VSM Sklep VII Kp 47196/2023

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A., na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Posledično je odločilo, da vsi stroški kazenskega postopka, razen krivdno povzročeni stroški obdolženca, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče kazen zapora v trajanju treh mesecev.

3Zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je po vsebini utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje temelji na oceni, da opis obdolžencu očitanega dejanja ne vsebuje konkretizacije abstraktnega zakonskega znaka resne grožnje in torej nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. Zato je obdolženca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

6Temu zaključku državni tožilec utemeljeno nasprotuje. Pravilno poudarja bistvo kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, to je namen storilca, da drugega z resno grožnjo ustrahuje ali vznemiri; ter da je v opisu dejanja povzeta izrečena grožnja obdolženca oškodovancu konkretna in resna, da lahko tudi objektivno vzbudi občutek osebne ogroženosti in strahu. Resnost grožnje izhaja tudi iz dodatne navedbe obdolženca "vem kje si doma"; vse navedeno pa pomeni objektivno uresničljivo resno grožnjo oškodovancu, izrečeno z namenom, da slednjega ustrahuje in vznemiri.

7Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja.¹ Resna grožnja je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je v vsakem posamičnem primeru potrebno vsebinsko napolniti z navedbo konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoče ugotoviti: (i) na katero kazensko pravno dobrino se grožnja nanaša in (ii) ali je grožnja prikazana kot objektivno uresničljiva.²

8Povzetim merilom opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v celoti zadosti. Dejanski del opisa, ki zajema neposredno izrečene besede obdolženca oškodovancu "da bi ga najrajši v to plešavo glavo brcnil, da bi ga ubil", skupaj s pristavkom "vem kje si doma", je klasičen primer izrečene resne grožnje zoper življenje in telo oškodovanca; ki z dodatnimi navedbami, da obdolženec oškodovanca pozna, ker ga je slednji pred tem obravnaval kot policist, brez dvoma pomeni jasno konkretizacijo namena obdolženca, da oškodovanca ustrahuje in vznemiri. Opisana grožnja je torej povsem jasna in nedvoumna, nanaša se zoper telo in življenje oškodovanca in je kot taka tudi nedvomno objektivno uresničljiva. Ker je opis dejanja treba brati kot celoto in ne segmentirano po posameznih delih, kot je to nepravilno utemeljevalo sodišče prve stopnje - ko je izjavo oziroma besedno zvezo "vem kje si doma" presojalo ločeno oziroma samostojno in ocenilo, da iz teh besed nista razvidna predmet in sredstvo napada -, ima državni tožilec prav, da opisano dejanje v izreku pomeni določno konkretizacijo resne grožnje z namenom ustrahovanja in vznemirjenja oškodovanca; oziroma, da so v izreku podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

9Glede na navedeno državni tožilec utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje bo po ponovno izvedeni glavni obravnavi meritorno oziroma vsebinsko, z ustrezno dokazno oceno, presodilo konkretne očitke obdolžencu in na ta način o obtožbi ponovno odločilo (prvi odstavek 392. člena ZKP).

¹ Sodba VSRS I Ips 26475/2019 z dne 3. 3. 2022.
² Sodba VSRS I Ips 27618/2021 z dne 20. 4. 2023.