UPRS Sodba in sklep I U 1112/2025-25

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Švicarski konfederaciji bo predan najkasneje v šestih mesecih od 10. 4. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 4. 4. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je na podlagi njegovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC istega dne pridobil podatek, da je bil v to evidenco kot prosilec vnesen že 20. 9. 2021 v Švicarski konfederaciji. Glede na navedeno je pristojnemu organu Švicarske konfederacije 8. 4. 2025 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 10. 4. 2025 prejel odgovor, da Švicarska konfederacija v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3Kot povzema toženka, je tožnik na osebnem razgovoru v prisotnosti tolmača za angleški jezik povedal, da se v Švicarsko konfederacijo ne želi vrniti. Prejel je negativno odločitev glede prošnje za mednarodno zaščito in bi se moral vrniti v izvorno državo, kjer ima težave. Poleg tega so mu švicarske oblasti povedale, da bodo organizirale sestanek z ambasado Republike Burundi, kjer naj bi mu pojasnili, da je v njegovi izvorni državi vse v redu. S tem se ne strinja, njegova celotna družina je zapustila Republiko Burundi in odšla v Tanzanijo. V Švicarski konfederaciji so mu sicer ob prejemu zavrnilne odločitve predstavili možnost prostovoljne vrnitve v izvorno državo in ponudili tudi finančno pomoč, vendar se s tem ni strinjal. Negativna odločitev je bila prevedena v svahili jezik, nanjo se je lahko pritožil, vendar je sodišče pritožbo zavrnilo. V Švicarski konfederaciji je živel v neprofitnem stanovanju, ki ga je financirala država in mu mesečno zagotavljala 420 frankov za hrano in druge stroške. Imel je zagotovljeno tudi zdravstveno oskrbo, ima diabetes. Prošnjo za mednarodno zaščito je vložil leta 2021. Nato je sledil dublinski postopek za vrnitev v Republiko Poljsko, kamor pa ni bil predan. Zato je leta 2022 imel vsebinski razgovor za odobritev prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer je bil vedno prisoten tudi tolmač. V Švicarski konfederaciji ni imel nobenih težav z uradnimi osebami, ampak je državo zapustil, ker je prejel zavrnilno odločitev. Meni, da v Švicarski konfederaciji ne marajo Burundijcev, saj so mu ob podaji prošnje povedali, da Burundijci tam ne dobijo mednarodne zaščite. Povedal je še, da ima v Švicarski konfederaciji tri brate, ki imajo status begunca. Uradna oseba toženke ga je opozorila, da ta izjava ni skladna z njegovim pričevanjem, da v Švicarski konfederaciji Burundijci ne dobijo statusa. Tožnik je pojasnil, da ne ve, kako so njegovi bratje dobili status. Poleg tega je menil, da bi ga lahko po prejemu zavrnilne odločitve dali v pripor in ga deportirali. Sam ni bil v priporu. Ko je dobil zavrnilno odločitev, je pobegnil.

4Toženka najprej izpostavlja, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. To, da je bila prošnja tožnika zavrnjena, ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Poleg tega je bilo prosilcu na voljo tudi pravno varstvo, saj je sam pojasnil, da se je pritožil zoper zavrnilno odločitev, sodišče pa je zavrnilni odločitvi pritrdilo. Toženka se glede slednjega sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z 29. 8. 2013. Vrhovno sodišče je v njej pojasnilo, da pritožbene navedbe o tem, da je bila prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici že pravnomočno zavrnjena in da bo pristojna država članica samo nadaljevala postopek deportacije v izvorno državo, niso ovira za dublinski postopek. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki ga je treba spoštovati. Toženka izpostavlja tudi novejšo sodbo naslovnega sodišča I U 137/2024-13 z 29. 1. 2024, ki navaja, da je eden od ciljev Uredbe Dublin III preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah Evropske unije oziroma izbirali odgovorno državo članico. Zato v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz te uredbe. Prosilca, tudi če bi v pristojni državi članici spet izgubil status prosilca, tudi kot tujca v postopku odstranitve iz države, še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter da se prepoved vračanja, neposrednega in posrednega, kakor je izrecno določena v členu 9. Direktive o postopkih, spoštuje v vsaki od teh držav.

5Toženka nato oceni, da tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih zadržkov v zvezi z vrnitvijo v Švicarsko konfederacijo. Povedal je, da je imel na voljo nastanitev, prehrano oziroma finančno pomoč in zdravstveno oskrbo. Navedbe, da naj Švicarska konfederacija ne bi podeljevala statusa begunca burundijskim državljanom so popolnoma nedokazane, tožnik pa je tudi sam povedal, da so njegovi bratje leta 2018 ravno v Švicarski konfederaciji pridobili ta status.

6Toženka je po skrbni preučitvi celotnega primera odločila, da pristojnosti za obravnavo prošnje tožnika ne bo prevzela, saj je pristojnost za obravnavo njegove prošnje potrdila Švicarska konfederacija. Utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru ob vrnitvi v Švicarsko konfederacijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, ni. Prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

7Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo. Uvodoma povzame izpodbijano odločbo in izpostavlja, da je suverenost države omejena z dolžnostjo, da država ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment oziroma načelo nevračanja). S tem v povezavi navaja pravne podlage in sodno prakso. Izpostavi, da morajo države upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe.¹ Toženka bi zato morala celovito presojati, ali je Švicarska konfederacija država, v katero se ga lahko preda.

8Po mnenju tožnika je izpodbijani sklep nezakonit že iz razloga, ker mu ni bilo omogočeno sodelovanje v jeziku, ki ga razume. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je namreč na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega izrecno odgovoril, da bi za osebni razgovor želel tolmača za Kirundi ali Swahili jezik, saj se bo v navedenih dveh jezikih lažje izražal. Kljub temu je osebni razgovor 9. 5. 2025 potekal zgolj s tolmačem za angleški jezik, ki ga tožnik govori bolj slabo. Drži sicer, da se je ob osebnem razgovoru s tem strinjal, vendar zgolj zato, ker ni želel ugovarjati. Zato ni mogel natančno in dobro obrazložiti vseh relevantnih okoliščin, ki so pomembne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9Dalje trdi, da so Švicarske oblasti še v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito, ko torej o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, želele med njim in predstavniki Burundijskih oblasti izvesti sestanek. Na njem naj bi predstavniki Burundija (tudi drugim) prosilcem za azil iz Burundija predstavili načine vračanja v njihovo izvorno državo. Slednje ocenjuje za izrazito sporno ravnanje, ki ga je zelo prestrašilo in mu vzbudilo nezaupanje do Švicarskih oblasti. Zanj tako Švicarska konfederacija ne predstavlja države, v katero bi se ga lahko predalo. Zato obstaja velika možnost, da ga bodo deportirali nazaj v Burundi, kjer pa mu grozi nevarnost mučenja oz. nečloveškega ravnanja. Tožnik pojasni, da namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito uveljavlja na podlagi strahu pred preganjanjem podmladka stranke A., ki je na oblasti. Ta ga je obtožila, da je sodelavec skupine B., in da zanje prevaža hrano, orožje in zdravila, kar ne drži. Zaradi tega so ga celo za tri tedne zaprli. Mož njegove sestrične mu je nato pomagal zbežati. V primeru vrnitve v Burundi mu tako grozi preganjanje zaradi (pripisane) politične pripadnosti, taka vrnitev pa bi bila v nasprotju z načelom nevračanja. Ko je v Švicarski konfederaciji prejel negativno odločitev glede svoje prošnje za azil, se je še dodatno ustrašil za svoje življenje.

10Izpodbijani sklep je tako nepravilen in nezakonit iz razloga, ker Švicarska federacija predstavlja državo, v kateri obstaja možnost, da bo vrnjen v državo (Burundi), v kateri obstaja možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (t.i. verižno vračanje). Uredba Dublin III sicer res temelji na domnevi, da imajo vse države članice EU vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, in da spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic in spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv. Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Zato mora biti domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna. Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Država članica EU ne sme prosilca predati v drugo državo članico EU, če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni vama država.

11Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočnosti odločbe. Če bi se izpodbijani sklep začel izvrševati pred pravnomočnostjo odločitve, bi to zanj pomenilo, da bo vrnjen v Švicarsko federacijo in posledično deportiran v izvorno državo Burundi. S tem bi mu lahko nastala resna in nepopravljiva škoda.

Odgovor na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe

12Toženka se je v obrazloženem odgovoru na tožbo v bistvenem v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je tožba neutemeljena. Na naroku je nasprotovala tudi izdaji začasne odredbe. Posebnih okoliščin za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe ni najti.

Dokazni postopek

13Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-/1097/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 12 in priloge toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

K sodbi

14Tožba ni utemeljena.

15V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

16Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato glede navedb tožnika o okoliščini zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito, zatem aktivnosti glede njegove predaje izvorni državi in s tem povezanih zatrjevanih domnevnih sistemskih pomanjkljivosti, v celoti sklicuje na razloge, ki jih je že argumentirano in pravilno pojasnila toženka v izpodbijanem sklepu (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato jih ne bo ponavljalo. Dodaja, da tudi po oceni sodišča ne gre za razloge, ki bi utemeljevali sklep, da so v Švicarski konfederaciji podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik se očitno z razlago toženke ne strinja in meni, da je opisane okoliščine treba presoditi kot sistemske pomanjkljivosti. Vendar zgolj s ponavljanjem razlogov, brez ustreznih proti argumentov, o katerih se je toženka že izrekla, obrazložitve toženke ne more ovreči.² Toženka se je pri odločitvi tudi pravilno oprla na ustaljeno sodno prakso, tožnik pa navedbo o verižnem vračanju zgolj navrže in je v ničemer ne obrazloži. Glede očitka, da tožnik ne zaupa Švicarskim oblastem (smiselno glede pravilnosti odločitve o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in posledično vračanja v izvorno državo) pa sodišče pojasnjuje, da skladnost postopanja švicarskih organov s pravom EU ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

17Glede uporabe jezika Uredba Dublin III v drugem odstavku 4. člena določa, da se prosilcu za mednarodno zaščito informacije v zvezi s prošnjo zagotovijo v pisni obliki v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume. Tudi 4. in 5. člen ZMZ- 1 določata, da se prosilcu zagotovi tolmačenje in prevajanje v jeziku, ki ga razume.

18Sodišče je tožnika na naroku zaslišalo ob navzočnosti tolmača za kirundi jezik, temu pa je prevajal tolmač za angleški jezik.³ Ob tem se je izkazalo, da tožnik nedvomno dobro razume angleški jezik. Ob vprašanjih sodišča oz. pooblaščenk strank namreč večkrat ni počakal na prevod iz angleškega jezika v kirundi, pač pa je takoj odgovarjal v angleškem jeziku tolmaču za angleški jezik. Sodišče je to vsakokrat zabeležilo tudi v zapisnik naroka. Prav tako na izrecno vprašanje sodišča, kaj bi pred toženko še povedal, pa ni, ker ni imel prevajalca za kirundski jezik, ni povedal nič novega. Ponovil je le, da se v Švicarsko konfederacijo ne želi vrniti zato, ker se je tam srečal z ambasadorjem Burundija, ki mu je obljubil, da mu bodo nudili denarno pomoč za vrnitev v Burundi. Vendar se tja ne želi vrniti, saj ima težave z državo (oblastjo, kot je razumelo sodišče), poleg tega pa ima v Švicarski konfederaciji tri mlajše brate. Ob povzetem sodišče ni moglo sprejeti sklepa, da tožnik angleškega jezika ne bi (dovolj dobro) razumel in da mu je bila zaradi tega odvzeta možnost pravice do izjave v postopku pred toženko in do navedb vseh dejstev, ki jih je ocenil za pomembna. Tožnik tudi ni trdil, da zaradi angleškega jezika ne bi razumel namena in vsebine postopka pred toženko. Zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.

19Tožnik tudi ni izkazal, da bi švicarske oblasti želele organizirati sestanek za njegovo predajo izvorni državi še v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Slednje dejstvo je začel zatrjevati šele v tožbi, v osebnem razgovoru pred toženko pa je nasprotno izpovedal, da mu je bila možnost vračanja predstavljena šele po pravnomočno zavrnjeni prošnji. Niti na zaslišanju glede tega za sodišče ni podal prepričljivega razloga. Pojasnil je, da naj bi mu v postopku pred toženko rekli, da bo moral na določena vprašanja odgovarjati tudi na sodišču. Glede na to, da sodišče v upravnem sporu odloča le, če prosilec vloži tožbo (in ne gre za avtomatično nadaljevanje postopka, ki je tekel pred toženko) ter da niti iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz zapisnika osebnega razgovora s tožnikom pred toženko ne izhaja, da bi bilo kaj govora o (morebitnem) postopku pred sodiščem, mu sodišče ni moglo verjeti. Slednjih trditev tako s svojim zaslišanjem ni dokazal, drugih dokazov glede tega pa tudi ni predlagal.

20Ob povedanem sodišče lahko sklene, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

21Predlog ni utemeljen.

22Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

23V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.⁴ Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile v Švicarski konfederaciji upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016.
² Tožnik glede tega prilaga zgolj (splošne) informacije iz Wikipedije o skupini B., nobenih informacij pa o podmladku stranke A., ki naj bi ga preganjal.
³ Tolmač za kirundi jezik govori tudi angleški jezik, ne pa slovenskega.
⁴ Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).