UPRS Sodba III U 219/2022-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za spremembo podatkov in delno povračilo uvoznih dajatev za blago v znesku 2.031,00 EUR, sproščeno v prosti promet po dveh carinskih deklaracijah, MRN 19SI 00603640560177 z dne 6. 2. 2019 in MRN 19SI 00603640519717 z dne 14. 1. 2019.

Bistvene navedbe strank v postopku

2Tožnik je carinski deklaraciji vložil v svojem imenu in za račun prejemnika blaga, družbe A., d.o.o. (v nadaljevanju uvoznik). Z deklaracijama so se po pariteti CIF Koper v prosti promet sproščala nova osebna vozila znamke Mitsubishi. Tožnik je v zahtevku za vračilo pojasnil, da je ponovno proučil prodajne aktivnosti in pri tem ugotovil, da je potrebno za carinsko vrednost uporabiti vrednost iz računa družbe B. MMC izdanega družbi C. MME in ne računa med MME in uvoznikom, zato želi doseči spremembo transakcijske vrednosti, kot je bila vpisana v polju 44 navedenih deklaracij.

3Tožnik v zahtevku (in enako kasneje v tožbi) pojasnjuje, da postopek naročanja in nabave vozil poteka na naslednji način: uvoznik na podlagi naročil trgovcev odda naročilo v sistem Mitsubishi Motors portal; MME za naročena vozila uvozniku izda proforma fakturo, in sicer je valuta konec meseca za vozila, ki bodo proizvedena v naslednjem mesecu, uvoznik to proforma fakturo plača; MMC na podlagi naročila in plačila vozila proizvede; MMC ob vkrcanju vozil na ladjo izda fakturo na MME, prejemnik na tovornem listu ("bill of lading") je uvoznik; MME izda končno fakturo uvozniku, razlika med zneskoma po obeh računih je provizija MME kot posrednika. V teh okoliščinah tožnik trdi, da ker uvoznik vozila plača v celotni vrednosti že na podlagi proforma fakture, se ta prodaja zgodi pred prodajo med MMC in MME, ki je tako tista prodaja, ki se zgodi tik preden je blago uvoženo v Unijo. Da je MMC sprejel naročilo za proizvodnjo ter potrdil ponudbo nizozemskega posrednika, je razvidno iz izdanih faktur MMC na MME in tovornih listov iz MMC na uvoznika. Da so vozila prešla iz lastnine MME na uvoznika, je razvidno iz izdanih faktur med tema dvema družbama. Ni dvoma, da je bilo blago izvoženo iz Japonske z namenom uvoza v EU.

4Prvostopenjski organ je zahtevek presojal na podlagi prvega 0dstavka 70. člena Carinskega zakonika Unije, UL L št. 269 z dne 10. 10. 2013 (v nadaljevanju CZU), po katerem je primarna osnova za carinsko vrednost blaga njegova transakcijska vrednost, to je cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Unije dejansko plačana ali jo je treba plačati in je po potrebi usklajena. Dejansko plačana ali plačljiva cena je znesek, ki ga kupec plača ali mora plačati prodajalcu ali tretji osebi v prodajalčevo korist za uvoženo blago, in zajema vsa plačila, ki se jih kot pogoj za prodajo uvoženega blaga plača ali jih je treba plačati. Prvostopenjski organ se sklicuje na 128 in 129. člen Izvedbene uredbe Komisije (EU).¹ Po 128. členu Izvedbene uredbe se transakcijska vrednost blaga, ki je bilo prodano za izvoz na carinsko območje Unije, določi v trenutku sprejema carinske deklaracije na podlagi prodaje, ki se izvede tik preden je bilo blago vneseno na carinsko območje. Ključen je torej čas vstopa blaga na carinsko območje Unije. V primeru, da se pred vnosom blaga na carinsko območje Unije izvedeta dve prodaji, je osnova za carinsko vrednost druga prodaja. Prvostopenjski organ ugotavlja, da sta se obe prodaji med MMC in MME ter med MME in uvoznikom odvijali pred vstopom na območje Unije, računi za obe transakciji so izdani na isti dan. Na podlagi navedenega prvostopenjski organ zaključuje, da je bila transakcija, ki se je izvedla tik preden je bilo blago vneseno na carinsko območje, transakcija med MME in uvoznikom.

5129. člen Izvedbene uredbe pa določa, da dejansko plačana ali plačljiva cena vključuje vsa plačila, ki jih je kupec plačal ali jih mora plačati za prodajo uvoženega blaga katerikoli osebi, ki je našteta v tem členu, tako da je provizija ustrezno vključena v carinsko vrednost. Če provizija ne bi bila že vključena v dejansko plačano ceno za blago, bi po mnenju prvostopenjskega organa na osnovi te določbe morala biti prišteta carinski vrednosti. Ker je bila provizija del prodajne cene med MME in uvoznikom, je bila pravilno vključena v carinsko vrednost, stranki v tej transakciji se tudi štejeta za prodajalca in trgovca (ne gre npr. za komisijsko prodajo).

6Glede vprašanja, ali se v obravnavani zadevi kot transakcijska vrednost lahko določi podatek o vrednosti katere izmed predhodnih prodaj, se prvostopenjski organ sklicuje še na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-11/89, Unifert, iz katere izhaja, da kadar pri zaporedni prodaji blaga več kot ena dejansko plačana ali plačljiva cena izpolnjuje zahteve iz člena 3/1 Uredbe, (kar je sedaj v 70. členu CZU), lahko uvoznik izbere katerokoli od teh cen za namene določitve vrednosti transakcije. Če je uvoznik sam deklariral eno od teh transakcijskih cen v carinski deklaraciji, ne sme popraviti deklaracije po tem, ko je bilo blago sproščeno v prosti promet. Kadar se deklarant sam odloči med različnimi možnimi podlagami za določitev transakcijske vrednosti, podatke, vezane na to izbiro, ni mogoče definirati kot netočne ali nepopolne zgolj zato, ker bi drugačna izbira povzročila plačilo nižjega zneska uvoznih dajatev.

7Kot sklepno prvostopenjski organ ugotavlja, da so bili računi, na podlagi katerih je tožnik sam deklariral transakcijsko vrednost, zakoniti, skladni s podatki, prijavljenimi v carinskih deklaracijah in gre za zadnje račune, s katerimi se je blago prodalo uvozniku in vstopilo na carinsko območje Unije in se glasijo na vrednosti, po katerih je bil plačan proforma račun kot podlaga za naročilo (proizvodnjo) in dobavo uvoženih vozil v EU. Prvostopenjski organ zato ugotavlja, da četudi bi prodaja blaga na relaciji MMC do MME izpolnjevala pogoje za njeno uporabo v smislu transakcijske vrednosti iz 70. člena CZU v povezavi s prvim odstavkom 128. člena CZU, naknadna sprememba podatka o carinski vrednosti, potem ko je bilo blago že sproščeno v prosti promet, ni dopustna, saj je tožnik sam tako izbral.

8Toženka v svoji odločbi izpostavi, da tožnik očitno meni, da je kronološko gledano prodajna pogodba med MME in MMC sklenjena kasneje kot prodajna pogodba med MME in uvoznikom, saj meni, da do sklenitve prodajne pogodbe med MME in uvoznikom pride v trenutku plačila predračuna, šele nato pa MME sklene prodajno pogodbo z MMC, ki vozila dejansko proizvede. Tožnik svojo situacijo primerja s primerom pod točko 5 posodobljenih Smernic EU o določanju carinske vrednosti TAXUD/2623395REV2/2020 (v nadaljevanju Smernice). Toženka se ne strinja, da gre za enaki situaciji, saj je v tožnikovem primeru blago šlo neposredno od MMC k uvozniku in MME ni v vlogi uvoznika, kar je drugače, kot v primeru 5. Poleg tega so bile smernice objavljene šele 17. 9. 2020, medtem ko sta bili obravnavani deklaraciji sprejeti v letu 2019. Računi za obe transakciji so bili izdani istega dne in to pred vstopom blaga v Unijo, iz česar izhaja, da sta se obe prodaji odvili pred vstopom blaga na carinsko območje Unije, vendar je potrebno upoštevati drugo prodajo, to je prodajo med MME in uvoznikom, na podlagi katere je lastninska pravica nad uvoženimi avtomobili prešla na uvoznika, ki je potem preko pritožnika kot carinskega zastopnika tudi vložil carinski deklaraciji. Tudi če bi se štelo, da sta se obe prodaji zgodili tik preden je bilo blago vneseno na carinsko območje v smislu prvega odstavka 128. člena Izvedbene uredbe, pa je pritožnik pri carinjenju carinske vrednosti sam prijavil drugi račun (sodba SEU v zadevi Unifert).

9Tožnik je na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi molka toženke v zvezi s pritožbo zoper izpodbijano odločbo sprva vložil tožbo zaradi molka, po odločitvi toženke o njegovi pritožbi pa je vztrajal na svoji tožbi. Tožnik vlaga tožbo v sporu polne jurisdikacije in sodišču predlaga, da samo odloči o vračilu uvoznih dajatev v znesku 2.031,00 EUR, podredno pa vlaga izpodbojno tožbo. Vztraja na stališču, da je bila zadnja transakcija pred vstopom blaga v Unijo med MMC in MME, saj se je prodaja med MME in uvoznikom zgodila že prej, ob plačilu 100 % avansa. Vztraja, da je njegova situacija v vseh ključnih elementih enaka primeru 5 iz Smernic, edina razlika je, da gre blago direktno k uvozniku, ki posledično tudi opravi vse carinske formalnosti. Tožnik meni, da sama izdaja računov ni pomembna z vidika presoje, katera prodaja se je izvedla, tik preden je bilo blago vneseno na carinsko območje Unije, temveč je relevantna sklenitev prodajne pogodbe, kar izhaja tudi iz Smernic, ki uporabljajo izraz "Sales" in ne "Invoicing". To stališče je potrdil tudi Generalni finančni urad, Uprave za carine z dne 1. 9. 2021, za katerega je zaprosil uvoznik, tožnik pa je tekom upravnega postopka toženko tudi obvestil o tem stališču GFU-ja.

10Tožnik se tudi ne strinja z očitkom, da je sam izbral račun, ki ga je vpisal v polje 44. Uvoznik je namreč 23. 1. 2019 zaprosil GFU za informacijo, katero prodajo lahko uporabi po spremembi poslovnega modela, pred katero je bila prodaja opravljena neposredno med MMC in uvoznikom, po spremembi pa preko MME. V odgovoru je GFU pojasnil, da so Smernice še vedno v fazi usklajevanja in da za carinsko vrednost zato ni mogoče uporabiti računa med MMC in MME, kar je bil razlog, da tega računa tožnik ni uporabil.

11Sodbe Unifert po tožnikovem mnenju ni mogoče aplicirati na konkreten primer, saj na podlagi prvega odstavka 128. člena Izvedbene uredbe uvoznik nima pravice odločiti, katero vrednost bo carinil, ampak mora uporabiti vrednost iz transakcije, ki se je zgodila tik pred vstopom blaga na carinsko območje. To pa pomeni, da sta bili prvotni deklaraciji nepravilni in ju ima tožnik pravico popraviti. 3. odstavek 23. člena CZU namreč določa, da brez poseganja v določbe drugih področij, ki določajo primere, v katerih so odločbe neveljavne ali nične, lahko carinski organi odločbo kadar koli odpravijo, spremenijo ali razveljavijo, kadar ni skladna s carinsko zakonodajo.

Presoja sodišča

12Tožba ni utemeljena.

13Dejansko stanje glede tega, kako potekajo naročila, plačila, prevoz in vnos vozil na ozemlje Unije ter carinjenje vozil ni sporno. Na osnovi tožnikovega zahtevka je dejansko stanje povzeto v izpodbijani odločbi, opisuje pa ga tudi tožnik v svoji tožbi. Ni sporno, da uvoznik vozila v celoti plača na podlagi proforma fakture (100 % avans), ki mu jo izda MME že v trenutku, ko vozila še niso izdelana. Proizvajalec vozil (MMC) račun za vozila izda posredniku (MME) kasneje, in sicer ob odpremi vozil, v tem trenutku tudi MME izda končni račun uvozniku. Vozila v Luki Koper po pariteti CIF Koper prevzame uvoznik, ki, preko tožnika v vlogi špediterja, opravi tudi vse carinske formalnosti.

14V okoliščinah te zadeve je med strankama sporno, katera prodaja je tista, na osnovi katere se določi transakcijska vrednost blaga za carinjenje po prvem odstavku 70. člena CZU. Skladno s prvim odstavkom 128. člena Izvedbene uredbe je to tista prodaja, ki se je odvila, tik preden je bilo blago vneseno na to carinsko območje. Sodišče ugotavlja, da je bila to prodaja med MME in uvoznikom.

15S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče se strinja s tožnikom, da je bila prodajna pogodba med uvoznikom in MME sklenjena s plačilom proforma fakture, saj je s tem uvoznik že izpolnil svoj del obveznosti iz te pogodbe, posledično je bil tudi prodajalec MME pogodbeno zavezan, da dobavi vozila. Vendar pa je bil s tem izpolnjen zgolj zavezovalni del te pogodbe, ne pa tudi razpolagalni del, ki je dejanska izročitev blaga (vozil). Ta del pogodbe se je izpolnil kasneje, saj se ob plačilu kupnine niti še ni mogel, ker vozil še ni bilo. Čeprav tožnik tega ne omenja v delu zahtevka in tožbe, kjer opisuje potek naročil in prodaje, je pa logično glede na opisano prodajno shemo, se je istočasno z zavezovalnim delom prodajne pogodbe med uvoznikom in MME moral zgoditi tudi zavezovalni del prodaje med MMC in MME, saj je MMC k proizvodnji vozila pristopil na podlagi naročila MME (četudi preko uvoznikovega naročila).

16Razpolagalni del obeh prodajnih pogodb, ki je v izročitvi predmeta prodaje, se je tako zgodil, ko je MMC vozila opremil na ladjo po pariteti CIF Koper. Pariteta CIF Koper pomeni, da so tveganja v zvezi z blagom s prodajalca na kupca prešla, ko je bilo blago dano na ladjo, kar je bilo v okoliščinah te zadeve, še preden je blago vstopilo v Unijo.

17Vozila so na ozemlje Unije vstopila v grškem pristanišču Pirej, v prosti promet so bila sproščena v Luki Koper. Uvoznik vozil je bila družba A., d.o.o., kar je dodatna okoliščina (poleg paritete), na osnovi katere sodišče ugotavlja, da je uvoznik vozila prevzel še pred vstopom v Unijo (ali najkasneje na meji), prav tako jih je prevzela družba MME. Sodišče torej ugotavlja, da je bil razpolagalni del obeh prodaj izveden z odpremo vozil prevozniku oziroma pred vstopom blaga v Unijo, zato je bila zadnja prodaja, ki se je zgodila tik pred vstopom blaga na ozemlje Unije, prodaja med MME in uvoznikom. Ta prodaja je namreč druga v verigi.

18Sodišče se strinja s tožnikom, da za odločitev v tej zadevi ni potrebno izhajati iz stališča SEU v zadevi Unifert, saj je potrebno transakcijsko vrednost določiti na osnovi zadnje prodaje tik pred izvozom blaga, kar pa je bila, po presoji sodišča, prodaja med MME in uvoznikom. Drži pa tudi, na kar opozarjata davčna organa, da četudi bi bilo možno izbrati obe prodaji, je tožnik sam deklariral blago po transakcijski vrednosti na osnovi prodaje med MMC in MME, zato, kot je pojasnilo SEU, naknadna sprememba ni mogoča. Sodišče se namreč ne strinja s tožnikom, da iz razloga, ker naj bi sledil stališču Ministrstva za finance (št. 423-39/2019 z dne 4. 2. 2019), ni še vedno sam izbral transakcijske vrednosti (ki pa je tudi v skladu s 70. členom CZU in 128. členom Izvedbene uredbe).

19Sodišče tudi zavrača tožnikovo trditev, da je Generalni finančni urad z dopisom št. 4245-131/2021-13 z dne 1. 9. 2021 potrdil pravilnost tožnikovega stališča, da se mora transakcijska vrednost v okoliščinah, kot so obravnavne v tej zadevi, določiti na osnovi prodaje med MMC in MME. V odgovoru Generalnega finančnega urada je sicer res zapisano, da je bila prodaja med MMC in MME tista, ki se je izvršila zaradi izvoza blaga na carinsko območje Unije, vendar pa je prav tako razvidno, da se je izhajalo iz predpostavke, da je uvoznik vozil MME, kar pa je drugače, kot je v okoliščinah te zadeve, ko je uvoznik A., d.o.o. Sodišče se tudi strinja s prvostopenjskim organom in toženko, da je prav ta okoliščina tista, zaradi katere tožnikov primer ni enak primeru št. 5 iz Smernic in se sodišče v razlogih za stališče, da gre za različni situaciji, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na razloge, kot sta jih davčna organa navedla vsak v svoji odločbi.

20Sodišče torej ugotavlja, da je bila transakcijska vrednost, kot je bila določena v carinskih deklaracijah, določena na podlagi zadnje prodaje blaga, ki se je zgodila pred izvozom blaga iz Unije. Ta prodaja je bila med MME in uvoznikom. Zato sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje o zadevi ni bilo sporno, sporna so bila pravna vprašanja z vidika pravilno določene transakcijske vrednosti po 70. členu CZU v konkretnih okoliščinah zadeve.

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije.