UPRS Sodba I U 1325/2025-12

Tožba se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 12. 6. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (29. 5. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 11. 11. 2024 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka 30. 5. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 6. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3Prvo prošnjo, ki jo je tožnik vložil 22. 6. 2023, je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 19 2. 2025 zaradi ugotovitve, da je za njeno obravnavno odgovorna Republika Hrvaška. Tožnik ji je bil predan 28. 5. 2025, že isti dan pa je na Policijski postaji Brežice ponovno izrazil namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

4V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (3. 7. 2025). Iz njih je razvidno, da se v Republiko Hrvaško noče vrniti, ker je bil tam soočen z nečloveškim, poniževalnim in rasističnim ravnanjem hrvaške policije ob prvem vstopu v to državo. Zato je po predaji Republiki Hrvaški v tamkajšnjem azilnem domu ostal le pol ure in nato šel nazaj proti Republiki Sloveniji. Prvič je bil v Republiki Hrvaški v stiku tudi s socialno službo, ki mu ni želela pomagati pri menjavi sobe, v katero je bil nastanjen, saj mu ni bila všeč, drugič pa ni bil v stiku z nikomer, saj je zelo kmalu odšel. Hrana v azilnem domu je bila sicer zagotovljena, vendar ga je zaradi nje bolel želodec, azilni dom pa nima prostora, kjer bi si lahko sam pripravil obrok. Tudi zdravstvena oskrba mu je bila na voljo, vendar ob prvem vstopu v Republiko Hrvaško v azilnem domu ni našel zdravnika, ob drugem vstopu pa ga niti ni potreboval, saj ni ostal toliko časa, da bi ga iskal. Njegovo zdravstveno stanje je sicer dobro. V prvem postopku je omenjal poškodbo desne roke, kar je bolje, saj je v Republiki Sloveniji obiskal tudi zdravnika, ki mu je rekel, da je vse v redu in da lahko z roko brez težav dela. Ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ga najbolj skrbita rasizem in nedostojno življenje.

5Tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško zaradi obnašanja hrvaške policije (ob prvem prihodu), rasizma in neustrezne prehrane, so za dublinski postopek brezpredmetne, saj mora tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe in ne po prosilčevi izbiri. Tožnik je navajal le težave, ki naj bi jih imel ob prvem postopku v Republiki Hrvaški, do česar se je tožena stranka opredelila v sklepu z dne 19. 2. 2025, katerega pravilnost je Upravno sodišče potrdilo s sodbo I U 409/2025-15 z dne 28. 3. 2025.

6Po presoji tožene stranke tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s hrvaškim azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj nima izkušenj z bivanjem v azilnem domu po predaji, ker ga je že po pol ure samovoljno zapustil. Glede na to, da so bile okoliščine tožnikovega prihoda in bivanja v Republiki Hrvaški že predmet predhodne presoje, so v obravnavani zadevi pomembne le okoliščine, v katerih se je tožnik znašel po predaji iz Republike Slovenije. Ker pa je v hrvaškem azilnem domu ostal le pol ure, ne more upravičeno uveljavljati upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti. V Republiki Hrvaški bo lahko tožnik ob vrnitvi podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po oceni tožene stranke ima ta država v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Je tudi polnopravna članica EU od 1.7. 2013, zato spoštuje njen pravni red in s tem Uredbo Dublin III. Tožena stranka šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, kar pomeni, da načeloma ni ovir za predaje oseb v dublinske postopku.

Tožnikove trditve

7Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

8Tožnik poudarja, da je bil žrtev nasilja v izvorni državi. Izpostavlja nasilje hrvaških varnostnih organov (bil je pretepen, odvzet mu je bil denar in telefon) in izjemno odklonsko ravnanje uradnih oseb v hrvaškem azilnem domu pri nastanitvi. Zaradi ravnanja hrvaških varnostnih organov je bil poškodovan (zlom desne roke, ki je bila poškodovana že v izvorni državi), vendar mu ni bila nudena zdravstvena oskrba. Poleg tega se je v azilnem domu zastrupil s pokvarjeno hrano, pa tudi uradne osebe so se z besedami (v angleškem in hrvaškem jeziku) in konkludentnimi dejanji (kretnjami rok, mimiko obraza) obnašale do njega rasistično, zaničevalno in ponižujoče.

9Poškodovano desno roko je tožniku oskrbela slovenska zdravstvena služba, po rehabilitaciji lahko dela brez težav. V izvorni državi poškodba roke ni bila ustrezno oskrbljena. V Republiki Hrvaški tožniku niso bile zagotovljene osnovne potrebe (ustrezna hrana, dostop do zdravstvenega varstva, varnost pred nasiljem, zlorabo in ponižujočim ravnanjem uradnih oseb v hrvaškem azilnem domu ob prvi obravnavi). Fizično in psihično nasilje hrvaških varnostnih organov je tožnika vodilo v nezaupanje.

10Hrvaška nastanitvena centra za prosilce za mednarodno zaščito nista primerljiva s slovenskimi, saj ne deluje socialna služba ter imata dostop le Rdeči križ Republike Hrvaške in MSF (Zdravniki brez meja), ne pa tudi nevladne organizacije in pooblaščenci prosilcev.

11Glede na statistične podatke v zadnjem poročilu AIDA za Hrvaško je ugodeno le malo prošnjam prosilcev za mednarodno zaščito. Poleg tega ti podatki niso skladni s podatki hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve o obravnavanih prošnjah, starostnih skupinah, številu vrnjenih prosilcev in podobno. Zato tožnika skrbi za njegov pravni položaj ob morebitni predaji. Hrvaški zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti ni skladen z Uredbo Dublin III, saj ne omogoča ponovne obravnave prošenj po predaji. Tožnik bo ob predaji obravnavan kot tujec, zato bo moral vložiti "ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito", na katerega so vezani strožji dokazni standardi. Tožena stranka ni podala jasnega zagotovila, ali bo tožnik pred hrvaškimi organi obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Zaradi deljenega dokaznega bremena bi morala preveriti tožnikove izjave z ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah na Hrvaškem, še posebej glede položaja oseb, ki so tja vrnjene v dublinskem postopku.

Trditve tožene stranke

12V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Poudarja, da se je do tožnikovih trditev, da je bil na Hrvaškem poškodovan, da ni prejel zdravstvene oskrbe, da se je v azilnem domu zastrupil in da je odnos na Hrvaškem doživljal kot rasističen, opredelila že v sklepu z dne 19. 2. 2025. Tožnik v upravnem postopku ni trdil, da so se mu policisti po vrnitvi v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku posmehovali in mu rekli, naj se vrne v Republiko Slovenijo.

13Tožnik ni navedel poročil, iz katerih naj bi bilo razvidno, da hrvaški azilni dom ni primerljiv s slovenskim azilnim domom, da socialna služba ne deluje ter da imata dostop le Rdeči križ in organizacija Zdravniki brez meja. Poleg tega dejstvo, da imata do azilnega doma na Hrvaškem dostop navedeni organizaciji, dokazuje, da imajo prosilci v hrvaškem azilnem domu na voljo tako zdravniško oskrbo kot tudi oskrbo Rdečega križa.

14Upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti ne izkazujejo tožnikove trditve, da je v Republiki Hrvaški mednarodna zaščita priznana majhnemu številu prosilcev za mednarodno zaščito.

Dokazni postopek

15V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

Presoja tožbe

16Tožba ni utemeljena.

17Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

19Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)². Tožnik s tožbenimi navedbami ne nasprotuje določno pravni podlagi Republike Hrvaške glede sprejema odgovornosti za obravnavanje svoje prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

20V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003³). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

21V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013⁴), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški nastanjen v azilnem domu. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III⁵, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena⁶ dolžna tudi obravnavati.⁷ Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

22Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).⁸

24V zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, je SEU sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

25V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

26Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.⁹

27Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.¹⁰

28Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, saj se glede na to, da ga je samovoljno zapustil že po pol ure, izkušnja njegovega tamkajšnjega bivanja očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.¹¹ Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.¹²

29Na stališče ne morejo vplivati tožbene trditve glede okoliščin tožnikovega prvega bivanja v hrvaškem azilnem domu (da je bil na Hrvaškem poškodovan, da tam ni prejel zdravstvene oskrbe, da se je v azilnem domu zastrupil in da je odnos na Hrvaškem doživljal kot rasističen), se je do njih tožena stranka opredelila že v sklepu z dne 19. 2. 2025, katerega pravilnost je Upravno sodišče potrdilo s sodbo I U 409/2025-15 z dne 28. 3. 2025. Sodišče je v navedeni sodbi (zoper katero tožnik ni vložil tožbe) sprejelo stališče, da je imel tožnik na voljo ustrezno namestitev (posteljo in tri obroke dnevno), dostop do zdravstvene oskrbe (vendar je zahteval zdravstveno pomoč, ki ne gre prosilcem) ter da kljub ne najboljšim higienskim razmeram in hrani, ki mu ni ustrezala, ne gre za položaj, kot ga za merilo sistemskih pomanjkljivosti izpostavlja sodna praksa. Osnovne potrebe tožnika ob prvi namestitvi so bile zagotovljene, sistemskih pomanjkljivosti pa ne more predstavljati okoliščina, da s tožnikom v sedmih dneh ni bil opravljen razgovor.

30V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti¹³ (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 3. 7. 2025. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da sta mu tožena stranka in njegov pooblaščenec postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,¹⁴ kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

31V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,¹⁵ ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.¹⁶

32V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.¹⁷ V obravnavani zadevi je tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju v policijskem postopku presojalo sodišče že v sodbi I U 409/2025-15 in sprejelo stališče, da je bil pred policijo opravljen predhodni postopek, ko je bil tožnik v Republiki Hrvaški tujec brez dovoljenja za prebivanje, in ne postopek za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno pa ne izkazuje tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

33Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da Hrvaška le v manjši meri priznava mednarodno zaščito, saj je s tem povezano odločanje hrvaških upravnih organov stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Glede na navedeno lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).¹⁸ Ne glede na to sodišče ponovno poudarja, da tožnik nima posebnih osebnih izkušenj z nastanitvenimi zmogljivostmi, saj je azilni dom zapustil že po pol ure.

34Zaradi posplošenosti in dokazne nepodprtosti na navedeno stališče ne vplivajo niti tožbene navedbe glede neprimernosti hrvaškega nastanitvenega centra (povzetek je razviden iz 10. točke obrazložitve te sodbe).

35Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine¹⁹, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.²⁰

36Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
³ UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.
⁴ Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
⁵ Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje
⁶ Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
⁷ Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
⁸ Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
⁹ Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.
¹⁰ SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).
¹¹ ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.
¹² SEU je v nedavni odločitvi v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24 (Tudmur) z 19. 12. 2024 ponovilo, da morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
¹³ Tožnik le posplošeno trdi, da ni razumel smisla vprašanja, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Ne glede na to pojasnjuje, da je odgovarjal na poenostavljena vprašanja ter pojasnil bivanje v Republiki Hrvaški in na policijski postaji v Brežicah.
¹⁴ Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
¹⁵ V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
¹⁶ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
¹⁷ Prav tam (20. točka obrazložitve).
¹⁸ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).
¹⁹ V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.
²⁰ Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).