VDSS VDS Sodba Pdp 1246/2007

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„Razveljavi se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 4. 6. 2003.

Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 6. 2003 in da mu še traja. Toženi stranki se naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 5. 6. 2003 dalje in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov, to je od 19. dne v mesecu za prejšnji mesec in za tožnika plača vse davke in prispevke, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki se naloži, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.499,22 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 310,63 EUR, v osmih dneh, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 4.6.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5.6.2003 in da mu še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 5.6.2003 dalje in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, tako kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov, to je od 19. dne v mesecu do plačila in plačati za tožnika vse davke in prispevke. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ugotoviti, kdaj je tožena stranka izvedela za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej kdaj je izvedela za storjene kršitve oziroma opustitve. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sama navedla, da je prekluzivni rok, v katerem mora biti podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, začel teči 6. 5. 2003. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka z vsemi kršitvami seznanjena 6. 5. 2003, tako kot je tudi sama zatrjevala v odgovoru na tožbo. Tožnik sicer ne nasprotuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da sama seznanitev direktorja s ravnanji delavca še ne zadostuje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da se mora direktor seznaniti še s tem, ali storjena dejanja predstavljajo hujšo kršitev, ali so storjena iz hude malomarnosti, v kakšnih okoliščinah so bila dejanja storjena, kdo je konkretno odgovoren za storjene kršitve in podobno, nasprotuje pa zaključku sodišča prve stopnje, da se je to zgodilo 20. 5. 2003, saj je takšen zaključek v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zadnja kršitev, ki se očita tožniku, je bila storjena 2. 4. 2003, zato je tožnik prepričan, da je 32 dni več kot dovolj časa, da se direktor tožene stranke seznani s tem ali storjena dejanja predstavljajo hudo kršitev, ali so storjena iz hude malomarnosti, v kakšnih okoliščinah so bila storjena in kdo je konkretno odgovoren za storjene kršitve. Takratni direktor je na zaslišanju izpovedal, da je bil s kršitvami sproti seznanjen, oziroma da je bil o posamezni kršitvi seznanjen najkasneje v roku enega tedna, običajno pa še v krajšem času. Izpovedal je tudi, da se je s strokovnimi službami sproti dogovarjal glede ugotovljenih kršitev. Edini logičen zaključek je zato, da je bil direktor s posamezno kršitvijo seznanjen takoj oziroma najkasneje v sedmih dneh in da je s strokovnimi službami takoj oziroma največ v roku sedem dni sprejel odločitev. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je strokovna služba rabila nekaj časa oziroma razumen rok, da preuči kršitve potem, ko je bil z njimi seznanjen direktor. Takšno stališče je v nasprotju z navedbami tožene stranke, po katerih je bil s kršitvijo najprej seznanjen neposredno nadrejeni delavec, nato kadrovska služba in šele na koncu direktor. Sodišče prve stopnje je samovoljno spremenilo vrstni red seznanjanja s kršitvami pri toženi stranki, čeprav je tožena stranka glede tega v svojih vlogah navajala drugače. Šele v novem postopku je tožena stranka navedla, da se je z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila 20. 5. 2003, ko je direktor podpisal vabilo za zaslišanje, kateremu je bilo priloženo tudi obvestilo o nameravani odpovedi. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke obvestilo o nameravani odpovedi podpisal 20. 5. 2003, saj na obvestilu ni datuma. Pri tem ne kaže spregledati, da je 20. 5. 2004 skrajni datum, za katerega bi še veljalo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Sodišče prve stopnje je povsem verjelo takratnemu direktorju tožene stranke J.L., čeprav je bilo v njegovi izpovedbi več nasprotujočih si trditev. Tako je kot priča zaslišani J.L. na vsa vprašanja glede datumov odgovarjal, da se ne spominja, kdaj se je kaj zgodilo, spomnil se je le datuma 20. 5. 2003, ko je podpisal vabilo na zagovor. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je strokovna služba direktorja obvestila, da gre za storitev hujših kršitev, storjenih iz hude malomarnosti, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in pojasnilo na čem temelji zaključek sodišča, da naj bi se to zgodilo 20. 5. 2003. Tožena stranka je namreč trdila zgolj to, da je tega dne direktor podpisal vabilo, da pa ga je tega dne strokovna služba tudi obvestila, da gre za storitev hujših kršitev, storjenih iz hude malomarnosti, pa je zgolj nedokazana domneva sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da v tej zadevi ne gre za istovrstna dejanja, zaradi česar subjektivni rok teče od vsake posamezne kršitve. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bilo tožnikovih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja precej več, kot pa jih je navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega takratni direktor tudi ni mogel povsem natančno opredeliti datuma, ko se je seznanil z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelil se je lahko le do dokumentacije, ki jo je moral podpisati in ki je imela posledice. Iz dokaznega gradiva ne izhaja, da bi bila obdolžitev sestavljena in podpisana pred vabilom na zagovor, kateremu je bila priložena. Tožena stranka je organizacijsko zelo razvejana, zato vseh postopkov v zvezi z odpovedjo ni vodil neposredno direktor območne enote ..., ampak pristojni referenti v kadrovski in pravni službi, dokumente s pravnim učinkovanjem pa je moral podpisati direktor kot pooblaščena oseba. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ključen datum podpisa vabila na zagovor, to je 20. 5. 2003. Vse tožniku očitane kršitve je potrebno ocenjevati kot kolektivno dejanje. Ne gre za nadaljevano dejanje v smislu vsote posameznih dejanj, temveč za eno ponavljajoče dejanje oziroma ravnanje, ki se je končalo z zadnjim dejanjem. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožbeni zahtevek zavrnilo, takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, vendar je nato revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, da ugotovi, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, to je kdaj se je seznanila s storjenimi kršitvami oziroma opustitvami. Sodišče prve stopnje se je v novem postopku do tega vprašanja sicer opredelilo, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato je drugostopenjsko sodišče opravilo pritožbeno obravnavo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa pritožba upravičeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele 20. 5. 2003. Stališče, da je kot datum seznanitve z razlogi potrebno šteti dan, ko je direktor organizacijske enote podpisal vabilo na zagovor in obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je celo v nasprotju z izpovedbo tega direktorja, ki je mu je med tem že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zaradi česar je bil zaslišan kot priča. Priča J.L. je tako pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da so ga o tožnikovih kršitvah obveščali sproti in da se je o tem tudi sproti dogovarjal s strokovnimi službami ter da je od kršitve do seznanitve potekel kakšen teden ali celo manj. Tudi na dopolnilnem zaslišanju pred sodiščem druge stopnje je kot priča zaslišan J.L. ponovil, da je bil o nepravilnostih obveščen v roku kakšnega tedna ali celo manj.

Časovno zadnja kršitev delovnih obveznosti, ki je bila v izpodbijani odpovedi pogodbi o zaposlitvi očitana tožniku, kar pa je razvidno iz priloženega obvestila o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila tista v zvezi z dne 7. 4. 2003 opravljenim klicem nezadovoljene stranke M.B., ki je večkrat neuspešno klical tožnika, zaradi česar je zavarovanje avtomobila obnovil V.. Ob upoštevanju zatrjevanega dejstva, da je bil direktor OE o kršitvah seznanjen prej kot v tednu dni od posamezne kršitve in da se je s kadrovsko službo sproti dogovarjal o ukrepanju, je očitno, da je tudi glede te kršitve do 4. 6. 2003, ko je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, že potekel prekluzivni 15-dnevni rok od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pravilno je tudi pritožbeno stališče, da v tej zadevi, vsaj v pretežni meri, ne gre za istovrstne kršitve, zaradi česar bi rok, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele od zadnje istovrstne kršitve. Dejanski stan očitanih kršitev je tako različen, da je za vsako posebej potrebno ugotavljati, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tako npr. ni mogoče šteti, da bi rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega, ker je tožnik 26. 2. 2003 sam sebi izdal polico o zavarovanju avtomobilskega zavarovanja, začel teči šele takrat, ko se je tožena stranka seznanila s klicem zadnje nezadovoljne stranke M.B.. Vendar pa je glede na to, da je tudi od seznanitve z zadnjo storjeno kršitvijo, pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pretekel prekluzivni 15-dnevni subjektivni rok, očitno, da je ta rok potekel tudi glede vseh prej storjenih kršitev. Upoštevati je namreč potrebno, da se je direktor tožene stranke s kršitvami, kakor je izpovedal sam, seznanil najkasneje v roku tedna dni po storjenih kršitvah in da se je teh kršitvah sproti dogovarjal s kadrovsko službo kako ukrepati.

Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo sama navedla, da je prekluzivni rok pričel teči od dneva, ko je bil o vseh okoliščinah in kršitvah, ki predstavljajo nadaljevane kršitve, seznanjen direktor območne enote in da je ta rok pričel teči 6. 5. 2003. Šele v novem postopku, potem ko je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi nižjih sodišč, je tožena stranka začela navajati, da je prekluzivni rok pričel teči 20. 5. 2003, ko je direktor območne enote... podpisal vabilo na zagovor, kateremu je bilo priloženo obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa je tožena stranka celo menila, da gre pri štetju prekluzivnega roka za spremenjeno sodno prakso.

Da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), je razvidno tudi iz nadaljnje izpovedbe priče J.L. o tem, da je priča odločala o tem, kaj se bo vneslo v obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priča je obvestilo podpisala 20. 5. 2003, odpoved pa je bila podana natančno 15 dni kasneje. Glede na to, da je J.L., ki je bil kot direktor OE ... pooblaščen, da tožniku da odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno že pred prejemom obvestila vedel, kaj bo v njem zapisano, je očitno, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi minilo več kot 15 dni, od kar se je seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. J.L. je namreč na pritožbeni obravnavi izpovedal, da takrat, ko je (v podpis) dobil obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, njegova vsebina zanj ni mogla biti presenečenje, saj je bilo v obvestilu zapisano to, kar je on sam naročil strokovni službi oziroma so bila zapisana tista dejanja, za katera je on odločil, da se zaradi njih zoper tožnika ukrepa.

Sicer pa sodišče prve stopnje niti ni izrecno zavzelo stališča, da se tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele 20. 5. 2003, temveč navaja, da je delodajalec upravičen do nekega razumnega roka (potem ko se je seznanil s samo storitvijo ali opustitvijo), v katerem strokovna služba prouči dejstva, možnosti in pravne podlage za ugotovitev, ali gre za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved ali ne in da je glede na to, da je direktor vabilo na zagovor in pisno obdolžitev podpisal 20. 5. 2003, potrebno šteti, da ga je strokovna služba tega dne obvestila, da gre za storitev hujših kršitev, storjenih iz hude malomarnosti, ki utemeljujejo izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Takšno stališče pomeni povsem samovoljno interpretacijo zakonske določbe drugega odstavka 110. člena ZDR, saj ta ne določa, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno podati v 15-ih dneh, od kar delodajalec opravi pravno presojo, ali je neko dejanje ali opustitev tako huda, da opravičuje uporabo inštituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi izpovedbe priče J.L., je pritožbeno sodišče prepričano, da se je ta z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil že pred 20. 5. 2003, kar pomeni, da je dne 4. 6. 2003 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po izreku prekluzivnega roka. Ta ne začne teči šele z dnem, ko se direktor odloči, da bo zaradi kršitev ukrepa in izda obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč takrat, ko se s temi kršitvami seznani.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2006 in opr. št. VIII Ips 447/2006, saj je v obeh sodbah vrhovno sodišče zavzelo stališče, kakršnega je zavzelo tudi že v tem sporu, da gre pri vprašanju kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za dejansko vprašanje. Tako je v sklepu opr. št. VIII Ips 175/2006 z dne 10. 6. 2006 vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je napačno materialnopravno izhodišče, da rok za odpoved začne teči od datuma zagovora delavca, oziroma če delavec na zagovor ne pride od takrat dalje. V sodbi opr. št. VIII Ips 447/2006 z dne 19. 12. 2006 pa je zavzelo stališče, da v konkretnem, sicer izjemnem primeru, obstajajo razumni razlogi, ki so narekovali dodatno poizvedbo o dejanskem stanju po pisni obdolžitvi in celo po opravljenem zagovoru, zaradi česar je rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR začel teči šele po dodatnem zaslišanju prič. V tem sporu pa ni nobenih takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je direktor tožene stranke šele 20. 5. 2003 seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega 15-dnevnega roka od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Tako je razveljavilo prepozno podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe pomeni, da je tožnik v sporu uspel, zaradi česar je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Ti znašajo 2550 odvetniških točk (300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za zastopanje na vsakem od naslednjih narokov za glavno obravnavo, 600 točk za čas porabljen med zastopanjem, 375 točk za pritožbo zoper v prejšnjem postopku izdano sodbo in 225 točk za pripravljalno vlogo), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.170,45 EUR, k temu je potrebno prišteti 20 % DDV oziroma 234,09 EUR, 2 % materialnih stroškov v višini 23,41 EUR in 71,27 EUR potnih stroškov, skupaj 1.499,22 EUR.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen tudi do utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov, ki znašajo 525 odvetniških točk (375 točk za pritožbo, 150 točk za zastopanje na pritožbeni obravnavi), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 240,97 EUR, k temu je potrebno prišteti še 20 % DDV oziroma 48,19 EUR, 2 % za materialne stroške oziroma 4,82 EUR ter kilometrino v znesku 16,65 EUR, skupaj 310,63 EUR, kolikor je tožena stranka tožniku tudi dolžna povrniti.