VSM Sklep I Kp 25441/2022

Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Okrajno sodišče v Ormožu je s sklepom I K 25441/2022 z dne 6. 10. 2025 zavrnilo predlog zagovornika obsojenega A. A., da se mu kazen eno leto in tri mesece zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ormožu I K 25441/2022 z dne 29. 5. 2024 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 25441/2022 z dne 20. 6. 2025, zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 nadomesti z delom v splošno korist.

2Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba zagovornika obsojenega utemeljena.

4Zagovornik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z navajanjem, da je ta kršitev podana, ker sodišče prve stopnje obsojencu ni omogočilo, da se seznani z mnenjem višje državne tožilke ter da bi se o njem izjavil, čeprav bi mu ta pravica morala biti zagotovljena.

5Upoštevaje podatke spisa in razloge izpodbijanega sklepa višje sodišče pritrjuje navajanju zagovornika, da si je sodišče prve stopnje glede predlagane alternativne izvršitve kazni zapora pridobilo mnenje Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju, ki pa ga v morebitni odgovor ni vročalo ne zagovorniku in ne obsojencu, s tem pa je neposredno poseglo v pravico obsojenca do izjave v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V kontradiktornem postopku je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče in opredeli ne le do navedb nasprotne stranke, temveč tudi do vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Takšno procesno postopanje sodišča prve stopnje pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, in posledično terja njeno razveljavitev. Ne drži pa zatrjevanje zagovornika, da je s tem bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, kadar se odločba opira na nezakonito pridobljen dokaz, o čemer pa v obravnavani zadevi ni govora.

6Zagovornik pa utemeljeno opozarja tudi na presojo okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju o predlogu zagovornika o alternativni izvršitvi kazni. Sodišče prve stopnje je pri presoji kot bistvene upoštevalo le težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obsojenca in višino povzročene škode, kar vse je pri obsojencu že bilo upoštevano pri odmeri kazni.¹ Ob tem pa je povsem prezrlo okoliščine iz devetega odstavka 86. člena KZ-1, to je vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. V tej smeri zagovornik utemeljeno opozarja na osebne in družinske razmere obsojenca, ki je oče treh mladoletnih otrok in tudi delazmožna oseba ter dejstvo, da je v isti kazenski zadevi pravnomočno obsojena tudi mati otrok, kateri je prav tako izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora. Ob tem višje sodišče izpostavlja tudi, da si sodišče prve stopnje pred odločitvijo o predlogu zagovornika ni pridobilo poročila Uprave za probacijo v smislu določb 8., 9. in 19. člena Zakona o probaciji o osebnih okoliščinah na strani obsojenca, prav tako ne o njegovih družinskih razmerah s strani pristojnega Centra za socialno delo, čeprav so te okoliščine za odločitev o predlagani alternativni izvršitvi kazni zapora ključne. Odločanje sodišče brez da bi si pridobilo potrebne podatke in naredilo ustrezne poizvedbe o osebnih in družinskih razmerah obsojenca v času predvidene izvršitve kazni, prav tako predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

7Pred sprejemom nove odločitve, ki sicer predhodno ne zahteva obligatorne izvedbe naroka v smislu določbe četrtega odstavka 129.a člena ZKP, bo sodišče prve stopnje naprej vročalo mnenje Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju v izjavo zagovorniku in obsojencu ter jima dalo primeren rok za odgovor, prav tako si bo pridobilo poročilo Uprave za probacijo in mnenje pristojnega Centra za socialno delo, ter vse z določitvijo primernega roka, posredovalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, nato pa (ponovno) ocenilo vse relevantne okoliščine, skladno z usmeritvami iz te odločbe, in na tej podlagi ponovno odločilo o predlogu obsojenčevega zagovornika.

8Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obsojenca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1) -primerjaj sklep VSL I Kp 11063/2016 z dne 4. 10. 2022, tč. 20 obrazložitve, sklep VSM II Kp 54651/2018 z dne 3. 10. 2024 ter M. Mihelj Plesničar in M. Ambrož, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 1037.