UPRS Sodba in sklep I U 935/2025

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 23. 4. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožniku 7. 4. 2025, ko je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, odvzela prstne odtise. Naslednjega dne je pridobila podatek, da je bil vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito že 5. 6. 2023 s strani Republike Bolgarije, 29. 6. 2023 in 28. 3. 2025 s strani Republike Hrvaške ter 5. 8. 2024 s strani Republike Avstrije kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je toženka pristojnemu organu Republike Hrvaške 24. 3. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnika. Republika Hrvaška je odgovorila, da na podlagi b. točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. Odgovor je toženka prejela 23. 4. 2025.

3Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, želi Italijansko republiko. V Republiko Hrvaško se ne želi vrniti, ker tam nima prihodnosti, saj ni dobil mednarodne zaščite. V Republiki Hrvaški je bil deset dni. Imel je razgovor, pri katerem je bil prisoten tolmač za arabski jezik, ki ga je razumel. Povedali so mu, da bo imel še drugi razgovor, o datumu katerega ga bodo obvestili naknadno. Ves čas je bival v azilnem domu v Zagrebu, kjer je imel zagotovljeno prehrano in zdravniško oskrbo, vendar slednje ni potreboval. V sobi je bil nastanjen še s tremi osebami. 28. 3. 2025 je bil iz Republike Avstrije predan v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku. Na prejeto odločitev glede dublinskega postopka se je imel možnost pritožiti, vendar se ni spoznal na postopek in zakonodajo. Azilni dom v Republiki Hrvaški je zapustil in odšel v Republiko Slovenijo zato, ker je to država, preko katere je želel vstopiti v Italijansko republiko, na poti pa ga je prijela policija. V Republiki Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je to treba storiti; spoštovati je treba zakonodajo države, v katero vstopiš. V Republiki Hrvaški ni imel nobenih težav z zaposlenimi v azilnem domu, ne z uradnimi osebami niti s kom drugim. Glede sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški je menil, da Maročani tam nimajo prihodnosti. Ne smejo delati in ne dobijo mednarodne zaščite, saj jim ta kot Maročanom tam ne pripada. Maročani odidejo v Kraljevino Španijo ali v Italijansko republiko. Ti dve državi jih sprejemata in tam lahko delajo. V Italijanski republiki ni zaprosil za mednarodno zaščito, le delal je "na črno".

4Toženka nato povzame, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker meni, da tam zanj ni prihodnosti; ne more delati in ni mu bila priznana mednarodna zaščita. Izpostavi, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

5Kot bistveno za presojo konkretnega primera je toženka nato ugotavljala, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali v postopku sprejema. Tožnik je bil v Republiki Hrvaški deset dni, ves čas je bil nastanjen v azilnem domu, torej je imel nastanitev, imel je prehrano in zdravstveno oskrbo, ki je niti ni potreboval. Iz njegovih navedb v osebnem razgovoru je razvidno, da se je postopek podaje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški začel. Opraviti bi moral še osebni razgovor, o katerem je bil obveščen in bi ga vsekakor imel, če azilnega doma po svoji volji ne bi tako hitro zapustil. S tem je sam onemogočil možnost popolne zjasnitve glede razlogov, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Zato tožniku ne gre slediti, da je iz Republike Hrvaške odšel, ker mu tam ni bila priznana mednarodna zaščita. Poleg tega tudi niso zanemarljive tekom osebnega razgovora večkrat izpostavljene navedbe tožnika, da želi oditi v Italijansko republiko. Toženka poudarja, da je postopek priznanja mednarodne zaščite namenjen tistim, ki zaščito dejansko potrebujejo, in ne temu, da tujci brez dovoljenja za prebivanje lažje prehajajo meje med državami članicami.

6Toženka dalje pojasnjuje, da tožnikove navedbe glede tega, da naj na Hrvaškem državljani Kraljevine Maroko ne bi dobili dela in zaščite, nikakor ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in sprejemom prosilcev v Republiki Hrvaški. Tudi ne izkazujejo nobenega poniževalnega in nečloveškega ravnanja, ki bi dosegalo prag 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

7Toženka je nato ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Tudi iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo. V obdobju od 1. 1. 2025 do 31. 3. 2025 je Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela 456 oseb, in sicer največ iz Zvezne republike Nemčije (170), Švicarske konfederacije (67) in Francoske republike (63). Tako je toženka sklenila, da za predajo tožnika ni ovir.

Tožba

8Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka.

9Uvodoma povzame bistvene argumente iz izpodbijanega sklepa. Navaja, da bi se lahko strinjal s stališčem toženke, da je bistvena pri presoji konkretnega primera ugotovitev, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopka sprejema. Vrhovno sodišče šteje, da je lahko edina ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Vendar je v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi z tem mogoče najti tudi drugačna stališča, ki se ujemajo s sodbo Ustavnega sodišča RS, sodno odločbo Sodišča EU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji ter sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP in z omejenimi sodbami Upravnega sodišča, na primer v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13). Do tega se je tako opredelilo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 333/2023-4. Iz te izhaja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, to je drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Meni, da bi toženka morala upoštevati odločitvi naslovnega sodišča v zadevah I U 136/2022, I U 1222/2022. Navaja tudi, da je Ustavno sodišče v zadevi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 sprejelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Poleg tega v sklepu ni obrazloženo oziroma toženka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško.

10Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, podredno pa, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

11Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga odložitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Odgovor na tožbo

12Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

13Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-1098/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo priloge tožnika A 1 - A 2 in toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

14Tožba ni utemeljena.

K sodbi

15Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. Glede tožbenih trditev pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.

16Tožniku je bilo na osebnem razgovoru pojasnjeno, da je toženka iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil s strani Republike Hrvaške 29. 6. 2023 zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in da je ta država že potrdila odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Te okoliščine v upravnem postopku ali v tožbi ni konkretno prerekal. Izpodbija ugotovitev, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU¹, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo torej biti sistemske. Glede na ustaljeno sodno prakso² so sistemske pomanjkljivosti podane takrat, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

17Dokazno breme glede sistemskih pomanjkljivosti je prvenstveno na tožniku. Pri tem ne zadošča zgolj posplošeno sklicevanje na odločitve naslovnega sodišča, Vrhovnega in Ustavnega sodišča ter sodne odločitve SEU v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji. Tožnik ne pove, katere konkretne pomanjkljivosti so podane na Hrvaškem pri sprejemu oz. obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito (oz. v t.i. dublinskih postopkih). Čeprav izpostavlja sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 in I Up 193/2022, vzporednic s svojim primerom ne vzpostavi. Nasprotno, iz njegove izpovedi na osebnem razgovoru izhaja, da je bil deležen namestitve v azilni dom, da je imel zagotovljeno prehrano in da je bila tudi zdravstvena oskrba na voljo (sodišče tudi pojasnjuje, da je v zadevi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1116/2016 z dne 3. 8. 2016 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo, v sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 je bila pritožba zavrnjena in potrjena prvostopenjska sodba in izpodbijani sklep, vendar pa kot opozorjeno, tožnik z ničemer ne argumentira, kako bi 13. točka te sodne odločbe lahko vplivala na njegov položaj).

18Enako velja glede sodb tega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 2. 2022 in I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022. Tudi glede slednjih tožnik ne pojasni, zakaj bi bili lahko pomembni za odločitev v tej zadevi. Sodba tega sodišča I U 333/2023 pa v nobenem primeru ne more biti pravno relevantna. Vrhovno sodišče jo je namreč s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

19Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, a kot pojasnjeno zgoraj, je tožnik na Hrvaškem imel na voljo nastanitev, hrano in zdravniško oskrbo, morebitnih negativnih okoliščin pa ni navajal.

20S posplošenim navajanjem sodne prakse tožnik tako ni uspel omajati ugotovitve toženke, da v konkretni zadevi ni indicev za sklep, da bi lahko predaja Republiki Hrvaški zanj pomenila dejansko izkazano nevarnost in da bi tam z njim poniževalno ali nečloveško ravnali. Prav tako tudi ne, da bi bilo zaradi predaje kršeno načelo nevračanja. Zato toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti.

21Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, in da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

22Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

23Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

24Izdaja začasne odredbe torej lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati. Sodišče je zgoraj že pojasnilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, niti nevarnost, da bo ob predaji Hrvaški podvržen življenjskim razmeram, ki zanj pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. S tem težko popravljive škode ni izkazal. Predlog je bilo zato treba zavrniti.

¹ Ta določba se glasi: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
² Glej npr. sodbo I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023 in številne druge.