UPRS Sklep I U 278/2024-10

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in njeno spremembo tako, da mu sodišče prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3Tožena stranka je sodišču z dopisom z dne 16. 9. 2025 sporočila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Belgijo, kjer je 3. 9. 2025 zaprosil za mednarodno zaščito. Iz uradnih evidenc je bil tožnik izbrisan z dnem 31. 8. 2025 (datum zaključka nastanitve). Navedeni dopis je bil 17. 9. 2025 vročen tožnikovi pooblaščenki¹, ki je še istega dne potrdila, da je tožnik res v Belgiji.

4Tožba ni dovoljena.

5Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

6Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.² Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.³ Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).⁴ Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi Al Nasiria (C-610/23 z dne 3. 7. 2025, FO proti Ypourgos Metanastefsis kai Asylou), ki je potrdilo legitimnost hitre obravnave pravnih sredstev in ohranitve učinkovitosti sodnega sistema, kar upravičuje preverjanje dejstva, ali je tožnik v času obravnave pravnega sredstva na nacionalnem ozemlju.⁵

7Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je tožnik namreč samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o svoji prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

¹ Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.
² Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve).
³ Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.
⁴ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).
⁵ Glej 57 in 59. odstavek. SEU je za nesorazmerno ocenilo le zahtevo, da mora tožnik svoje nahajanje na ozemlju države članice dokazati tako, da se osebno zglasi na dan obravnavanja njegovega pravnega sredstva na sodišču v glavnem mestu, ki je lahko od njegovega prebivališča zelo oddaljeno.