UPRS Sodba I U 2077/2025-18

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 9. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3Na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC je tožena stranka pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen, in sicer 15. 6. 2023 v Zvezni republiki Nemčiji in 10. 6. 2023 v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 25. 9. 2025 prejela odgovor, da Zvezna republika Nemčija skladno z d točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

4Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

6Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa ugotavlja, da se tožnik boji, da bo iz Zvezne republike Nemčije vrnjen v izvorno državo, kjer je imel sicer velike težave. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da je bilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji že odločeno. Tožnik je tudi povedal, da je imel zoper tisto odločitev možnost pravnega varstva, sam pa se je odločil, da na odločitev sodišča ne bo počakal kljub temu, da mu je odvetnik pojasnil, da ne bo odstranjen iz države, dokler ne bo postopek na sodišču zaključen. Prosilec ima v pristojni državi članici možnost vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če je bil v pristojni državi članici že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Če bi v pristojni državi članici spet izgubil status prosilca, tudi kot tujca v postopku odstranitve iz države še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter da se prepoved vračanja spoštuje v vsaki od teh držav.

7Tožnik je na osebnem razgovoru problematiziral dejstvo, da so ga v Zvezni republiki Nemčiji napotili na veleposlaništvo izvorne države, saj je prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka izpostavlja, da je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Zvezni republiki Nemčiji zavrnjena. Nihče ga ni prisilil v stik s predstavniki izvorne države, saj je bil tja zgolj napoten, najverjetneje zaradi morebitnega postopka vračanja v izvorno državo in s tem povezanimi potovalnimi dokumenti, kar pa je povsem običajno glede na to, da je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena. Tožnik je sam povedal, da mu je odvetnik pojasnil, da iz države ne bo odstranjen, dokler sodišče ne odloči v zvezi s pritožbo zoper zavrnilno odločitev. V zvezi z njegovimi navedbami, da mu v Zvezni republiki Nemčiji niso nudili pomoči pri vzpostavitvi stika z njegovo družino, ki se nahaja v Malaviju, pa tožena stranka pojasnjuje, da to samo po sebi ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema oziroma v postopku mednarodne zaščite.

8Tožnik je tudi povedal, da ima težave s stresom. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik kljub domnevnim zdravstvenim težavam samostojno potoval skozi več držav Evropske unije, kar nakazuje, da vendarle ne gre za resne zdravstvene težave, zaradi katerih prosilec ne bi bil zmožen predaje Zvezni republiki Nemčiji. Iz priloženega izvida prof. dr. A. A., dr. med, specialista psihiatrije in klinične farmakologije prav tako ne izhaja, da zaradi zdravstvenih težav ni zmožen predaje Zvezni republiki Nemčiji oziroma da bi se te zdravstvene težave utegnile po predaji Zvezni republiki Nemčiji bistveno poslabšati. V predmetni zadevi so povsem nerelevantni dokazi, ki jih je tožnik predložil v zvezi z zavrnilno odločitvijo in z njo povezanim pritožbenim postopkom v Zvezni republiki Nemčiji, saj v ničemer ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali na področju sprejema prosilcev v Zvezni republiki Nemčiji. Prav tako iz dokazil ne izhaja, da bi utegnil biti po predaji kakorkoli izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju.

9Na podlagi vsega navedenega tožena stranka zaključuje, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Zvezno republiko Nemčijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogojih za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

10Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Zvezni republiki Nemčiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. V določeni meri se strinja, da bi moralo biti vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne tretje države. Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, zato je domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna. Tožena stranka je dolžna presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici in če te nevarnosti ne more izključiti, mora od druge države pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo. V postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, je dokazno breme deljeno. Organ mora tudi sam zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora preveriti po uradni dolžnosti. Tega pa tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala.

11Tožnik se ne želi vrniti v Zvezno republiko Nemčijo zaradi diskriminatornih ravnanj nemških migracijskih organov, ki ne dajejo enake pravice prosilcem v tako imenovanih dublinskih postopkih in po prevzemu pristojnosti Zvezne republike Nemčije za obravnavo prošenj. V tej državi je bil nastanjen v ločenem delu azilnega doma, ko je bil v dublinskem postopku, ležal je na tleh (sprva v prvem tranzitnem centru), posredovana so mu bila polovična denarna sredstva in hrana kot za ostale, prav tako v tretji kapaciteti tako imenovane socialne nastanitve. Tam ni bil deležen poštenega postopka, saj v postopku niso upoštevali, da je že bil pod zaščito UNCHR skupaj z njegovo družino v begunskem taborišču v Malaviju. Nemški migracijski organi so mu vročili odločbo, da mora zapustiti Zvezno republiko Nemčijo, ker je v postopku deportacije, ukinili so mu kartico prosilca za mednarodno zaščito in s tem vse pravice. Imel je pravni položaj tujca in zato je bil tudi napoten na burundijsko ambasado, da mu uredijo potovalne dokumente za nazaj v izvorno državo. Res je, da tja ni bil s policijo prisilno odpeljan, ampak je dobil navodila, ker je v postopku izgona, da se naj nemudoma obrne na njih, ker se bo drugače izvedla prisilna deportacija. Republika Burundi pa trenutno ni varna država, kamor bi bilo sprejemljivo vrniti tujca brez tveganja kršitve načela nevračanja. Nobena država EU ne vrača tujcev v Republiko Burundi, saj tam obstaja resna nevarnost fizičnega trpljenja, mučenja, političnega pregona ali resnih ostalih kršitev temeljnih človekovih pravic. Poraja se utemeljena domneva, ali bo tožniku sploh bila omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodne zaščite in bo deležen poštenega postopka ter da mu ne preti nevarnost odstranitve iz države v njegovo izvorno državo. Po dublinskem transferju bi moral vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je težje dokazno breme na tožniku, če bi sploh imel to možnost, saj mu je bile bila že izdana odločba o deportaciji v izvorno državo.

12Tožnik še navaja, da je tudi ESČP v primeru M.S.S. izpostavilo, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU dokazno breme prenese na toženo stranko. Poleg tega se je tožnikovo zdravstveno stanje poslabšalo. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je bila tožniku zagotovljena individualna presoja njegovih individualnih okoliščin. Imel je možnost izpovedati svoje morebitne zadržke pred predajo in pojasniti vse svoje osebne okoliščine.

14Tožena stranka tudi nasprotuje zaključku tožeče stranke, da bi morala tožena stranka zbrati tudi podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze tožnika. Sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 navaja, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja. V predmetni zadevi z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Zvezni republiki Nemčiji.

15Tožnik je povedal, zakaj se ne želi vrniti v Zvezno republiko Nemčijo, pri čemer je navajal, da je prejel polovična denarna sredstva in hrano in da je v tranzitnem centru ležal na tleh. S tem v zvezi tožena stranka najprej pojasnjuje, da se žal tovrstni centri, tudi v Republiki Sloveniji, zaradi izredno povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito, pogosto srečujejo s prezasedenostjo in s tem povezanimi težavami. Tožniku je bila omogočena tako nastanitev kot tudi prehrana. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev, pri čemer pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

16Tožnik tudi navaja, da v Zvezni republiki Nemčiji niso upoštevali, da je bil tako tožnik kot tudi njegova družina pod zaščito UNHCR. S tem v zvezi tožena stranka najprej izpostavlja, da v postopku pred izdajo odločitve tožnik tega sploh ni problematiziral. Samo dejstvo, da je bila tožniku priznana UNHCR zaščita v Malaviju, sama po sebi še ne pomeni nujno, da bi moralo biti ugodeno njegovi prošnji tudi v Zvezni republiki Nemčiji. Pri odločanju se presoja več dejavnikov, vsekakor ne zgolj dejstva, da naj bi mu bila v preteklosti priznana zaščita UNHCR.

17V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je bil v Nemčiji v postopku deportacije, pa tožena stranka pojasnjuje, da je na osebnem razgovoru sam povedal, da mu je odvetnik pojasnil, da iz države ne bo odstranjen, dokler sodišče ne odloči v zvezi s pritožbo zoper zavrnilno odločitev. Tožnik ni bil prisiljen stopiti v stik s predstavniki izvorne države, tja je bil zgolj napoten, najverjetneje zaradi morebitnega postopka vračanja v izvorno državo. Prosilec ima v pristojni državi članici pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če je bil že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Tudi če prosilec izgubi svoj status prosilca, ga kot tujca še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju.

18V zvezi s tožbenimi navedbami, da za tožnika izvorna država ni varna, pa tožena stranka odgovarja, da se v tako imenovanem dublinskem postopku presoja sistemske pomanjkljivosti v državi članici, ki je odgovorna za sprejem prosilca. Če Nemčija izvaja politiko pospešenih deportacij, to še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku sprejema ali v postopku mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

19Sodišče je v obravnavani zadevi dne 19. 12. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih, zaradi katerih ne bi želel biti vrnjen v Nemčijo, kot jih je navedel že na zaslišanju pri toženi stranki. Ko je bil v Nemčiji v dublinskem postopku, je dobival žepnino, ki mu ni zadostovala, ni več dobival podpore za dostop do zdravstvene oskrbe, zato se je odločil da si poišče delo in sprejme zaposlitev. Tu v Sloveniji je dobil informacijo od Rdečega križa, da so že vzpostavili stik z ženo, ki je v Malaviju, takšna pomoč pa mu v Nemčiji ni bila zagotovljena. V Nemčiji so ga hoteli izgnati iz države. Kadar je imel težave, so ga pošiljali na veleposlaništvo njegove države. Tja ne želi iti, dokler ima težave s svojo državo.

20Tožba ni utemeljena.

21Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Zvezna republika Nemčija, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali kje je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Zvezna republika Nemčija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Zvezna republika Nemčija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

22Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Zvezni republiki Nemčiji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede njegovih izkušenj z azilnim postopkom v Zvezni republiki Nemčiji na zaslišanju pri toženi stranki ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Njegova prošnja za mednarodno zaščito se je v Zvezni republiki Nemčiji obravnavala, izkoristil je tudi pravico do pritožbe zoper zavrnilno odločbo. Tam je bil nastanjen v azilnem domu, nato pa so mu ponudili socialno stanovanje, ki ga je tudi sprejel in lahko je začel delati. Res je sicer, da je izrazil nezadovoljstvo, ker je v času, ko je bil v dublinskem postopku, prejemal polovična denarna sredstva in hrano, ter da je navedel, da je sprva v tranzitnem centru ležal na tleh, vendar pa se sodišče s tem v zvezi pridružuje stališču tožene stranke, da se tovrstni centri (tudi v Republiki Sloveniji) pogosto srečujejo zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito s prezasedenostjo in s tem povezanimi težavami. Glede na celoten opis obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji in opis njegove nastanitve ni mogoče domnevati, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

24Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi morala tožena stranka za predajo pridobiti še dodatna zagotovila in da bi morala sama zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze s strani tožnika. S tem v zvezi sodišče meni, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela obveznosti preverjanja aktualnih podatkov o stanju nemškega azilnega sistema. Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sklepa I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera (točka 15 obrazložitve). V predmetni zadevi pa z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja, ki se nanašajo na njegovo bivanje v Zvezni republiki Nemčiji in na njegovo obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna tožena stranka opraviti dodatno presojo stanja v Zvezni republiki Nemčiji ali pridobiti še dodatna zagotovila.

25Tožnik v tožbi tudi izraža bojazen, da bi mu v primeru vrnitve v Zvezno republiko Nemčijo grozila nevarnost deportacije v izvorno državo, pri čemer navaja, da se je postopek deportacije že začel. Po presoji sodišča ni razloga za sklepanje, da Zvezna republika Nemčija v primeru vrnitve tožnika ne bi upoštevala načela nevračanja. Tožnik je bil tam po njegovih lastnih navedbah le napoten na veleposlaništvo Burundija, ni pa bil v to prisiljen. Tožnik je imel v Zvezni republiki Nemčiji zoper zavrnilno odločitev o njegovi prošnji za azil možnost pritožbe, ki jo je tudi izkoristil, vendar ni počakal na odločitev sodišča. Poleg tega bo imel možnost vložiti zahtevo za uvedbo ponovnega postopka, če bodo podani za to izpolnjeni predpisani pogoji. Četudi se je postopek deportacije že začel, mu bo zagotovljeno sodno varstvo tudi za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Če bo imel v Zvezni republiki Nemčiji status tujca, ga bo še vedno varovalo načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

26Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na sodbo ESČP v zadevi M. S. S. in s tem v zvezi navaja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Vendar pa v konkretnem primeru ni informacij, ki bi kazale na kaj takega. V zadevi, na katero se tožeča stranka sklicuje, je bila predmet obravnave situacija pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času.

27Nadalje se tožnik v tožbi sklicuje na poslabšano zdravstveno stanje, pri čemer sicer dokazil v zvezi s tem k tožbi ni priložil, pač pa se v upravnem spisu nahaja izvid prof. dr. A. A., dr. med, specialista psihiatrije in klinične farmakologije z dne 28. 10. 2025, iz katerega pa ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje tako hudo, da bi sama deportacija v Zvezno republiko Nemčijo lahko bistveno poslabšala njegove zdravstvene težave.

28Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na to, da nemški organi pri odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito niso upoštevali, da je bil tožnik že pod zaščito UNHCR skupaj s svojo družino v begunskem taborišču v Malaviju. S tem v zvezi se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da priznana UNHCR zaščita sama po sebi še ne pomeni nujno, da bi moralo biti njegovi prošnji ugodeno tudi v Zvezni republiki Nemčiji, saj se pri odločanju v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito presoja več dejavnikov, ne pa zgolj dejstva, da je bila prosilcu že priznana zaščita UNHCR. Torej to dejstvo ne kaže na to, da so v Zvezni republiki Nemčiji sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ali pogoji za sprejem prosilcev.

29Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.