UPRS Sklep I U 1223/2025-17

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika (roj. 30. 12. 1998), ker bo predan Švicarski konfederaciji kot odgovorni članici EU za obravnavo njegove prošenj. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2Tožeča stranka je vložila tožbo med drugim iz razlogov, ker naj bi tožnika v Švicarski konfederaciji tekom azilnega postopka veleposlanik Burundija nagovarjal glede vrnitve v izvorno državo, čeprav naj bi se on bal vrnitve v izvorno državo ravno iz političnih razlogov, saj je bil ... v okviru gibanja za solidarnost in demokracijo in da se je to zgodilo v primerih več prosilcev iz Burundija; poleg tega je navedel, da se zdravi zaradi shizofrenije in Alpha gal sindroma. Toženi stranki je očital tudi, da ni pridobila informacij o stanju v Švici niti konkretnega zagotovila, da bo obravnavan v skladu s sekundarnim pravom EU. V tožbi je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi oziroma podredno, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3Po izmenjavi več pripravljalnih vlog z dne 12. 9. 2025, z dne 22. 9. 2025 in z dne 25. 9. 2025 ter odgovora na tožbo z dne 15. 7. 2025 je tožena stranka sodišče dne 29. 9. 2025 obvestila, da je dne 25. 9. 2025 potekel rok za predajo tožnika Švicarski konfederaciji in da je s tem prešla pristojnost za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito tožnika na Republiko Slovenijo. Glede na to, se tožena stranka odpoveduje glavni obravnavi v tej zadevi.

Tožba se zavrže.

4Tožnik je s tožbo poskušal doseči, da ne bi bil predan Švicarski konfederaciji zaradi tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ne zgolj po Dublinski uredbi 604/2013. Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da je pristojnost za obravnavo prošnje tožnika za mednarodno zaščito prešla na Republiko Slovenijo, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko tožena stranka izjavlja, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist. V skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 v takem primeru tožena stranka sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).