UPRS Sodba I U 98/2022-14

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Povzetek odločbe organa prve stopnje

1Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), tožniku zaradi možnosti oškodovanja potrošnikov prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki jo vrši z oglaševanjem cenovnih prednosti pri prodaji pisarniškega materiala, pisarniških pripomočkov, čistil, izdelkov za hobi in prosti čas in drugih izdelkov v spletni trgovini ..., in sicer z navedbo prečrtane cene z oznako "Redna cena od" in trenutne prodajne cene z oznako "Vaša cena od", saj izdelkov v navedeni spletni trgovini potrošnikom nikoli ni prodajal po označenih prečrtanih rednih cenah, zato informacija glede cenovne prednosti ni resnična, s takšnim oglaševanjem pa utegne zavajati povprečnega potrošnika, da sprejme odločitev o poslu (nakupu), ki je sicer ne bi.

2Organ prve stopnje je 13. 11. 2020 med postopkom nadzora poslovanja navedene spletne strani ugotovil, da so vsi prodajni izdelki označeni z dvojnimi cenami. Končne cene so bile navedene z oznako "Redna cena od", ki je bila prečrtana, desno od te označbe pa je bila navedena znižana cena pod oznako "Vaša cena od". Ugotovitve nadzornega organa o splošnih pogojih poslovanja in dvojnem označevanju cen so bile posredovane tožniku, ki je 5. 1. 2021 sporočil, da želi sodelovati pri odpravi napak. Zato je organ prve stopnje tožniku v zapisniku izdal opozorilo, da v 15 dneh po prejemu zapisnika odpravi ugotovljene nepravilnosti ter dopolni vsebino spletne strani glede sklepanja pogodb preko spleta.

3Z navedenim načinom oglaševanja izdelkov in in cenovnimi ugodnostmi je tožnik izkazoval določen prihranek pri nakupu. Zato je organ prve stopnje v skladu s 14. členom ZVPNPP zahteval, da tožnik predloži dokaze o resničnosti navedb, da so se naključno izbrani izdelki (organ prve stopnje jih našteva) v spletni prodajalni kadarkoli prodajali po višji prečrtani ceni, sicer je táko oglaševanje lahko dejanje nepoštene poslovne prakse. Tožnik je 11. 1. 2021 poslal pripombe na zapisnik z dne 13. 11. 2020, iz katerih je razvidno, da nobeden od navedenih naključno izbranih izdelkov ni bil prodan po višji ceni, zato nadzornemu organu ne more posredovati zahtevanih računov.

4Organ prve stopnje je proučil tožnikove pripombe in 31. 5. 2021 opravil ponovni nadzor spletne trgovine, glede na to, da je naložil tožniku, da dostavi račune o prodaji navedenih naključno izbranih izdelkov, razvidnih iz zapisnika z dne 13. 11. 2020. Nadzor je bil namreč opravljen zaradi preverjanja resničnosti cen in cenovnih prednosti, bistvena pa je tudi ugotovitev, ali je potrošnik na jasen in nedvoumen način seznanjen z akcijo in njenimi posameznimi elementi (npr. trajanje akcije, pomen uporabljenih izrazov, izdelki, ipd.).

5Kot rečeno je že iz tožnikovih pojasnil na zapisnik z dne 13. 11. 2020 razvidno, da se noben izdelek ni prodajal po višji prečrtani ceni, zato ne more predložiti računov o prodaji artiklov po višji ceni. Dodal je še, (1) da so višje cene priporočene cene dobaviteljev, ki veljajo za kupce, ki naročila ne oddajo prek spletne trgovine, (2) da za kupce, ki naročajo prek spleta, veljajo znižane cene, (3) da je tožnik spletna trgovina, zato izdelke izjemoma prodaja brez popusta, saj bi bilo v nasprotnem primeru kupčevo obnašanje neracionalno, ker ima več dela in plača višjo ceno in (4) da bi šlo za nepošteno poslovno prakso le, če bi tožnik imel tudi fizično trgovino. V dokaz svojih trditev je tožnik predložil naročilo materiala po e-pošti in preko spletne strani, pri čemer je prva stranka plačala ceno brez popusta, druga pa znižano ceno. V zvezi s tem organ prve stopnje ugotavlja, da so bili naročniki pravne osebe in ne potrošniki.

6Glede na navedeno organ prve stopnje ugotavlja, da se tožnik ukvarja izključno s spletno prodajo in da višje, priporočene cene dobaviteljev, po katerih se izdelki nikoli niso prodajali, zavajajo stranke. Zato je organ prve stopnje tožnika ponovno pozval, naj odpravi dvojno označevanje cen, saj gre zaradi zavajanja potrošnikov za nepošteno poslovno prakso. Z oglaševanjem dvojnih cen tožnik prepričuje potrošnika, da bo pri nakupu v spletni trgovini dobil blago po ugodnejši ceni, kar pri povprečnem potrošniku vzbuja vtis, da bo z nakupom deležen določenega prihranka. Zato se potrošniki odločajo za nakup, ki ga ne bi opravili, če bi vedeli, da se izdelki nikoli niso prodajali po "Redni ceni". Cenovne prednosti (glede na predhodno obdobje) v resnici ni, saj se izdelki v spletni trgovini nikoli niso prodajali po višji ceni, takšna praksa pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov.

7Ob takih okoliščinah ima navedena prodaja vse elemente zavajajoče poslovne prakse iz 4. točke prvega dostavka 5. člena ZVPNPP. S takšno prakso, ki jo v obravnavani zadevi predstavlja navedba prečrtane redne cene blaga, po kateri se ponujeni izdelki niso nikoli prodajali, in spletne cene, se pri potrošniku namreč ustvarja vtis, da na spletu kupuje ceneje.

Povzetek odločbe organa druge stopnje

8Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje.

9Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik nudi različne vrste popustov in da organ prve stopnje posplošuje pravila za razprodajni ali akcijski popust na druge popuste. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse nanaša na prodajo izdelkov potrošnikom v tožnikovi spletni prodajalni z navedbo prečrtane cene z oznako "Redna cena od" in navedbe trenutne cene z oznako "Vaša cena od". Tožnik je z oglaševanjem opisane cenovne prednosti brez dvoma želel vplivati na potrošnike, da bi sprejeli odločitev o nakupu, saj so ob pogledu na dve ceni prepričani, da se izdelki sedaj ponujajo po nižji ceni. Če bi vedeli, da se po višji, prečrtani ceni, ki jo je tožnik poimenoval redna cena, izdelki v resnici nikoli niso prodajali in da gre za navidezno znižanje (tožnik omenja trajno znižanje), nakup zanje najverjetneje ne bi bil več tako zanimiv. Pri tem za opredelitev zavajajoče poslovne prakse ni nujno, da povprečnega potrošnika dejansko napelje k temu, da sprejme odločitev o poslu in kupi oglaševani izdelek.

10Na odločitev ne vpliva tožnikova pritožbena navedba, da inšpektor ni njegova redna stranka, ki bi bila upravičena do drugih popustov in da se je ob njegovem vpogledu na spletni strani prikazal samo internetni popust. Tudi bodoči potrošniki, ki jih zanima nakup v tožnikovi spletni prodajalni, vidijo ponudbo v enaki obliki kot inšpektor. Zato je pomembno, da so informacije na tožnikovi spletni strani o izdelkih resnične, jasne in razumljive. Le tako namreč lahko potrošniki objektivno presodijo, ali se jim nakup resnično izplača. Kljub temu je tožnik šele organu prve stopnje pojasnil, da se noben izdelek ni prodajal po višji prečrtani ceni, da so prečrtane cene dejansko priporočene prodajne cene dobaviteljev in da veljajo za tiste kupce, ki naročila ne oddajo preko spletne prodajalne. To pomeni, da potrošniki ob nakupu niso imeli resnične predstave o znižanju, saj prečrtana cena nikoli ni bila realizirana.

11Organ prve stopnje je tožnika pozval, da v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZVPNPP predloži dokaze o resničnosti svojih navedb glede cenovne prednosti za navedene naključno izbrane izdelke. Tožnik je sicer predložil dva primera naročila po e-pošti. Ena izmed strank je oddala naročilo preko spleta in prejela znižano ceno, druga pa tega ni storila in je zato plačala ceno brez popusta. Vendar pa gre v opisanih primerih za naročanje pravnih oseb in ne potrošnikov. Niti predloženi ceniki skupin izdelkov, kamor sodijo naključno izbrani izdelki, ne izkazujejo, da se je blago prodajalo po višji ceni ali da je bilo po tej ceni tudi prodano (v cenikih se navaja cena, ki ni bila realizirana in jo je tožnik uporabljal le za izračun popusta). Tudi sicer je malo verjetno, da bi potrošnik, ki bi v spletni prodajalni videl znižano ceno, nato stopil v stik s tožnikom preko e-pošte in bi se po tem, ko bi mu le-ta posredoval ponudbo z višjo ceno (t. i. redno ceno), odločil za nakup po tej, višji ceni. Celo tožnik tak nakup poimenuje kot izrazito neracionalnega, ki se zgodi samo izjemoma, zato večine izdelkov ne proda brez popusta. Glede tožnikove navedbe o priporočenih maloprodajnih cenah dobaviteljev (in s tem povezanim sklicevanjem na prejšnje cene), Smernice za izvajanje/uporabo direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah posebej določajo, da bi lahko šlo za nepošteno poslovno prakso, če trgovec uporabi nerazumno visoko ali drugače zavajajočo priporočeno maloprodajno ceno ali referenčno ceno za primerjavo cen in tako potrošnikom daje vtis, da jim je na voljo večji popust kot v resnici. Za tak položaj gre tudi v obravnavani zadevi, saj tožnik ni izkazal, da se višja cena ujema s ceno, ki jo sicer zaračunava za isti izdelek.

12S pritožbenimi navedbami, "da potrošniki ne pričakujejo, da je nekdo plačal višjo ceno, saj razumejo, da pri spletni prodaji vsi dobijo takšen popust", se tožnik v bistvu strinja z ugotovitvami organa prve stopnje glede potrošnikovega razumevanja prikazovanja "znižanih cen". S trditvami, da pri spletni prodaji dobijo popust vsi potrošniki, tožnik pritrjuje ugotovitvi, da popusta v resnici ni in da je znižanje navidezno. To potrjuje tudi tožnikova navedba, da so redne cene iz cenika le "kalkulativna osnova za dajanje različnih popustov". Ob takih okoliščinah potrošniki zaradi prepovedi uporabe nepoštene poslovne za izdelke ne bodo plačali več, saj ni mogoče govoriti o ugodnosti, če se višje prečrtane cene oblikujejo le zaradi prikazovanja popusta.

13Prav tako ni mogoče upoštevati tožnikovih navedb, da ne gre za oglaševanje cenovne prednosti, temveč za prikaz izračuna cene v postopku spletnega nakupa. Glede na četrto in deveto alinejo 3. člena ZVPNPP je jasno, da gre pri prikazovanju cenovne prednosti (tožnik ga imenuje prikaz izračuna cene) za uporabo poslovne prakse, katere namen je k nakupu pritegniti čim večji krog potrošnikov.

14Glede na to, da poslovanje ne sme vsebovati elementov nepoštene poslovne prakse po ZVPNPP, na odločitev ne vplivajo tožnikove navedbe, da za delovanje potrebuje podatek o redni (izhodiščni) ceni, na katero izračunava različne popuste ter da gre za standarden in najbolj razširjen računalniški program. Relevantne niso niti navedbe, da na povsem enak način prodajajo izdelke in označujejo cene vsi pomembni spletni trgovci, saj to ne opravičuje tožnikovega ravnanja. Poleg tega je treba v vsakem primeru posebej oceniti, ali trgovec ravna v nasprotju z ZVPNPP. Potrošniki so zelo naklonjeni raznim akcijam trgovcev in nanje izjemno vpliva označevanje z dvojnimi cenami. Prikazovanja cenovnih prednosti se poslužujejo prav z namenom, da zanimanje za nakup vzbudijo pri čim večjem krogu potrošnikov. Če cenovnih prednosti dejansko ni, so potrošniki brez dvoma zavedeni.

15Oškodovanje potrošnikov je lahko materialno in nematerialno, pri čemer možnost (oškodovanja) nastane že, če je bil potrošnik spravljen v zmoto glede pomena višje prečrtane cene. Ni mogoče pričakovati, da potrošnik glede vsakega želenega izdelka predhodno analizira cene vseh ponudnikov. Le potrošnik, ki bi ponudbo tožnika in konkurence redno spremljal v daljšem časovnem obdobju, bi si lahko ustvaril realno sliko glede ugodnosti tožnikovih cen. Po oceni organa druge stopnje pa povprečen potrošnik pred nakupom običajno opravi le hitro primerjavo med večjimi (spletnimi) ponudniki, nedvomno pa glavno vlogo pri odločanju o nakupu igrajo ravno informacije glede cenovne prednosti, ki jih daje ponudnik.

Povzetek trditev strank

16Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev sodnih stroškov.

17Tožnik ob sklicevanju na Smernice (z dne 25. 6. 2016) za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah¹ (v nadaljevanju Direktiva) trdi, da bi lahko bilo navajanje priporočenih maloprodajnih cen ali prejšnjih cen pri prodaji blaga v nasprotju s 6(1)(d) členom Direktive, če trgovec uporabi nerazumno visoko ali drugače zavajajočo priporočeno maloprodajno ceno ali referenčno ceno za primerjavo cen in tako potrošnikom daje vtis, da jim je na voljo večji popust kot v resnici. Skladno s smernicami informacije o ceni niso zavajajoče, če se priporočena maloprodajna cena ali prejšnja cena ujema s ceno, ki jo drugi trgovci na drobno dejansko na splošno zaračunavajo za enak izdelek.

18Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik trdi, da je že v upravnem postopku navedel, da redne cene predstavljajo priporočene cene dobaviteljev oziroma cene po katerih se prodajajo artikli pri dobavitelju ali drugih prodajalcih in da te (redne) cene veljajo pri tožniku za kupce, ki naročila ne oddajo preko spletne trgovine, za kupce, ki naročajo preko spleta, pa veljajo znižane cene.

19Redna cena ni zavajajoča, ampak realna cena, ki so jo za enako blago določili drugi ponudniki². Iz navedenega izhaja, da je enako blago, ki ga ponuja tožnik na svoji spletni strani, dostopno tudi na številnih drugih spletnih straneh (npr. ..., ..., ...), in sicer po enakih cenah, kot jih tožnik navaja kot "redna cena", kar pomeni, da znižana cena ne predstavlja navideznega znižanja, na podlagi katerih bi bil potrošnik lahko zaveden. Potrošniki torej niso prejeli napačnih informacij, saj so deležni resničnega popusta, če enako blago kupijo na tožnikovi spletni strani in ne na spletnih straneh drugih trgovcev.

20Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

21Tožba ni utemeljena.

22Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

23Predmet sodne presoje je utemeljenost prepovedi tožnikovega oglaševanja cenovnih prednosti pri prodaji blaga v spletni trgovini ... z navedbo prečrtane cene z oznako "Redna cena od" in trenutne prodajne cene z oznako "Vaša cena od". Med strankama je sporno, ali tak način oglaševanja predstavlja nepošteno poslovno prakso po prvi alineji četrtega odstavka 4. člena v zvezi s 4. točko druge povedi prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

Zakonska izhodišča

24Navedeni zakon je za obravnavano zadevo bistven ob upoštevanju načela zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), po katerem se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.³ ZVPNPP je namreč določal ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ter urejal pravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami (prvi odstavek prvega člena ZVPNPP) in v pravni red Republike Slovenije prenašal Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah.⁴

25Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (tretji odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP).

26Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična (prva poved prvega odstavka 5. člena ZVPNPP). Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, med drugim glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka druge povedi prvega odstavka 5. člena ZVPNPP).

27Navedene določbe so skladne z določbami Direktive, ki zaradi zagotovitve visoke ravni varstva potrošnikov določa splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo njihovo ekonomsko obnašanje. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo v smislu člena 6(1) Direktive, če ta povzroči, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi.⁵ V sodbi z dne 26. oktobra 2016 v zadevi Canal Digital Danmark, A/S, C-611/14, je tudi pojasnilo, da je treba poslovno prakso, s katero se cena izdelka razdeli na več elementov in poudari enega od teh elementov, opredeliti kot zavajajočo v skladu s členom 6(1), če se s to prakso lahko na eni strani povprečnemu potrošniku daje napačen vtis, da se mu ponuja ugodna cena, in se ga na drugi privede do sprejetja odločitve o poslu, ki je drugače ne bi sprejel, kar mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin iz postopka v glavni stvari (točke 47, 48 in 49).

Dejanske okoliščine obravnavane zadeve

28Iz tožnikovih trditev v upravnem postopku je jasno razvidno, (1) da nobenega izdelka ni prodajal po višji prečrtani ceni, zato ne more predložiti računov o prodaji artiklov po višji ceni, (2) da so višje cene priporočene cene dobaviteljev, ki veljajo za kupce, ki naročila ne oddajo prek spletne trgovine, (3) da za kupce, ki naročajo prek spleta, veljajo znižane cene, (4) da je tožnik spletna trgovina, zato izdelke izjemoma prodaja brez popusta, saj bi bilo v nasprotnem primeru kupčevo obnašanje neracionalno, ker ima več dela in plača višjo ceno in (5) da bi šlo za nepošteno poslovno prakso le, če bi tožnik imel tudi fizično trgovino.

29Tožnik je šele v tožbi trdil, (1) da redne cene predstavljajo cene, po katerih se izdelki prodajajo artikli pri prodajalcih, (2) da je redna cena realna cena, ki so jo za enako blago določili drugi ponudniki, (3) da je enako blago, ki ga ponuja tožnik na svoji spletni strani, dostopno tudi na številnih drugih spletnih straneh (npr. ..., ..., ...), in sicer po enakih cenah, kot jih tožnik navaja kot "redna cena", kar pomeni, da znižana cena ne predstavlja navideznega znižanja, na podlagi katerih bi bil potrošnik lahko zaveden. V dokaz teh trditev je tožnik predlagal pregled listin (priloge A6 do A10 spisa), iz katerih je razvidna primerjava tožnikovih cen in cen ostalih ponudnikov enakih izdelkov (dokazi so navedeni v 2. opombi obrazložitve te sodbe).

30ZUS-1 v tretjem odstavku 20. člena določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V 52. členu pa predpisuje pogoje za upoštevnost navedb in dokazov, prvič navedenih ali predlaganih šele v tožbi. Določeno je, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

31Iz teh določb izhaja, da ZUS-1 dopušča navajanje novot tako v tožbi kot v nadaljevanju upravnega spora pod predpisanimi pogoji, pri čemer je izpolnitev teh pogojev utemeljena podlaga oziroma razlog, da sodišče te navedbe in dokazne predloge upošteva v še nepravnomočno končanem upravnem sporu kot tožbeni razlog. Eden od pogojev je, da tožnik dejstev in dokaznih predlogov v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni navedel iz upravičenih razlogov, torej brez lastne krivde. To je izpolnjeno, če stranka v času trajanja upravnega postopka ni vedela za neko dejstvo ali dokaz, kot tudi, če je vedela zanj, a ni računala, da bo lahko relevanten za odločitev v zadevi.⁶, ⁷

32Ob upoštevanju navedenih izhodišč iz tožbenih trditev niso razvidni upravičeni razlogi za opustitev navajanja dejstev in dokaznih predlogov iz 29. točke obrazložitve te sodbe v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Na to stališče ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na 14. člen ZVPNPP, saj navedena določba ni posebna (specialna) v razmerju do omenjenih določb ZUS-1, ampak se nanaša na položaj, ko sodišče ni dolžno od podjetja zahtevati, da predloži dokaze o resničnosti spornih navedb, (1) ki niso novote, ali pa (2) je tožnik za opustitev navajanja teh spornih navedb izkazal upravičene razloge. Šele ko je to izpolnjeno, lahko sodišče to stori, torej zahteva od podjetja, da predloži dokaze o resničnosti spornih navedb, če se takšna zahteva zdi primerna glede na okoliščine posameznega primera ter ob upoštevanju upravičenih interesov podjetja in vseh drugih strank v postopku. V vsakem primeru pa navedena določba ZVPNPP uvaja institut obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je podjetje tisto, ki mora dokazati, da ni uporabljalo nepoštene poslovne prakse.

33Zato sodišče ni upoštevalo tožbenih navedb, da tožnikova praksa ni zavajajoča, ker se njegova "redna cena" ujema s ceno, ki jo drugi trgovci na drobno dejansko na splošno zaračunavajo za isti izdelek.⁸ Tudi če bi bile tožnikove navedbe upoštevne, pa iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve v upravnem postopku ni razvidno, da je tožnikova referenčna cena primerjava in ne znižanje cene, ki jo je trgovec zaračunal prej. Tako pojasnilo mora namreč biti navedeno neposredno in takoj skupaj z referenčno ceno.⁹ To je še posebno pomembno pri uporabi tehnik, kot je prečrtana referenčna cena, ki jo bodo potrošniki verjetno razumeli kot znižanje predhodne cene trgovca.¹⁰

34Glede na navedeno in ker ostale ugotovitve organov prve in druge stopnje niso sporne, je imel prvostopenjski organ ustrezno podlago, da tožniku na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP izreče prepoved uporabe zavajajoče poslovne prakse v odnosu do potrošnikov. Ob upoštevanju dejanskih okoliščin obravnavane zadeve v upravnem postopku je namreč ugotovil, da je tožnik potrošnikom predstavil primerjavo med aktualnimi cenami in cenami, ki so veljale in so bile višje pred spornim oglaševanjem in da takšna praksa utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko pride do oškodovanja potrošnikov. Po stališču SEU v zadevi Carrefour je med drugim zavajajoč oglas tudi tisti, ki informacije prikriva, "ali jih navede na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način, in ki utegne povprečnega potrošnika napeljati k sprejetju odločitve o nakupu, ki je drugače ne bi sprejel 8C-562/15, 8. 2. 2017, odst. 29). Pri presoji teh okoliščin je merilo dojemanje povprečnega potrošnika, ki je običajno obveščen in razumno pozoren ter preudaren, pri tem pa je treba upoštevati vse podatke, ki jih oglas vsebuje, in splošneje, vse njegove elemente (31. točka obrazložitve). Če so bile določene informacije opuščene, je treba upoštevati omejitve uporabljenega sredstva komunikacije (39. točka obrazložitve).

35Tožnik je torej z uporabo prečrtanih referenčnih cen, po katerih ti izdelki dejansko niso bili naprodaj, kršil točko (d) člena 6(1) Direktive, ki prepoveduje zavajajoče informacije glede cen, saj je ustvaril neobstoječo cenovno prednost, s katero je zavajal potrošnika. Povprečen potrošnik informacije o redni ceni in s tem primerjave z oglaševano ceno s popustom, ob povprečni obveščenosti, razumnosti in pazljivosti, ne more preveriti, niti mu ni znano, kje jo naj preveri, kar pomeni, da se lahko za nakup izdelka pri tožniku odloči prav zaradi oglaševane cenovne prednosti.

36Glede na jasno zakonsko ureditev se navedeni ukrep izreče brez ugotavljanja krivde podjetja, pri čemer položaj, ko tožnik upravnega organa in sodišča ni uspel prepričati v resničnost svojih navedb, ne pomeni kršitve pravil o dokaznem bremenu.

37Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

38Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11.6. 2005, str. 22) ² Tožnik opozarja na cene naslednjega blaga: (1) Laserski tiskalnik A. je na spletni strani ... na voljo po ceni 290,32 EUR z DDV, na tožnikovi spletni strani pa je na prodaj po redni ceni 290,32 EUR z DVV oz. znižani ceni 278,71 EUR z DDV; (2) Laserski tiskalnik B. je na spletni strani ... na voljo po ceni 128,26 EUR z DDV, na tožnikovi spletni strani pa je na prodaj po redni ceni 128,26 EUR z DDV oz. znižani ceni 120,56 EUR z DDV; (3) C. je na spletni strani ... na voljo po ceni 511,35 EUR z DDV, na tožnikovi spletni strani pa je na prodaj po redni ceni 511,35 EUR z DDV oz. znižani ceni 480,67 EUR z DDV; (4) D. je na spletni strani ... na voljo po ceni 117,38 EUR z DDV, na tožnikovi spletni strani pa je na prodaj po redni ceni 117,38 EUR z DDV oz. znižani ceni 88,03 EUR z DDV; (5) E. (8 kosov) je na spletni strani ... na voljo po ceni 1,14 EUR brez DDV (oz. 1,39 z 22% DDV), na tožnikovi spletni strani pa je na prodaj po redni ceni 1,39 EUR z DDV oz. znižani ceni 1,35 EUR z DDV. ³ Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014). ⁴ Dne 26. 10. 2022 je začel veljati Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1), ki se je začel uporabljati od 26. 1. 2023 dalje. ⁵ Sodba z dne 15. 3. 2012, Pereničová in Perenič (C‑453/10, 47. točka obrazložitve). ⁶ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025 (19. točka obrazložitve). ⁷ Vrhovno sodišče je glede tega že navedlo, da so novote v tožbi upravičene, če drugostopenjski upravni organ spremeni materialnopravno podlago odločitve, ali če se v času po izdaji izpodbijanega upravnega akta oblikuje sodna praksa, ki je upravni organ ni mogel poznati. Podobno stranka ne more biti omejena s prepovedjo podajanja novot niti kasneje, to je med samim upravnim sporom, če se z njimi odziva na navedbe nasprotne stranke, na rezultat dokaznega postopka ali na nova pravna stališča sodišča oziroma nasprotne stranke kot pravne podlage za odločitev. Enako velja, če sodišče presodi, da je odločitev upravnega organa pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. V teh okoliščinah gre za položaje, ki jih stranka ni mogla predvideti in ji za pozne navedbe ni mogoče pripisati krivde, zato jih je treba dopustiti zaradi zagotavljanja pravice do izjavljanja (celotna opomba je povzetek 20. točke obrazložitve sodbe X Ips 33/2024). ⁸ V zvezi s tem se tožnik sklicuje na Smernice z dne 25. 5. 2016. ⁹ Smernice z dne 29. 12. 2021, točka 2.8.2 (cenovne prednosti). ¹⁰ Prav tam.