UPRS Sodba I U 973/2025-12

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Odločila je, da ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Francoski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredba oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je pristojnemu organu Francoske republike v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 25. 2. 2025 prejela odgovor, da Francoska republika v skladu z d točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

4Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 zavezana ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Pri tem ugotavlja, da tekom osebnega razgovora ni navajal nikakršnih težav s policisti ali uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tekom razgovora ni navedel ničesar, kar bi se mu zgodilo v času bivanja v Francoski republiki, iz česar bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo v primeru vrnitve v to državo izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Iz njegove izjave je razvidno, da je tam bival pri zaročenki v mestu A. Večkrat je navedel, da je prišel v Francosko republiko, da bi si tam poiskal zaposlitev. Želel si je ustvariti boljše življenje, vendar so bile razmere zanj pretežke. Okoliščine, ki jih je tožnik opisal tekom osebnega razgovora, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj je očitno, da v Francoski republiki ni imel nikakršnih drugih težav. Iz njegovih izjav tudi izhaja, da mu je bil postopek mednarodne zaščite popolnoma omogočen, saj se je udeležil osebnega razgovora, ki je potekal ob prisotnosti tolmača za angleški jezik, drugega razgovora pa se ni hotel udeležiti. Poleg tega je imel v Francoski republiki ves čas zagotovljeno brezplačno pravno pomoč.

6V zvezi s tožnikovimi navedbami, da v Franciji ni imel nastanitve in da so tam verski rasisti, tožena stranka pojasnjuje, da iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1505/2024 z dne 10. 10. 2024 izhaja, da pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi sicer tam obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, a te še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU. Težko pa sledi tožena stranka tožnikovim navedbam o tem, da naj bi mu policisti dejali, naj stori kaznivo dejanje, da bo dobil nastanitev v zaporu. Tožnikove izjave v nobenem smislu ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in postopku sprejema, poleg tega tudi ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi bil po predaji Francoski republiki kakorkoli izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

7Tožnik v tožbi navaja, da ga tožena stranka na osebnem razgovoru ni obvestila, da iz odgovora Francoske republike izhaja, da ta sprejema pristojnost v zadevi mednarodne zaščite na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. To pomeni, da je bila njegova prošnja v Franciji zavrnjena. Tožnik pa je na osebnem razgovoru dejal, da v Franciji sploh ni prejel odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

8Nadalje tožnik pojasnjuje, da so bile v Franciji razmere slabe, v azilnem postopku je bilo polno napak. V Franciji praktično ni nastanitev. Poskušal je poiskati nastanitev, a je ni dobil. V Franciji je težko preživel. Ker ni imel dokumentov, ni mogel delati, tako da je bil brez potrebnih sredstev za preživljanje. V Franciji je, kar se tiče prosilcev za mednarodno zaščito, slabo.

9Nadalje tožeča stranka v tožbi navaja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C 578/16, iz katere izhaja, da je predaja prosilca mogoča le v okoliščinah, v katerih ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine EU.

10Tožena stranka ni pridobila nobenih informacij o stanju v Franciji glede prosilcev za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku, in zlasti tistih, katerih prošnje so bile zavrnjene. Informacije bi morala preveriti tudi po uradni dolžnosti. Poleg tega je ESČP v primeru M.S.S. izpostavilo, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik v upravnem postopku seznanjen z dejstvom, da je Francoska republika sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje na podlagi d točke 18. člena Dublinske uredbe. Glede navedb tožnika, da so razmere v Francoski republiki slabe, pa se tožena stranka sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1505/2024-12 z dne 10. 10. 2024, kjer je sodišče pritrdilo predaji prosilca Francoski republiki, pri čemer obstajajo res tam pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, a te še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Iz izjav tožnika ne gre razbrati, da v Franciji niso bile spoštovane njegove pravice oziroma da bi se to utegnilo zgoditi v prihodnje po vrnitvi. Glede očitkov, da tožena stranka ni pridobila informacij o stanju v Francoski republiki, pa tožena stranka odgovarja, sklicujoč se na odločitev Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, da je o dolžnostnem ravnanju organov mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. V obravnavanem primeru so lahko materialno pravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V predmetni zadevi pa z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Francoski republiki. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

12Sodišče je v navedeni zadevi dne 13. 6. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju na vprašanje, zakaj ni poskušal dobiti nastanitve v kakšnem drugem kraju v Franciji, če je bilo po njegovih navedbah tam težko, odgovoril, da je poskušal najti pri nekem belcu. Na začetku, ko je prišel v A., je najprej bival na železniški postaji, potem pa so prišli policisti in ga odpeljali v kamp z begunce. Pričakoval, je, da si bo od tega trenutka ustvaril dobro življenje, vendar pa je videl samo to, kako ljudje prihajajo in odhajajo. Spraševal se je, kaj je sedaj to, saj je prišel zato, da bo delal.

13Tožba ni utemeljena.

14Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Francoska republika, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Francoska republika je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Francoska republika. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. S tem v zvezi sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru seznanjen s tem, da je tožena stranka prejela odgovor, da Francoska republika sprejema pristojnost v zadevi mednarodne zaščite na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kar izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru na drugi strani zapisnika. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da tožnik ni bil obveščen, da iz odgovora Francoske republike izhaja, da ta sprejema pristojnost v zadevi mednarodne zaščite na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe.

15Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Francoski republiki ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

16Tožnik v tožbi navaja, da so bile razmere v Franciji slabe, da je bilo v azilnem postopku polno napak, da ni mogel poiskati nastanitve in meni, da je to zaradi verskih razlogov, ker je kristjan, v A., kjer je bil, pa prevladujejo muslimani. S tem v zvezi sodišče najprej pojasnjuje, da so pri presoji, ali v neki državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pri pogojih za sprejem prosilcev relevantne le tiste okoliščine, ki se nanašajo na sam azilni postopek. Tožnik pa je v zvezi z azilnim postopkom na osebnem razgovoru povedal, da je v Franciji imel odvetnike, da je imel tolmača za angleški jezik, da pa je imel en sam razgovor, na drugega pa ni prišel. Povedal je tudi, da je bil odnos uradnih oseb do njega dober in da je imel brezplačne odvetnike. Vse to pa po presoji sodišča ne kaže na sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu

17V zvezi s težavami pri nastanitvi je tožnik povedal, da je živel pri svoji zaročenki, preden pa jo je srečal, pa res ni mogel dobiti nastanitve, pri čemer meni, da je to zato, ker ni musliman, ampak kristjan, pri čemer v A. prevladujejo muslimani. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu do teh njegovih navedb opredelila, s tem ko je navedla, da iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1505/2024-12 z dne 10. 10. 2024 izhaja, da pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi v Francoski republiki res obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te pa še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU. Poleg tega je tožnik na zaslišanju na sodišču povedal, da je bil sicer res najprej nastanjen na postaji, vendar pa so ga potem odpeljali policisti v kamp z begunce, kjer je sicer videl, da so tam ljudje prihajali in odhajali, vendar iz tega sodišče sklepa, da je nastanitev vendarle imel.

18Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi C 578/16, kjer je navedeno, da je predajo prosilca za azil mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU. Ta zadeva, na katero se tožnik sklicuje, ni primerljiva s tožnikovim položajem. Nanašala se je namreč na ranljiva prosilca (mater z dojenčkom), pri čemer so materi diagnosticirali poporodno depresijo z občasnimi samomorilskimi težnjami. Prav tako v tožbi niso pojasnjene vzporednice tožnikove situacije z zadevo Tarakhel proti Švici, ki je obravnavala vračanje družine s šestimi mladoletnimi otroki v Republiko Italijo.

19Nadalje tožnik očita toženi stranki, da ni pridobila nobenih informacij o stanju v Franciji glede prosilcev za mednarodno zaščito, vrnjenih v dublinskem postopku, in zlasti tistih, katerih prošnje so bile zavrnjene. S tem v zvezi se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024. Tožnik pa ni navajal ničesar takega, kar bi kazalo na sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Franciji, saj, kot je bilo že pojasnjeno, je imel dostop do azilnega postopka, imel je brezplačnega odvetnika, odnos uradnih oseb pa je označil kot dobrega. Iz navedenega razloga ni bilo podano dolžnostno ravnanje tožene stranke, da bi sama pridobivala informacije o stanju v Franciji glede prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje tudi na sodbo ESČP v zadevi M.S.S., kjer pa zopet ne gre za situacijo, ki bi bila primerljiva s tožnikovim položajem. V navedeni zadevi je bila predmet obravnavane situacije pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času. Ker sodišče ocenjuje, da glede na tožnikove navedbe v Franciji ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pri pogojih za sprejem prosilcev, ni utemeljen tožbeni očitek, da bi tožena stranka morala pred predajo pridobiti individualno jamstvo o pravicah predane osebe.

20Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena z ZUS-1 tožbo zavrnilo.