UPRS Sodba I U 2078/2025

Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom št. 2142-2581/2025/12 (1221-13) z dne 26. 11. 2025 je tožena stranka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v šestih mesecih od 21. 8. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2Uvodoma je ugotovila, da je tožnik v postopek predložil vozniško dovoljenje Republike Burundi št. ..., izdano 15. 7. 2024 pri A. v kraju Bujumbura, z veljavnostjo do 14. 7. 2029, na podlagi česar je bila njegova istovetnost v postopku ugotovljena. Tožnik je 24. 7. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov prosilca 25. 7.2025 iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito in sicer 1. 12. 2022 v Republiki Hrvaški. Zato je tožena stranka pristojnim hrvaškim organom v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 7. 8. 2025 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca (v tej zadevi tožnika) in 21. 8. 2025 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 19. 8. 2025 opravila osebni razgovor v prisotnosti tolmačev za kirundi in francoski jezik.

3V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa se je tožena stranka opredelila do tožnikovih izjav. Tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, kjer je prejel zavrnilno odločitev, o kateri ga njegov odvetnik ni obvestil. Ko se je nekega večera z dela vrnil v azilni dom, so ga na recepciji obvestili, da zaradi zavrnilne odločitve ne more več vstopiti v azilni dom. V Republiki Hrvaški se je nahajal približno dve leti in sedem mesecev, nastanjen je bil v azilnem domu v Zagrebu, kjer tamkajšnji pogoji niso bili dobri. Tam se je tudi poškodoval, zaradi česar se je zglasil pri B., zdravnik pa naj bi ga sprejel čez pet mesecev. Takoj za tem je pojasnil, da je zdravnik, ki je bil prisoten v azilnem domu in pri katerem se je tožnik zglasil, deloval pod okriljem organizacije C. Nato je navedel, da dostopa do zdravniške oskrbe ni imel ter da se je njegova rana zacelila sama. Prehrano je imel v azilnem domu zagotovljeno, vendar hrana ni bila dobra. Nekega dne, ko je šel po dodatno porcijo, so mu rekli, da zakaj ne odide v Republiko Slovenijo, saj da tam strežejo večje porcije.

4Tožnik je nadalje navajal, da je varnostnik večkrat zavrnil vstop v azilni dom, in sicer zvečer, ko se je vrnil z dela. Vstopil je lahko zjutraj, nato spal uro ali dve in spet odšel na delo. Ni imel dostopa do prevajalca, tudi do zdravniške oskrbe ne in hrana je bila slaba. V Republiki Hrvaški je delal pri treh podjetjih: pri podjetju D., nato še pri podjetjih E. in F. Z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite ni imel nobenih težav. Kar zadeva druge težave, je povedal, da so bili v azilnem domu nekega dne obveščeni o koncertu glasbenika G. G. in jim svetovali, naj ne zapuščajo azilnega doma, saj da bo v centru mesta veliko podpornikov tega glasbenika, ki spodbuja sovraštvo do migrantov. Tožnik tega ni vedel in je tako izven azilnega doma naletel na poslušalce omenjenega glasbenika, ki so ga žalili, mu rekli, da ga nočejo tam in da naj se vrne domov.

5Tožena stranka je v obrazložitvi navedla, da dejstvo, da je tožnik v Republiki Hrvaški prejel zavrnilno odločitev, ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila vrnitev v izvorno državo v nasprotju z načelom o nevračanju.

6Tožena stranka je nadalje pojasnila, da tožnikove izjave glede bivanjskih pogojev v azilnem domu jemlje za preveč posplošene in popolnoma nedokazane. Pripombe, katerih naj bi bil tožnik deležen, ko je šel po dodatno porcijo, v nikakršni meri ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti niti kakršnega koli nečloveškega ravnanja. Kar zadeva tožnikove navedbe glede varnostnika v azilnem domu, ki ga zvečer, ko se je vrnil z dela, naj ne bi spustil v sam azilni dom, tožena stranka pojasnjuje, da je naloga varnostne službe, da nadzira vstope in izhode prosilcev ter zagotavlja varnost, pri tem pa deluje skladno s hišnim redom. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi izven azilnega doma doživel žaljivke s strani neznancev, tožena stranka sicer obsoja takšno ravnanje, a poudarja, da navedeno v nobenem smislu ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti.

7Glede zdravstvene oskrbe tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove navedbe nedosledne in da je tožnik v Republiki Hrvaški vendarle imel možnost zdravstvene oskrbe. Pristojni organ pojasnjuje, da je zdravstvena oskrba namenjena predvsem nujni pomoči in da je bilo v primeru tožnika očitno presojeno, da njegove težave niso bile tako hude, da bi zahtevale nujno zdravljenje. V kolikor bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje zelo slabo, bi mu zagotovo bila nudena vsa oskrba. Iz aktualnega poročila AIDA za Hrvaško je razvidno, da Republika Hrvaška nudi primerljiv nivo zdravstvenega varstva, ki ga dopolnjujejo mednarodne nevladne organizacije.

8Tožnik v postopku ni navajal, da bi imel kakršne koli težave z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite. Izpostavil je le svoje nezadovoljstvo s tolmačem na prvem razgovoru in težavo v zvezi z zagotovitvijo tolmača za njegov materni jezik za drugi razgovor. Tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove navedbe precej posplošene in z ničemer izkazane. V kolikor držijo navedbe, da je tožnik ob branju zapisnika prvega razgovora ugotovil, da njegove izjave niso bile zapisane tako, kot jih je navedel, bi moral na to jasno opozoriti. Tudi če se tožnik zares ne bi strinjal s prisotnostjo tolmača, bi se glede tega lahko pritožil oziroma izrazil svoje nestrinjanje. Nesporno dejstvo je, da je bilo tožniku na prvem razgovoru omogočeno izražanje v jeziku, ki ga razume in govori.

9Tožena stranka je po preučitvi gradiva, ki ga je posredoval pooblaščenec tožnika, zaključila, da se sodbe in poročila, ki se nanašajo na t. i. "push-backe", ne nanašajo na prosilce, ki so uradno predani Republiki Hrvaški v dublinskem postopku. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) izhaja, da prosilci, ki so uradno predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani.

10Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal, da bi hrvaški organi z njim neustrezno ravnali. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Tožena stranka je izpostavila, da po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država EU in sicer tista, ki je glede na merila iz III poglavja te uredbe za to odgovorna. Prosilec si sam te države ne more izbrati.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Navedbe tožnika

11Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa, da sodišče po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki. Tožnik v tožbi uveljavlja naslednje tožbene razloge: (i.) Bistvene kršitve določb postopka - Tožnik zatrjuje, da tožena stranka ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava prosilca v Republiki Hrvaški in ali mu lahko grozi kakšna izmed kršitev njegovih temeljnih pravic, pač pa je stanje le pavšalno ocenila in ne tudi konkretno preverila. Tako je še vedno dopuščena možnost, da bo tožnik podvržen poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka ni presojala in ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so za prosilce za azil v Republiki Hrvaški zagotovljene v praksi. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno; (ii.) Sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški - Tožnik navaja, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, zaradi česar je popolnoma izgubil upanje. Tožnik ni bil seznanjen z zavrnitvijo njegove prošnje. Ko se je na delu poškodoval, ni imel dostopa do ustrezne zdravniške oskrbe, prav tako hrana, ki mu je bila ponujena v azilnem domu, ni bila dobra. Zvečer, ko se je vrnil z dela, ni mogel več vstopiti v azilni dom, češ, da je prepozen in tako je noč moral preživeti zunaj. V azilnem domu tožnik ni imel dostopa do prevajalca, ko ga je potreboval. Prav tako je bil tožnik na avtobusu deležen grdega ravnanja s strani drugih oseb. V času koncerta glasbenika G. G. v Zagrebu je bil tožnik s strani njegovih poslušalcev deležen žaljenja; (iii.) Kršitev pravice do tolmača - Tožnik navaja, da je v Republiki Hrvaški prejel negativno odločitev glede podane prošnje zato, ker je zavrnil, da bi govoril v francoskem jeziku. Tolmač, ki mu je bil zagotovljen na prvem razgovoru, ni dobro govoril francosko, saj je tožnik pri branju ugotovil, da so bile nekatere stvari napisane tako, kot jih sam ni navedel. Tožnik sicer govori francosko, vendar ne dovolj dobro, da bi lahko postopek potekal v tem jeziku. Navedeno je v nasprotju z Evropsko uredbo ter pravili v zvezi z ravnanjem s prosilci za azil. Gre za kršitev mednarodnih pravil že s tem, ko prosilci niso seznanjeni z njihovimi pravicami; (iv.) Uporaba višjih standardov - Tožnik navaja, da je Slovenija v konkretnem primeru z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih določenih z Dublinsko uredbo in tožena stranka bi vsekakor morala upoštevati tovrstna merila in ne le strogo pravil Dublinske uredbe. V skladu z uveljavljeno sodno prakso lahko prosilec za mednarodno zaščito izpodbija odločitev o izbiri merila iz Dublinske uredbe s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi.

12Tožnik se sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki zahteva, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.

Navedbe tožene stranke

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnika in se v celoti prereka navedenim tožbenim razlogom. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa št. 2142-2581/2025/12 (1221-13) z dne 26. 11. 2025 in vztraja pri stališču, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Tožena stranka poudarja, da so tožnikove navedbe o domnevnih sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški pavšalne, posplošene in neutemeljene ter da tožnik ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Dokazni postopek

14V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa tožene stranke in listine v sodnem spisu; listine iz upravnega in sodnega spisa je v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

15Sodišče ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi prvič navedel okoliščine, ki jih v upravnem postopku in v tožbi ni navajal. Medtem ko je v tožbi pod točko (ii.) Sistemske pomanjkljivosti uveljavljal predvsem pomanjkljivosti v zvezi z bivanjskimi pogoji, dostopom do zdravstva, hišnim redom in incidenti s tretjimi osebami, je na glavni obravnavi prvič uporabil trditve, da ga je "Hrvaška vrgla ven" in da bi bil ob vrnitvi "deportiran v svojo matično državo". V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUS-1 lahko sodišče upošteva le tiste tožbene razloge in dejstva, ki so navedeni v tožbi. Izjemoma lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena upošteva tudi dejstva, ki niso navedena v tožbi, če so novo nastala ali če stranka dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v tožbi. V obravnavanem primeru tožnik ni izkazal, da bi šlo za novo nastala dejstva (zapustil je Republiko Hrvaško že pred vložitvijo prošnje v Sloveniji), niti ni pojasnil, zakaj teh okoliščin brez svoje krivde ne bi mogel navesti že v tožbi. Kljub procesni nedopustnosti bo sodišče te navedbe upoštevalo zgolj za oceno verodostojnosti tožnikovih trditev, pri čemer njihova kasnejša navedba bistveno zmanjšuje verodostojnost navedb iz upravnega postopka in tožbe.

Sodna presoja

16Tožba ni utemeljena.

17Predmet spora je pravilnost in zakonitost zavrženja tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ter odločitev o predaji tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III.

18Sodišče je tožbo preizkusilo v mejah tožbenih razlogov in pri tem uporabilo relevantno nacionalno zakonodajo ter upoštevalo ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

- O pravni podlagi za zavrženje prošnje

19Izhodišče presoje tožbe je pravna podlaga izpodbijanega sklepa. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1. Ta nacionalna ureditev je v skladu z Uredbo Dublin III, ki v točki (b) prvega odstavka 18. člena določa postopek za sprejem prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je vložil prošnjo v drugi državi članici ali se nahaja na ozemlju druge države članice brez dovoljenja za prebivanje.

20Točka (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III določa, da so države članice dolžne sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je vložil prošnjo v drugi državi članici ali se nahaja na ozemlju druge države članice brez dovoljenja za prebivanje. V obravnavani zadevi je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik vnesen v evidenco EURODAC dne 1. 12. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožnik je nato 24. 7. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Republika Hrvaška je dne 21. 8. 2025 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka je zato pravilno uporabila Dublin mehanizem in nacionalne določbe ZMZ-1.

- O postopkovnih kršitvah in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

21Tožnik zatrjuje, da tožena stranka ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava prosilca v Republiki Hrvaški in ali mu lahko grozi kakšna izmed kršitev njegovih temeljnih pravic, pač pa je stanje le pavšalno ocenila in ne tudi konkretno preverila. Navaja, da tožena stranka ni presojala in ni ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so za prosilce za azil v Republiki Hrvaški zagotovljene v praksi ter da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

22Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obsežno navedla in obrazložila, zakaj meni, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojih za sprejem prosilcev. Tožena stranka se je opredelila do vseh tožnikovih navedb, ki jih je podal na osebnem razgovoru dne 19. 8. 2025. Nadalje je tožena stranka proučila in se opredelila do gradiva, ki ga je posredoval pooblaščenec tožnika, vključno z dokumentom "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", ki zajema več člankov in poročil. Tožena stranka se je opredelila tudi do aktualnega poročila AIDA za Hrvaško, iz katerega je razvidno, da Republika Hrvaška nudi primerljiv nivo zdravstvenega varstva, ki ga dopolnjujejo mednarodne nevladne organizacije.

23Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka navedla relevantne razloge za svojo odločitev. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Tožbeni ugovor zato ni utemeljen.

- O sistemskih pomanjkljivostih v Republiki Hrvaški

24Tožnik zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Navaja, da ni bil seznanjen z zavrnitvijo svoje prošnje, da ni imel dostopa do ustrezne zdravniške oskrbe, da hrana v azilnem domu ni bila dobra, da zvečer ni mogel vstopiti v azilni dom in je moral noč preživeti zunaj ter da ni imel dostopa do prevajalca. Prav tako navaja, da je bil deležen žaljivk s strani drugih oseb.

25Za presojo, ali v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je ključnega pomena praksa SEU in ESČP. Načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami EU pomeni, da je treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). SEU je v zadevi N.S. proti Združenemu kraljestvu (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10, sodba z dne 21. 12. 2011) pojasnilo, da lahko država članica prosilca preda drugi državi članici le, če ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojih sprejema, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

26Bistveno pri presoji konkretnega primera je ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

27Sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe preveč pavšalne in posplošene ter z ničemer dokazane. Tožnik se je v Republiki Hrvaški nahajal približno dve leti in sedem mesecev, nastanjen je bil v azilnem domu v Zagrebu, kjer je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Tožnik je tekom svojega bivanja v Republiki Hrvaški imel tudi dovoljenje za delo, saj je v tem času opravljal delo pri treh podjetjih. Že samo dejstvo, da je bilo tožniku omogočeno tudi pravno svetovanje, saj je v osebnem razgovoru sam večkrat omenil, da je imel odvetnika, priča o tem, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite.

- Glede bivanjskih pogojev

28Glede bivanjskih pogojev v azilnem domu sodišče ugotavlja, da je tožnik zgolj pavšalno navedel, da tamkajšnji pogoji niso bili dobri, pri čemer ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi to trditev podpirale. Sodišče poudarja, da zgolj subjektivno nezadovoljstvo s pogoji nastanitve ne more biti podlaga za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti, temveč bi moral tožnik navesti konkretna dejstva, ki bi kazala na pogoje, ki dosegajo prag resnosti po 3. členu EKČP. Tožnik tega ni izkazal. Tudi tožnikove izjave glede hrane sodišče jemlje za preveč posplošene in popolnoma nedokazane, saj je v postopku edino nesporno dejstvo to, da je imel tožnik prehrano na voljo. Zgolj ena neustrezna pripomba o dodatni porciji (pri čemer je tožnik bival na Hrvaškem dve leti in sedem mesecev), ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti, temveč kvečjemu odraža neprimeren komentar posameznika, ki ne more biti pripisan hrvaškemu azilnemu sistemu kot celoti. Tožnik pa niti z ostalimi pavšalnimi navedbami, brez konkretnih dejstev in dokazov, ni izkazal, da bi bivanjski pogoji kazali na sistemsko pomanjkljivost.

29Sodišče pojasnjuje, da je naloga varnostne službe nadzirati vstope in izhode prosilcev ter zagotavljati varnost skladno s hišnim redom. Hišni red azilnega doma je akt, s katerim se urejajo pravice in dolžnosti prosilcev ter organizacija življenja v domu, vključno z določitvijo časovnih okvirov za vstope in izhode. Prosilci so ob namestitvi z njim seznanjeni in so zavezani k njegovemu spoštovanju. V kolikor prosilec krši določila hišnega reda, varnostna služba deluje v okviru svojih pristojnosti pri zagotavljanju reda in varnosti, kar ne more biti kvalificirano kot kršitev dostopa do nastanitve ali sistemska pomanjkljivost, temveč predstavlja zakonito izvajanje nadzorne funkcije. Tožnik s pavšalno navedbo, brez konkretnih dejstev in dokazov, ni izkazal, da bi ravnanje varnostnikov doseglo prag resnosti, ki bi kazal na sistemsko pomanjkljivost.

30V zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi izven azilnega doma, v centru mesta in na avtobusu, doživel žaljivke s strani neznancev, zlasti v času koncerta glasbenika G. G., sodišče sicer obsoja takšno ravnanje, vendar poudarja, da ravnanje tretjih oseb (neznancev, poslušalcev koncerta) ne more biti pripisano hrvaškemu azilnemu sistemu oziroma državi kot taki. Tožnik ni navedel, da bi se glede teh incidentov obrnil na policijo ali druge pristojne organe, niti ni navedel, da takšno ravnanje s strani tretjih oseb predstavlja sistematičen pojav, s katerim se soočajo prosilci za mednarodno zaščito. Navedeno v nobenem smislu ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v povezavi z izvajanjem postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev. Sistemske pomanjkljivosti bi bilo mogoče ugotoviti le, če bi država prosilcem ne zagotavljala ustrezne zaščite pred takšnimi dejanji, česar pa tožnik ni izkazal.

- Glede zdravstvene oskrbe

31Glede zdravstvene oskrbe sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe nedosledne in medsebojno neskladne. Tožnik je na začetku razgovora povedal, da se je zaradi poškodbe, ki naj bi jo dobil pri delu, zglasil pri organizaciji B., kjer naj bi mu bilo rečeno, da bo do zdravnika lahko prišel šele čez pet mesecev. Takoj za tem je pojasnil, da je zdravnik, ki je bil prisoten v azilnem domu in pri katerem se je tožnik zglasil, deloval pod okriljem organizacije C. Nato pa je navedel, da dostopa do zdravniške oskrbe ni imel ter da se je njegova rana zacelila sama. Sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih lastnih navedb izhaja, da je imel tožnik v Republiki Hrvaški vendarle možnost dostopa do zdravstvene oskrbe, saj je omenil tako organizacijo B. kot tudi C., ki delujejo v azilnem domu. Sodišče pojasnjuje, da je zdravstvena oskrba prosilcem za mednarodno zaščito namenjena predvsem nujni pomoči in akutnim zdravstvenim težavam. Tožnik ni navedel narave in resnosti poškodbe, prav tako ni predložil nobene medicinske dokumentacije. Dejstvo, da je tožnik sam navedel, da se je rana zacelila sama, kaže, da ni šlo za nujno medicinsko stanje. Tožnik s pavšalnimi navedbami, brez konkretnih dejstev in brez medicinske dokumentacije, ni izkazal, da bi mu odrekli zdravstveno oskrbo v nasprotju s standardi ali da bi to kazalo na sistemsko pomanjkljivost.

32Sodišče dodatno pojasnjuje, da čakalna doba za zdravstveno oskrbo, ki ni nujne narave, ni nujno pokazatelj sistemskih pomanjkljivosti, še posebej, če tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da bi zahtevalo nujno obravnavo. Iz aktualnega poročila AIDA za Hrvaško (Country Report: Croatia, 2024 Update) je razvidno, da Republika Hrvaška nudi primerljiv nivo zdravstvenega varstva prosilcem za mednarodno zaščito, ki ga dopolnjujejo mednarodne nevladne organizacije, kot so C. in B. Poročilo navaja, da imajo prosilci dostop do nujne zdravstvene oskrbe in da se resnejši primeri obravnavajo prednostno.

33Sodišče dodatno ugotavlja, da tožnik v postopku ni navajal, da bi imel kakršne koli težave z uradnimi osebami, ki vodijo postopke mednarodne zaščite. Izpostavil je le svoje nezadovoljstvo s tolmačem na prvem razgovoru in težavo v zvezi z zagotovitvijo tolmača za njegov materni jezik za drugi razgovor, o čemer bo sodišče razpravljalo v nadaljevanju.

34Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožnikove navedbe ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali pogojih sprejema v Republiki Hrvaški. Tožnik ni uspel prepričljivo izkazati, da bi bila njegova predaja Republiki Hrvaški v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah.

- O pravici do tolmača

35Tožnik navaja, da je v Republiki Hrvaški prejel negativno odločitev glede podane prošnje zato, ker je zavrnil, da bi govoril v francoskem jeziku. Navaja, da tolmač, ki mu je bil zagotovljen na prvem razgovoru, ni dobro govoril francosko, saj je tožnik pri branju ugotovil, da so bile nekatere stvari napisane tako, kot jih sam ni navedel. Meni, da gre za kršitev mednarodnih pravil.

36Točka (c) tretjega odstavka 15. člena Direktive 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) določa, da razgovor poteka v jeziku, ki ga izbere prosilec, razen če obstaja drug jezik, ki ga prosilec razume in se v njem lahko jasno sporazumeva. Sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe precej posplošene in z ničemer izkazane. Iz zapisnika osebnega razgovora z dne 19. 8. 2025 je razvidno, da je tožnik navajal, da mu na prvem razgovoru v Republiki Hrvaški ni bil zagotovljen tolmač za njegov materni jezik (kirundi), temveč je razgovor potekal v francoskem jeziku, pri čemer naj bi bilo navedeno, da je to edina možnost. Tožnik je nadalje navedel, da je ob branju zapisnika ugotovil, da njegove izjave niso bile zapisane tako, kot jih je navedel.

37Sodišče ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, katere konkretne napake ali neskladnosti je zaznal v zapisniku prvega razgovora, niti ni navedel, ali je na te pomanjkljivosti opozoril pristojne organe. Če držijo navedbe, da je tožnik ob branju zapisnika prvega razgovora ugotovil, da njegove izjave niso bile zapisane tako, kot jih je navedel, bi moral na to jasno opozoriti že ob podpisu zapisnika ali naknadno v pisni obliki, saj je to njegova procesna pravica in dolžnost. Tudi če se tožnik zares ne bi strinjal s prisotnostjo tolmača za francoski jezik, bi se glede tega lahko pritožil oziroma izrazil svoje nestrinjanje z dodeljenim tolmačem uradni osebi. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnik to storil. Tožnik je imel tekom postopka omogočeno tudi pravno pomoč in bi lahko, v kolikor je menil, da je tolmač slabo opravil svoje delo, na to opozoril sodišče v pritožbenem postopku ali v poznejših fazah postopka. Tožnik s pavšalno navedbo, brez konkretnih primerov napak in brez dokaza, da je na to opozoril pristojne organe, ni izkazal kršitve pravice do tolmača.

38Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnikove navedbe o tem, da mu je bilo s strani uradne osebe rečeno, da drugi razgovor lahko opravi v francoskem jeziku ali pa ga sploh ne, niso podprte z nobenim dokazom in so v nasprotju s splošnimi načeli postopka mednarodne zaščite, ki zahtevajo zagotovitev pravice do tolmača. Takšna navedba je tudi v nasprotju s prakso Republike Hrvaške, ki prosilcem zagotavlja dostop do tolmačev v skladu z Direktivo 2013/32/EU. Da tožnik razume in govori tudi francosko, je razvidno tudi iz njegovih navedb v prošnji, ki jo je podal v Republiki Sloveniji 24. 7. 2025, kjer je navedel, da poleg maternega jezika, ki je kirundi, govori in razume tudi francosko, svahili in angleško. Iz zapisnika osebnega razgovora v Republiki Sloveniji je razvidno, da je razgovor potekal v prisotnosti tolmačev za kirundi in francoski jezik, kar kaže, da je bil tožniku tudi v Sloveniji zagotovljen tolmač za oba jezika.

39Nesporno dejstvo torej je, da je bilo tožniku na prvem razgovoru v Republiki Hrvaški omogočeno izražanje v jeziku, ki ga razume in govori (francoski jezik). Dejstvo, da je razgovor potekal v francoskem jeziku, ki ga tožnik govori in razume, ni kršitev pravice do tolmača, če je bilo tožniku omogočeno, da se jasno izrazi in razume potek razgovora. Tožnik ni izkazal, da zaradi uporabe francoskega jezika ni mogel ustrezno podati svoje prošnje ali da bi bila vsebina njegove prošnje bistveno spremenjena. Tožbeni ugovor ni utemeljen.

- O uporabi višjih standardov

40Tožnik navaja, da je Slovenija v konkretnem primeru z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih določenih z Dublinsko uredbo in tožena stranka bi vsekakor morala upoštevati tovrstna merila in ne le strogo pravil Dublinske uredbe.

41Sodišče pojasnjuje, da drugi in tretji odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Pri uporabi navedene določbe ne gre za diskrecijsko pravico države, temveč za obveznost države.

42Sodišče poudarja, da je toženka v obravnavanem primeru opravilo individualizirano oceno tožnikovih osebnih okoliščin in navedb. Tožnik tudi po oceni sodišča ni izkazal nobenih posebnih okoliščin ranljivosti (starost, zdravstveno stanje, družinske razmere, invalidnost, nosečnost, psihične težave), ki bi zahtevale posebno obravnavo ali povečano zaščito. Tožnik je zdrav odrasel moški, ki je v Republiki Hrvaški opravljal delo pri treh različnih podjetjih, kar kaže na njegovo zmožnost delovanja in samostojnosti. Kumulativna ocena vseh tožnikovih navedb (bivanjski pogoji, hrana, zdravstvena oskrba, varnostnik, žaljivke tretjih oseb) ne dosega praga resnosti, ki bi upravičeval ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja po 4. členu Listine EU. ESČP je v sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (pritožba št. 30696/09, sodba z dne 21. 1. 2011) ugotovilo kršitev 3. člena EKČP v primeru, kjer so bili prosilci prisiljeni živeti na ulici, v skrajni revščini, brez dostopa do sanitarij, hrane in zdravstvene oskrbe ter brez možnosti vložitve učinkovitega pravnega sredstva. V obravnavani zadevi so tožnikove okoliščine bistveno drugačne - imel je nastanitev, prehrano, dostop do zdravstvene oskrbe, pravno pomoč in dovoljenje za delo.

43Prav tako je ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici (pritožba št. 29217/12, sodba z dne 4. 11. 2014) poudarilo, da mora država članica, ki vrača prosilca v drugo državo članico po Dublinski uredbi, preveriti, ali obstajajo resni in dokazani razlogi za prepričanje, da bo prosilec v tej državi izpostavljen resnični nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP. Države članice ne morejo slepo zaupati, da bo druga država članica spoštovala prepoved nečloveškega ravnanja.

44V obravnavani zadevi tožnik ni izkazal nobenih konkretnih, resnih in dokazanih razlogov, ki bi kazali, da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen ravnanju, ki bi dosegalo prag resnosti po 3. členu EKČP oziroma 4. členu Listine EU. Njegove navedbe o nezadovoljivih pogojih v azilnem domu, hrani in pomanjkanju dostopa do prevajalca, ob upoštevanju dejstva, da se je v Republiki Hrvaški nahajal približno dve leti in sedem mesecev ter da je imel dovoljenje za delo, ne dosegajo praga resnosti, ki bi upravičeval ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti. Prav tako ni izkazal osebnih okoliščin ranljivosti (starost, zdravstveno stanje, družinske razmere), ki bi zahtevale posebno obravnavo v smislu sodbe Tarakhel.

45Sodišče je presodilo tudi, ali bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti čl. 17(1) Uredbe Dublin III (suverenitetna klavzula), ki državam članicam omogoča, da obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če niso odgovorne po merilih iz poglavja III. Ta določba državam članicam daje diskrecijsko pravico, ne pa dolžnosti, da prevzamejo obravnavo prošnje iz humanitarnih razlogov, razlogov sočutja ali iz drugih razlogov. SEU je v zadevi Mengesteab (C-670/16, sodba z dne 26. 7. 2017) pojasnilo, da uporaba čl. 17(1) temelji na diskrecijski pravici države članice in da lahko prosilec v pritožbenem postopku izpodbija odločitev, da država ne bo uporabila te določbe, vendar mora pri tem izkazati, da obstajajo tehtni razlogi za uporabo te klavzule. V obravnavani zadevi tožnik ni navedel nobenih posebnih humanitarnih razlogov ali razlogov sočutja, ki bi upravičevali uporabo suverenitetne klavzule. Sodišče poudarja, da zgolj subjektivno nezadovoljstvo s pogoji v pristojni državi članici ali želja po izbiri države, v kateri bo obravnavana prošnja, ne predstavlja razloga za uporabo čl. 17(1). Tožena stranka je pravilno presodila, da v konkretnem primeru ni razlogov za uporabo suverenitetne klavzule.

- O razmerah v Republiki Hrvaški - poročila in sodna praksa

46Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu opredelila do gradiva, ki ga je posredoval pooblaščenec tožnika, vključno z dokumentom "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", ki zajema več člankov in poročil. Tožena stranka je ugotovila, da se spletni članki in poročilo Amnesty International za Republiko Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja oziroma na t. i. "push-backe", ki se dogajajo na meji ter na onemogočen dostop do mednarodne zaščite, pri čemer pa niso relevantne v konkretnem primeru, saj tožnik ni navajal, da bi imel tovrstne težave s hrvaško policijo. Dostop do mednarodne zaščite je bil tožniku več kot očitno omogočen.

47Sodišče se strinja s toženo stranko, da se problematika t. i. "push-backov" nanaša na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) izhaja, da prosilci, ki so uradno predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani.

48Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu opredelila tudi do sodb nemških, nizozemskih in švicarskih sodišč, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika. Ugotovila je, da se sodbe nanašajo na konkretne primere in da pri tem ne gre posploševati na vse primere. Tožena stranka je izpostavila tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 220/2024 z dne 26. 9.2024, v kateri je to potrdilo sodbo Upravnega sodišča in navedlo, da te presoje ne more omajati niti sklicevanje na sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 (pritožba št. 84523/17), saj sodba za obravnavani primer ni relevantna, ker je bilo v njej predmet presoje povsem drugačno dejansko stanje. Šlo je za hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Vendar pa ESČP v tej zadevi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do mednarodne zaščite tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III.

49Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu skrbno in natančno proučila vse informacije in poročila ter se do njih ustrezno opredelila. Iz aktualnih poročil AIDA in EUAA (Evropski urad za azil) jasno izhaja, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Tožbeni ugovor ni utemeljen.

- O ugotovitvah iz zaslišanja tožnika na glavni obravnavi

50Sodišče ugotavlja, da tožnikove izjave na glavni obravnavi delno potrjujejo, delno pa bistveno spreminjajo navedbe iz upravnega postopka in tožbe. Bistveno novost predstavljajo tožnikove trditve o domnevnem "izgonu iz Hrvaške" in grožnji deportacije v Burundi, ki jih v tožbi ni navajal in ki jih je prvič omenil šele na glavni obravnavi. V tožbi je tožnik pod točko (ii.) Sistemske pomanjkljivosti uveljavljal zgolj pomanjkljivosti v zvezi z bivanjskimi pogoji, dostopom do zdravstva, hišnim redom in incidenti s tretjimi osebami, ne pa tudi trditve o izgonu iz države ali neposredni grožnji deportacije. Ker gre za procesno nedopustne novote, ki jih sodišče ni dolžno meritorno presojati, bo sodišče te navedbe uporabilo zgolj za oceno verodostojnosti in doslednosti tožnikovih navedb iz upravnega postopka in tožbe.

51Sodišče ugotavlja, da tožnikove izjave na glavni obravnavi niso bistveno spremenile ugotovitev iz upravnega postopka in da ne vplivajo na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče dodatno samo pojasnjuje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško v vsakem primeru zaščiten z načelom nevračanja iz 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena EKČP, ki prepoveduje vračanje osebe v državo, kjer bi bila izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Načelo nevračanja je absolutne narave. Republika Hrvaška je sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III, kar pomeni, da mu bo zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodnega varstva v skladu s pravnim redom EU.

52Sodišče ugotavlja bistveno nedoslednost in novoto v tožnikovih trditvah glede razlogov za zapustitev Republike Hrvaške. V osebnem razgovoru dne 19. 8. 2025 je tožnik navedel, da je zvečer, ko se je z dela vrnil v azilni dom, na recepciji izvedel, da zaradi zavrnilne odločitve ne more več vstopiti v azilni dom. Pojasnil je, da ga odvetnik ni obvestil o zavrnitvi prošnje. Na neposredno vprašanje uradne osebe, ali bi imel kakšne zadržke, če bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da se ne želi vrniti na Hrvaško zaradi incidenta na avtobusu in dejstva, da mu je varnostnik večkrat zvečer zavrnil vstop v azilni dom. V celotnem osebnem razgovoru ni nikjer navedel, da bi ga Hrvaška "vrgla ven" ali da bi mu grozila deportacija v Burundi.

53Šele na glavni obravnavi je tožnik prvič uporabil bistveno drugačno formulacijo. Večkrat je poudaril, da ga je "Hrvaška vrgla ven" in da "Hrvaška me je brcnila iz svoje države" ter da bi bil ob vrnitvi "deportiran v svojo matično državo". Te trditve predstavljajo očitno novoto in so v popolnem nasprotju z navedbami iz osebnega razgovora. Sodišče pojasnjuje, da lahko prosilec v sodnem postopku sicer navaja nova dejstva, vendar le, če so ta novo nastala po zaključku upravnega postopka ali če prepričljivo pojasni, zakaj jih ni mogel navesti že v upravnem postopku. V obravnavanem primeru tožnik ni navedel nobenih razlogov, zakaj tako bistvenih okoliščin, kot sta domnevni "izgon iz države" in neposredna grožnja deportacije v Burundi, ne bi mogel navesti že na osebnem razgovoru dne 19. 8. 2025. Te okoliščine niso novo nastale - tožnik je Republiko Hrvaško zapustil že pred vložitvijo prošnje v Sloveniji (24. 7. 2025), zato je moral biti ob osebnem razgovoru (19. 8. 2025) popolnoma seznanjen z vsemi okoliščinami svojega odhoda. Če bi tožnik resnično verjel, da ga je Hrvaška prisilno izgnala in da mu grozi deportacija v matično državo, bi moral to navesti že v osebnem razgovoru kot ključni razlog za strah pred vrnitvijo. Dejstvo, da je takrat navedel zgolj incident na avtobusu in težave z varnostnikom, bistveno zmanjšuje verodostojnost poznejših trditev na glavni obravnavi. Dodatno protislovnost predstavlja dejstvo, da je Republika Hrvaška dne 21. 8. 2025 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III. To nedvoumno dokazuje, da Hrvaška ni zavrnila tožnika kot prosilca in da je pripravljena nadaljevati obravnavo njegove prošnje. Tožnikova trditev o 'izgonu' je v nasprotju z njegovimi prejšnjimi navedbami in z dejstvom, da je Hrvaška sprejela odgovornost za nadaljevanje obravnave, kar dodatno zmanjšuje verodostojnost te trditve. Bistvena neskladnost med navedbami v upravnem postopku in kasneje podanimi navedbami negativno vpliva na verodostojnost tožnikovih trditev in kaže na naknadne, procesno motivirane prilagoditve izjav.

54Glede razmer v azilnem domu sodišče ugotavlja pomembno nedoslednost: Medtem ko je tožnik v upravnem postopku navajal, da pogoji v azilnem domu niso bili dobri, je na glavni obravnavi izrecno izjavil: "Razmere v azilnem domu niso bile tako slabe, bili pa smo primorani živeti v takšnih razmerah." Ta izjava bistveno relativizira njegove prejšnje navedbe in potrjuje oceno tožene stranke, da gre za pretirane in posplošene trditve, ki ne dosegajo praga sistemskih pomanjkljivosti.

55Sodišče ugotavlja, da tožnik tudi na glavni obravnavi ni navedel nobenih novih dejstev, ki bi kazala na sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Potrdil je, da je imel dovoljenje za delo pri treh podjetjih, da je imel dostop do odvetnika in da je lahko vložil pritožbo. Incident v zvezi s koncertom G. G. je sicer potrdil, vendar je tudi priznal, da se ni obrnil na policijo in da ni poznal nadlegovalcev, kar pomeni, da ni izkoristil možnosti za prijavo in zaščito s strani pristojnih organov. Glede poškodbe noge je potrdil, da mu je bila na voljo zdravniška oskrba, čeprav z določeno čakalno dobo.

56Ključna ugotovitev sodišča je, da tožnikove izjave na glavni obravnavi potrjujejo presojo iz izpodbijanega sklepa. Njegova lastna izjava, da razmere "niso bile tako slabe", skupaj z dejstvom, da je imel delo, odvetnika, nastanitev in prehrano ter da njegov postopek še ni pravnomočno zaključen, izključuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti v smislu sodne prakse SEU (zadeva N.S.) in ESČP (zadeva M.S.S.). Tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

57Sodišče ugotavlja, da izjave tožnika na glavni obravnavi dodatno potrjujejo presojo iz izpodbijanega sklepa, da tožnikove navedbe ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.

Sklepno

58Po presoji vseh tožbenih ugovorov sodišče ugotavlja, da: (i.) je tožena stranka pravilno uporabila točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III in nacionalne določbe ZMZ-1; (ii.) je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla relevantne razloge za svojo odločitev in da obrazložitev vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in okoliščinah; (iii.) tožnikove navedbe ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali pogojih sprejema v Republiki Hrvaški; (iv.) tožnik ni uspel izkazati, da bi bila njegova predaja Republiki Hrvaški v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah; (v.) so tožnikove navedbe glede pravice do tolmača preveč posplošene in z ničemer izkazane; (vi.) tožnik ni izkazal nobenih konkretnih, resnih in dokazanih razlogov, ki bi kazali, da bo v Republiki Hrvaški izpostavljen ravnanju, ki bi dosegalo prag resnosti po 3. členu EKČP oziroma 4. členu Listine EU; (vii.) Republika Hrvaška ni "vrgla ven" tožnika, temveč je sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje in da njegov azilni postopek na Hrvaškem še ni pravnomočno zaključen; (viii.) tožnikove lastne izjave na glavni obravnavi ("razmere niso bile tako slabe") potrjujejo, da sistemskih pomanjkljivosti ni; ter (ix.) je tožena stranka skrbno in natančno proučila vse informacije in poročila ter se do njih ustrezno opredelila.

59Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.