toženka pristala, saj se je zavedala tožničine težke likvidnostne situacije. Računa za gradbiščne stroške ni nikoli zavrnila in tožnice ni pozvala, naj uredi gradbišče, saj je imela vse na razpolago. Pravno odločilno je, da se je toženka zavezala plačati gradbiščne stroške in jih priznati tožnici v pavšalnem znesku. To izhaja iz določb pogodbe, iz katerih ni razvidne nobene vezanosti na obveznost tožnice. Toženka je spreminjala trditveno podlago. Sodišče ji je nekritično sledilo, zato je podana bistvena kršitev določb 339. člena ZPP. Tudi zahtevek glede sporne dobave betona je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je sledilo le izpovedbi toženke. Iz listin v spisu izhaja, da je toženka dela izvajala vsaj do konca junija 2018 (glej nesporna računa z dne 16.6.2018 in z dne 12.7.2018). Sporna dobava je bila izvršena na enak način kot nesporne dobave. Toženka ni prerekala navedb, da je bil beton namenjen betoniranju robnega venca, ki ga je izvajala toženka. To je zgolj izpovedala (op. med drugim je izpovedala, da so sodelovanje prekinili v aprilu 2018) in izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage. Nekonsistentno in protispisno izpovedbo je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo. Toženka računa ni nikoli zavrnila. V tem delu obstoji nasprotje med listinami v spisu in izpovedbo toženke.

3Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeljuje do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje.

6Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje v smeri nesklepčnosti toženkinega pobotnega ugovora. Upoštevaje zatrjevana dejstva je sodišče prve stopnje imelo na voljo povsem zadostno trditveno podlago, da je ugovoru pobota lahko ugodilo. Tožnica v tem delu pritožbe obširno (op. pod pogojem, če se upoštevajo le pritožbene navedbe, tudi utemeljeno) izpostavlja, da toženka kljub tožničinim očitkom pobotnega ugovora ni ustrezno konkretizirala in se tudi ni sklicevala, naj se vsebina obračunov obresti, iz katerih tudi sicer niso razvidni vezni dokumenti (računi), šteje kot del njene trditvene podlage. Zaključuje, da takšnega ugovora sodišče prve stopnje ne bi smelo vsebinsko obravnavati in mu ugoditi. Predmetnim očitkom ni mogoče slediti, saj je toženkin pobotni ugovor utemeljen že na podlagi dodatnih argumentov, ki so razvidni iz izpodbijane sodbe. Tožnica pritožbeno ne izpodbija dodatnih in pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, da se je tožnica (že pred predmetno pravdo) zavedala obstoja in višine obveznosti, ki je predmet pobotnega ugovora, ter je v pobot uveljavljane terjatve priznavala (glej dopis z dne 1.7.2019). Podlago za ugoditev (sklepčnemu) pobotnemu ugovoru je tako mogoče najti že v 364. členu Obligacijskega zakonika (OZ) o pripoznavi dolga. Tožničinim očitkom o nekonkretiziranosti pobotnega ugovora zato ni mogoče slediti. Nenazadnje je njeno problematiziranje mogoče kvalificirati kot ravnanje, ki je v nasprotju s prejšnjim lastnim ravnanjem (ravnanje venire contra factum proprium) in mu zato ni mogoče nuditi pravnega varstva.

7V zvezi z zavrnjenima terjatvama iz naslova gradbiščnih stroškov in (ene) dobave betona pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje in jih na tem mestu ne ponavlja. Lastna in neutemeljena je dokazna ocena, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi toženke glede gradbiščnih stroškov. Nepojasnjen in neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz "339. člena ZPP." Hkrati je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je tožnica zatrjevala, da je uredila gradbišče in zagotavljala potrebno infrastrukturo, ki naj bi jo koristila tudi toženka, ter so ji nastali stroški, vendar v tej smeri ni predložila nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje je obširno in pravilno razlagalo gradbeno pogodbo (glej razloge in sklicevanje sodišča prve stopnje na ustrezne določbe ter načela OZ). Da je toženka dolžna tožnici priznati pavšal (3% vrednosti pogodbe) za gradbiščne stroške, ne more pomeniti ničesar drugega kot to, da toženkine obveznosti iz naslova gradbiščnih stroškov ni, če tožnica teh stroškov ni imela. Plačilo gradbiščnih stroškov je seveda "pogojeno" z obstojem "stroškov." Nerelevantno je oziroma te presoje ne spremeni dejstvo, da tožnica po pogodbi ni bila izrecno dolžna urediti gradbišča in zagotoviti potrebne infrastrukture, in (tudi sicer neraziskana in neugotovljena) okoliščina, da je toženka ni pozvala k ureditvi gradbišča (zagotovitvi potrebne infrastrukture, vode, elektrike,...). Podobno velja za navedbo, da toženka računa za gradbiščne stroške ni nikoli zavrnila. Tej navedbi nenazadnje niti ni mogoče slediti, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je v tem delu toženka zavrnila tožničin IOP z opombo, da je sporni račun zavrnila in ga ni zajela med svoje dolgove do tožnice v IOP, ki ga je naslovila na tožnico. Enako velja tudi glede trditve, da toženka ni zavrnila spornega računa za (eno) dobavo betona (glej 18. in .22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ničesar napačnega ni mogoče najti v tem, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi toženke v delu glede sporne (ne)dobave betona. Pritožbenemu izpostavljanju, da sodišče prve stopnje izpovedbi ne bi smelo slediti, ker je toženka povedala, da je aprila prenehala sodelovati s tožnico, in ker je v tej pravdi (kontradiktorno) priznala terjatev po dveh kasnejših računih s podobnimi dobavnicami oziroma dobavami, ni mogoče slediti. Gre le za tožničino lastno in neutemeljeno dokazno oceno izvedenih dokazov, pri čemer je v izpodbijani sodbi izrecno dopisano, da se toženka ni spomnila točnega datuma prenehanja sodelovanja. Ne gre za nekonsistentnost, ki vzpostavlja zadosten dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Hkrati tožnica spregleda dodaten, pravilen in utemeljen argument sodišča prve stopnje, da je spadala sporna dobava betona v dokazno breme tožnice in da tožnica s predloženo dobavnico tega bremena ni zmogla. Neutemeljeno je zavzemanje, da toženka ni prerekala navedb, da je bil sporni beton namenjen betoniranju robnega venca, ki ga je izvajala toženka. Toženka je predmetno v zadostni meri prerekala s trditvami, da tega konkretnega betona ni niti naročila niti prevzela, medtem ko je njena izpovedba, glede katere drži, da sicer ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, vzbudila zadosten dvom v tožničine nasprotne navedbe. Dokazna ocena toženkine izpovedbe ne more pomeniti tako imenovane protispisnosti (po vsebini očitka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi po mnenju tožnice nasprotovala listinam v spisu, ki izkazujejo dve kasnejši (nesporni) dobavi betona. Nejasno, v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje podpisovanja prevzemnih listin s strani toženkinega prevoznika. Ugotovitve o (ne)podpisovanju dobavnic in (neizkazanem) prevozniku toženke so razvidne iz 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

9O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (OT) prizna priglašenih 625 točk za odgovor na pritožbo, 12,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade v višini do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 466,65 EUR.