UPRS Sodba IV U 142/2022-23

Tožba se zavrne.

Uvodno o upravnem postopku

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnikova vloga št. 33150-52/2021 z dne 14. 12. 2021 v delu sredstev v višini do 60.075,00 EUR delno odobri, del sredstev v višini 122.420,85 EUR pa se zavrne (1. točka izreka). Odločil je še, da mora biti zahtevek za izplačilo vložen na način, opredeljen v javnem razpisu, največ do višine 60.075,00 EUR ter da je skrajni rok za vložitev zahtevkov za izplačilo sredstev 30. 6. 2025 (2. točka izreka) in da z odobritvijo vloge stranka prevzema obveznosti in zahteve, ki izhajajo iz Javnega razpisa in veljavne področne zakonodaje. Za spremembo obveznosti iz te odločbe mora stranka na agencijo vložiti obrazložen zahtevek (3. točka izreka). Določil je še, da stranka lahko v 30 dneh od vročitve te odločbe pisno obvesti agencijo, da odstopa od pravice do sredstev, ki je določena v 1. točki tega izreka (4. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). Ugotovil je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 14. 12. 2021 vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev iz podukrepa Podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti (v nadaljevanju Podukrep), ki so bila razpisana z 2. Javnim razpisom za podukrep 6.4 - Podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti (Javni razpis), v skladu z Uredbo o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva ter podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (Uredba). Tožniku so se nepovratna sredstva odobrila v zvezi z nakupom, namestitvijo oziroma vgradnjo opreme, strojev in naprav, vključno z IKT. Navedeno skupaj s splošnimi stroški predstavlja odobrena sredstva do 60.075,00 EUR. Tožnik pa kot upravičene stroške uveljavlja tudi strošek drobilca Rubble Master RM 70GO!2.0, po ponudbi št. 1-2100001013 z dne 8. 11. 2021 s strani podjetja A., d. o. o., v vrednosti 244.841,70 EUR brez DDV. Po uradnih podatkih ponudnika drobilca ima stroj zmogljivost glede na gradbeni material do 150 t/h. Po klasifikaciji priloge 1 Uredbe o posegih v okolje (Uredba PVO) predstavlja takšen drobilec napravo, klasificirano kot napravo za druge postopke odstranjevanja ali predelave odpadkov, pod šifro E.I.7.3 (naprave, ko gre za nenevarne odpadke in zmogljivost znaša 100 ton na dan ali več, po predhodnem postopku 30 ton na dan), kar pomeni, da bi za to premično opremo moral biti izveden postopek presoje vplivov na okolje. Zato je organ 1. 4. 2022 tožnika pozval na predložitev dokumenta Presoja vplivov na okolje. V odgovoru tožnik navaja, da je treba za to premično napravo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ne zahteva pa presoje vplivov na okolje. Treba je upoštevati, da gre za premični drobilnik, ki je namenjen za delo na terenu in ne na stalni lokaciji. Drobilnik bo deloval na lokacijah, ki niso znane v naprej. Organ je glede obveznosti izvedbe postopka presoje vplivov na okolje glede navedenega drobilca 14. 4. 2022 zaprosil za mnenje Ministrstvo za okolje in prostor. To je v svojem odgovoru 27. 4. 2022 pritrdilo ugotovitvam organa glede uvrstitve drobilca pod točko E.1.7.3 Priloge 1 Uredbe PVO. Navaja, da se obveznost presoje vplivov na okolje ugotavlja po prvem odstavku 3. člena Uredbe PVO, ki določa, da je presoja vplivov v okolje obvezna za tiste vrste posegov na okolje, ki so navedene v Prilogi 1 Uredbe PVO, pri čemer so podrobnejša merila za ugotovitev o potrebnosti izvedbe presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja določena v Prilogi 2 Uredbe PVO. Ministrstvo v odgovoru še izpostavlja, da se "pri napravah v smislu ugotavljanja, ali poseg dosega ali presega predpisan prag, upošteva proizvodno zmogljivost naprave, kot je opredeljena v 10.4 točki 3. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), po kateri se upošteva največja možna količina vhodnih ali izhodnih snovi, ki v 24 urah na dan vstopijo v napravo¹ ali izstopajo iz nje, če je ta zmožna obratovati na ta način”. Ministrstvo v svojem odgovoru še pojasnjuje, da je "predpogoj za izvedbo tako postopka presoje vplivov na okolje, kot predhodnega postopka, poznavanje same lokacije posega v okolje. Šele upoštevajoč značilnosti nameravanega posega in same lokacije posega v okolje, je moč ugotoviti in oceniti dolgoročne, kratkoročne, posredne ali neposredne vplive nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja (drugi odstavek 88. člena ZVO-2).” Ministrstvo svoje mnenje zaključi s tem, da je za premične naprave drobilca Rubble Master RM 70GO! 2.0 kapacitete do 150 t/h, obvezna presoja vplivov na okolje za vsako vnaprej poznano lokacijo, pri čemer je navedba lokacije obratovanja naprave obvezna sestavina tako vloge predhodnega postopka kot vloge za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Agencija je ugotovila, da bi stranka v obravnavanem postopku morala vložiti vlogo za izvedbo presoje vplivov na okolje, saj navedeni drobilec predstavlja napravo pod točko E.I.7.3 Priloge 1 Uredbe PVO. Agencija je ob tem presodila, da bi stranka pred oddajo vloge na Javni razpis morala začeti postopek presoje vplivov za vsako vnaprej znano lokacijo obratovanja naprave, s čimer bi izpolnila obveznosti, določene po sedmem odstavku 100. člena Uredbe glede na določbe Uredbe PVO. Agencija je pred izdajo odločbe 12. 5. 2022 stranko po četrtem odstavku 146. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pozvala, da se izreče o obveznosti izvedbe presoje vplivov na okolje ter da predloži ustrezno okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, če z njim razpolaga. Stranka je v telefonskem razgovoru 13. 5. 2022 potrdila, da presoje vplivov na okolje nima. V nadaljevanju pa je podala enako mnenje kot ob pojasnitvi vloge, ko je bila pozvana na dopolnitev, namreč da ga ne potrebuje. Enako mnenje stranka zagovarja tudi v pisnem odgovoru z dne 16. 5. 2022. Stranka ni priložila ustreznega okoljevarstvenega soglasja ali sklepa, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Agencija je posledično zaključila, da navedeni drobilec predstavlja stroj, ki zahteva izvedbo presoje vplivov na okolje, saj skladno z določbo sedmega odstavka 100. člena Uredbe in obveznostmi, določenimi v Uredbi PVO, predstavlja primer premične naprave, ki pomeni takšen poseg v okolje, za katerega je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Na podlagi ugotovljenega ni priznala stroška navedenega drobilca v vrednosti 244.841,70 EUR brez DDV.

3Drugostopni organ je pritožbo tožnika (ta se je pritožil le v delu nedodelitve nepovratnih sredstev sofinanciranja za navedeni drobilec) zavrnil. Sklicuje se na že sprejeto sodno prakso, kjer je Upravno sodišče RS (UPRS) v sodbah II U 327/2016 z dne 11. 1. 2017 ter II U 146/2016 z dne 15. 3. 2017 presodilo, da med posege, za katere Uredba PVO vselej kot obvezno predpisuje izvedbo presoje vplivov na okolje (ne glede na lokacijo in ostale značilnosti posega), sodijo po izrecni določbi točke E.1.7.3 Priloge 1 Uredbe PVO tudi naprave za druge postopke odstranjevanja ali predelave odpadkov (razen E.1.1 - E.1.6), ko gre za nenevarne odpadke in zmogljivost naprave znaša nad 30 000 ton na leto ali nad 100 ton na dan. Uredba PVO namreč v skladu z ZVO-1 (sledeč ciljem Direktive 2011/92/EU) v Prilogi 1 našteva posege v okolje, pri katerih je presoja vplivov na okolje vedno obvezna ter tiste posege, pri katerih je presoja vplivov na okolje obvezna le, če se ob upoštevanju meril iz Priloge 2 (glede na značilnosti posega, lokacije posega ali značilnosti možnih vplivov) v posamezni zadevi ugotovi, da obstaja verjetnost, da bo imel poseg pomembne vplive na okolje. Sodišče je v 25. točki sodbe II U 146/2016 še zapisalo, da je za napravo tako velike zmogljivosti (in s tem obremenitve okolja) obvezno opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje - ne glede na njeno lokacijo in druge značilnosti nameravanega posega.

4Drugostopni organ dodaja, da se lahko tožnik sklicuje le na izpolnjevanje pogoja, kot je v javnem razpisu naveden. Prvostopni organ je zato določbo razpisa pravilno razlagal, ko je ugotovil, da tožnik pogojev razpisa ne izpolnjuje. V primerih javnega razpisa je namreč treba zagotoviti enako obravnavanje vseh prijaviteljev in onemogočiti vsako diskrecijo pri odločanju. Neupoštevanje pogojev bi pomenilo neenako obravnavanje drugih prijaviteljev, ki so spoštovali pogoje razpisa (UPRS I U 1919/2009). Sam namen Uredbe, ki predpisuje, da mora upravičenec v skladu s predpisom, ki ureja posege v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, pridobiti okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, je določen z namenom, da se že v trenutku odločanja o vlogi odpravijo vse morebitne ovire, ki bi lahko preprečile dejansko realizacijo naložbe in učinkovito črpanje sredstev namenjenih za razvoj nekmetijskih dejavnosti na podeželju. Vlagatelj mora namreč izkazati upravičenje za izvedbo naložbe v celoti, to pa stori s predložitvijo ustreznih dokazil, kot so ponudbe, soglasja, pogodbe, itd. To je materialni pogoj, ki mora biti izpolnjen ob oddaji vloge na javni razpis, brez katerega izvedba investicije ni mogoča (sodba UPRS II U 182/2014). Nadalje drugostopni organ pojasnjuje, da je pri določanju skladno z načelom zakonitosti vezan na predpise pri svojem odločanju, hkrati pa je Slovenija kot država članica EU dolžna sprejeti in pravilno izvajati tudi vse potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovite zaščite finančnih interesov Unije. Pri tem ni mogoče spregledati, da gre za postopek, kjer za razpisana sredstva, ki so omejena, kandidira več upravičencev. Pri postopkih na podlagi javnih razpisov gre za posebno vrsto upravnega postopka, pri katerem je treba upoštevati načelo enakih možnosti vlagateljev, preglednost in hitrost postopka. Zaradi takšne narave postopka morajo vlagatelji izpolnjevanje pogojev izkazovati že ob vložitvi vloge in to z dokazili, ki so eksplicitno navedena v javnem razpisu ali uredbi (sodba UPRS II U 237/2009). Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na drugačno časovno izpolnjevanje pogoja, saj ga Uredba zavezuje, da mora ustrezno okoljevarstveno soglasje predložiti ob oddaji vloge oziroma najpozneje v roku treh mesecev po zaprtju javnega razpisa.² S tem pa je tudi časovni trenutek izpolnjevanja tega pogoja natančno in jasno določen (sodba UPRS I U 1139/2017-7).

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5Tožnik se z zavrnilnim delom odločbe ne strinja. V tožbi in v vlogi z dne 22. 11. 2022 navaja, da so se v konkretni zadevi sredstva sofinanciranja iz Podukrepa M6.4, ki so bila razpisana z Javnim razpisom, lahko odobrila stranki po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v 90.d, 93. in 100. členu Uredbe ter v 4. in 8. poglavju Javnega razpisa. Citira sedmi odstavek 100. člena Uredbe. Izpostavlja, da relevantno materialno pravo za presojo izpolnjevanja pogojev iz sedmega odstavka 100. člena Uredbe predstavljajo določbe ZVO-2 in Uredba PVO, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Kot izhaja že iz mnenja Ministrstva za okolje in prostor in jasno tudi iz Uredbe PVO, je predpogoj za izvedbo tako postopka presoje vplivov na okolje kot predhodnega postopka poznavanje same lokacije posega v okolje. Šele upoštevajoč značilnosti nameravanega posega in same lokacije posega v okolje je moč ugotoviti in oceniti dolgoročne, kratkoročne, posredne ali neposredne vplive nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja (drugi odstavek 88. člena ZVO-2). Če lokacija obratovanja premične naprave ni znana in bo ta gradbene odpadke predelovala na območju v naprej neznanih gradbišč v RS, potem ni izpolnjen pogoj za izvedbo tako postopka presoje vplivov na okolje kot ne predhodnega postopka, saj je lokacija obratovanja naprave obvezna sestavina tako vloge za začetek predhodnega postopka, kot vloge za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Zato v konkretni zadevi ne gre za poseg pod točko E.I.7.3 Priloge 1 Uredbe PVO in za tak poseg v okolje ni treba izvesti postopka presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja niti ne izvesti predhodnega postopka. Toženka je tako po izvedbi vseh dokazov nepopolno ugotovila dejansko stanje, da drobilec Rubble Master RM 70 GO 2.0 predstavlja primer stroja, ki nedvoumno zahteva izvedbo presoje vplivov na okolje. Posledično je toženka napačno uporabila relevantno materialno pravo v delu, ki se nanaša na obveznost izvedbe presoje vplivov na okolje in v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje takšnega pogoja, določenega s sedmim odstavkom 100. člena Uredbe. Meni, da je organ napačno interpretiral odgovor Ministrstva za okolje z dne 27. 4. 2022. To je zapisalo, da je predpogoj za izvedbo tako postopka presoje vplivov na okolje kot predhodnega postopka poznavanje same lokacije posega v okolje. Ministrstvo svoje mnenje zaključi s tem, da je za premične naprave drobilec Rubble Master RM 70 GO 2.0 kapacitete do 150 t/h, obvezna presoja vplivov na okolje za vsako vnaprej poznano lokacijo, pri čemer je navedba lokacije obratovanja naprave obvezna sestavina tako vloge predhodnega postopka kot vloge za izdajo okoljevarstvenega soglasja. To po mnenju tožnika pomeni, da če lokacija obratovanja premične naprave ni znana in bo ta gradbene odpadke predelovala na območju v naprej neznanih gradbišč v RS, potem ni izpolnjen pogoj za izvedbo tako postopka presoje vplivov na okolje, kot ne predhodnega postopka, saj je lokacija obratovanja naprave obvezna sestavina tako vloge za začetek predhodnega postopka, kot vloge za izdajo okoljevarstvenega soglasja in se vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ne presoja skladno z določbami Uredbe PVO v tem delu. Zato meni, da v predmetni zadevi ne gre za poseg pod točko E.I.7.3 Priloge 1 Uredbe PVO in za tak poseg v okolje (z neznano vnaprejšnjo lokacijo obratovanja) ni treba izvesti postopka presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja niti ne izvesti predhodnega postopka.

6Nadalje tožnik še navaja, da je toženka v konkretni zadevi zagrešila več kršitev ZUP, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kljub jasnim in nedvoumnim navedbam tožnika glede dejanskega stanja naprave je organ pavšalno in neargumentirano presodil. Dejansko organ sploh ni ničesar presojal, zgolj postavil se je na stališče, kot izhaja iz odločbe in njene obrazložitve. Organ je pri presoji konkretne zadeve nedvomno kršil načelo materialne resnice, določeno v 8. členu ZUP, da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Katera so ta, izhaja iz materialnega predpisa, na podlagi katerega je treba odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi v konkretni upravni zadevi. To načelo je kršeno, če je dejansko stanje napačno, zmotno, pomanjkljivo, nepopolno ugotovljeno, kar so tudi z zakonom predvideni pritožbeni razlogi zoper odločbo. Obrazložitev toženke v konkretni zadevi je pavšalna, ni podprta za ustreznimi in točnimi argumenti in je v nasprotju z določbami ZUP in določbami materialnih predpisov. V pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2022 še navaja, da v predmetni zadevi tožnik v danem roku javnega razpisa ni mogel predložiti zahtevanih dokazil zaradi daljšega trajanja pripadajočega upravnega postopka drugega ministrstva, zaradi česar je bil iz postopka pridobitve sofinanciranja preprosto neupravičeno in brez enakih možnosti sodelovanja izključen.

7Toženka v odgovoru ter v pripravljalnih vlogah z dne 10. 1. 2023 in 20. 1. 2023 tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Sklicuje se na razloge, navedene v prvostopni in drugostopni odločbi. Navaja, da je bil prvostopni organ pri odločanju skladno z načelom zakonitosti vezan na predpise pri svojem odločanju, hkrati pa je Slovenija kot država članica EU dolžna sprejeti in pravilno izvajati tudi vse potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovite zaščite finančnih interesov EU (58. člen Uredbe št. 1306/2013). Pri dodeljevanju sredstev na podlagi javnega razpisa gre za postopek, kjer za razpisana sredstva, ki so omejena, kandidira več upravičencev. Pri postopkih na podlagi javnih razpisov gre za posebno vrsto upravnega postopka, pri katerem je treba upoštevati načelo enakih možnosti vlagateljev, preglednost in hitrost postopka. Zaradi takšne narave postopka morajo vlagatelji izpolnjevanje pogojev izkazovati že ob vložitvi vloge in to z dokazili, ki so eksplicitno navedena v javnem razpisu ali uredbi (glej sodbo UPRS št. II U 237/2009 z dne 8. 12. 2010). Zlasti zaradi hitrosti postopka je v sedmem odstavku 100. člena Uredbe predpisano, da mora vlagatelj tudi v primeru, če postopek PVO ni potreben (kar je nosilni argument tožnika), to prvostopnemu organu dokazati z ustreznim sklepom, kar pa pomeni, da je normodajalec razbremenil odločanja o tem vprašanju organ, ki odloča o vlogah na Javni razpis, in je vlagatelje napotil, da tak sklep pridobijo pri pristojnem organu, v ta namen pa jim je dal daljši rok, kot sicer velja za večino splošnih pogojev iz 100. člena Uredbe (tj. ob oddaji vloge na Javni razpis). Če pa tožnik v pritožbi zatrjuje neustreznost spornega pogoja, poudarja, da je določitev pogojev za sofinanciranje naložb po ustaljeni sodni praksi v izključni pristojnosti organa, ki je pristojen za pripravo javnega razpisa, zato se v postopkih s pravnimi sredstvi ni možno uspešno sklicevati na neprimernost ali neustreznost določenega pogoja javnega razpisa. Pri oblikovanju pogojev je organ vezan le na določbe zakona oz. drugih hierarhično višjih pravnih aktov (glej sodne odločbe št. I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013, X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014 ter I U 1787/2018-28 z dne 26. 6. 2019). Tudi, če bi držalo, da tožnik za sporni stroj ne bi mogel pridobiti sklepa, da postopek PVO ni potreben, bi to pomenilo, da je tak stroj izključen iz sofinanciranja na podlagi Javnega razpisa, kar pa sodi v polje proste presoje organov, ki določajo pogoje za sofinanciranje.

8Dodatno še toženka navaja, da so navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2022, da v danem roku ni mogel predložiti zahtevanih dokazil zaradi daljšega trajanja upravnega postopka drugega ministrstva, zaradi česar je bil iz postopka pridobitve sofinanciranja neupravičeno in brez enakih možnosti izključen, prepozne in jih naj sodišče ne upošteva (sklicuje se na sodbo št. I U 2038/2019-44 z dne 15. 12. 2022, točke 27 do 31 in tam navedene judikate). Ne glede na to pa toženka še pripominja, da tožnik nima izdanega okoljevarstvenega soglasja oz. dovoljenja, ker bi ga v nasprotnem sodišču že predložil. Postopka za izdajo soglasja oz. dovoljenja pri pristojnem organu ni niti začel, saj je v pritožbi in tožbi (še) bil na stališču, da organ teh skladno s predpisi ne more zahtevati.

O odločanju brez oprave glavne obravnave v zadevi

9Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter v zvezi s peto alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank, pri čemer ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in dopolnjeni v drugostopni odločbi, s katerimi se sodišče strinja in se nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. K tožbenim navedbam pa še dodaja:

12Sredstva za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje se dodelijo na podlagi Uredbe ter Javnega razpisa. Slednji v 4. poglavju določa, da mora upravičenec ob vložitvi vloge na javni razpis izpolnjevati pogoje iz 100. člena Uredbe, razen pogojev iz 2., 6., 17. in 19. točke prvega odstavka 100. člena Uredbe ter pogojev iz tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 100. člena Uredbe. Uredba v sedmem odstavku 100. člena določa, da če se naložba ne nanaša na vzdrževanje ali ureditev zahtevnih, manj zahtevnih ali nezahtevnih objektov v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, mora upravičenec v skladu s predpisom, ki ureja posege v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, pridobiti okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Šteje se, da je pogoj iz te točke izpolnjen, če je upravičencu najpozneje v treh mesecih po datumu zaprtja javnega razpisa izdano okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Uredba PVO v skladu z ZVO-1 (sledeč ciljem Direktive 2011/92/EU) v Prilogi 1 našteva posege v okolje, pri katerih je presoja vplivov na okolje vedno obvezna, kamor sodijo skladno s sodno prakso³ tudi naprave, uvrščene pod označbo E.1.7.3 Priloge 1 Uredbe PVO. Pod to označbo so uvrščene naprave za druge postopke odstranjevanja ali predelave odpadkov (naprave, ko gre za nenevarne odpadke in zmogljivost znaša 100 ton na dan ali več, po predhodnem postopku 30 ton na dan).

13V konkretni zadevi med strankama ni sporno, da ima navedeni drobilec zmogljivost 150 ton na uro ter da spada med naprave po klasifikaciji E.1.7.3 priloge 1 Uredbe PVO. Je pa med strankama sporno, ali je kljub temu treba za navedeni drobilec v zvezi z zadevnim Javnim razpisom pridobiti okoljevarstveno soglasje ali pa sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, glede na to, da lokacija obratovanja te naprave ob prijavi na javni razpis (še) ni znana (podatek o lokaciji delovanja naprave pa je ključnega pomena za presojo vplivov nameravanega posega v okolje na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja (drugi odstavek 88. člena ZVO-2)). Prvostopni organ je v nasprotju z mnenjem tožnika presodil, da bi tožnik pred oddajo vloge na Javni razpis moral začeti postopek presoje vplivov za vsako vnaprej znano lokacijo obratovanja naprave, s čimer bi izpolnil obveznosti, določene po sedmem odstavku 100. člena Uredbe glede na določbe Uredbe PVO oz. bi mu moralo biti izdano okoljevarstveno soglasje ali pa sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, in to najpozneje v treh mesecih po datumu zaprtja javnega razpisa, tj. do 18. 3. 2022.

14Nadalje med strankama sicer ni sporno, da tožnik niti ob izdaji izpodbijane odločbe nima izdanega okoljevarstvenega soglasja oziroma dovoljenja za navedeni drobilec, prav tako ni sporno, da postopka za to pri pristojnem organu ni sploh pričel, saj je tožnik na stališču, da organ tega skladno s predpisi ne more zahtevati (saj ni znana lokacija delovanja te naprave ob prijavi na javni razpis).

15Sodišče pritrjuje drugostopnemu organu, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da v zvezi z zadevnim Javnim razpisom drobilec Rubble Master RM 70GO! 2.0. predstavlja napravo, ki nedvomno zahteva izvedbo presoje vplivov na okolje, saj skladno z določbo sedmega odstavka 100. člena Uredbe in obveznostmi, določenimi v Uredbi PVO, posebej še v Prilogi 1 Uredbe PVO (pod označbo E.1.7.3), predstavlja primer premične naprave, ki pomeni takšen poseg v okolje, za katerega je treba obvezno pridobiti okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben.

16Pravilno je namreč stališče organa, da gre pri postopkih na podlagi javnih razpisov za posebno vrsto upravnega postopka, pri katerem je treba upoštevati načelo enakih možnosti vlagateljev, preglednost in hitrost postopka. Namen pogojev javnega razpisa je namreč v zagotovitvi enakega obravnavanja vseh prijaviteljev in onemogočanja samovolje pri odločanju. Neupoštevanje pogojev bi pomenilo neenako obravnavanje drugih prijaviteljev, ki so spoštovali pogoje razpisa. Zaradi takšne narave postopka morajo vlagatelji izpolnjevanje pogojev izkazovati že ob vložitvi vloge (oz. v daljšem roku, če tako izhaja iz javnega razpisa) in to z dokazili, ki so eksplicitno navedena v javnem razpisu oz. Uredbi. Zadevni Javni razpis je izrecno v 1. točki 4. poglavja določal, da mora upravičenec ob vložitvi vloge na javni razpis izpolnjevati pogoje iz 100. člena Uredbe (razen pogojev iz 2., 6., 17. in 19. točke prvega odstavka 100. člena Uredbe ter pogojev iz tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 100. člena Uredbe). Ker je v sedmem odstavku 100. člena Uredbe predpisano, da mora vlagatelj tudi kadar postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, to prvostopnemu organu dokazati z ustreznim sklepom, v ta namen pa je bil dan vsem vlagateljem daljši rok za predložitev te listine (tri mesece po datumu zaprtja javnega razpisa), kot sicer velja za večino splošnih pogojev iz 100. člena Uredbe (tj. ob oddaji vloge na Javni razpis), so posledično z vidika enakih možnosti vlagateljev neutemeljene tudi (sicer prepozne, skladno z 52. členom ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 in jih že zato sodišče ne more upoštevati) navedbe tožnika, da v danem roku ni mogel predložiti zahtevanih dokazil zaradi daljšega trajanja upravnega postopka drugega ministrstva, zaradi česar je bil iz postopka pridobitve sofinanciranja neupravičeno in brez enakih možnosti izključen. Uredba in Javni razpis zavezuje, da mora vlagatelj ustrezno okoljevarstveno soglasje predložiti ob oddaji vloge oziroma najpozneje v roku treh mesecev po zaprtju javnega razpisa. S tem je tudi časovni trenutek izpolnjevanja tega pogoja natančno in jasno določen.

17Sodišče v zvezi s konkretno zadevo ugotavlja, da tožnik pogojev Javnega razpisa ne izpolnjuje, saj ni ne ob vložitvi vloge na Javni razpis ne do poteka podaljšanega roka po Javnem razpisu za predložitev navedene listine, to je tri mesece po datumu zaprtja javnega razpisa (do 18. 3. 2022), prvostopnemu organu predložil okoljevarstvenega soglasja oziroma sklepa, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, postopka pri pristojnem organu za presojo vplivov na okolje niti ni pričel (tega ne trdi niti v tožbi). Drži, da je po drugem odstavku 88. člena ZVO-2 podatek o lokaciji delovanja naprave ključnega pomena za presojo vplivov nameravanega posega v okolje. Vendar je napačno razlogovanje tožnika, da ker ne ve za lokacijo delovanja naprave ob prijavi na javni razpis, da zato izvedba postopka presoje vplivov na okolje ni potrebna. Tožnik bi moral najkasneje do 18. 3. 2022 skladno s sedmim odstavkom 100. člena Uredbe v zvezi s 1. točko 4. poglavja Javnega razpisa prvostopnemu organu predložiti okoljevarstveno soglasje za vsako nameravano lokacijo delovanja naprave oz. sklep, da postopek presoje vplivov na okolje za to napravo za nameravane lokacije ni potreben, kot je pravilno ugotovil že prvostopni organ (navedeno pa je tudi skladno z mnenjem Ministrstva za okolje in prostor z dne 27. 4. 2022), da bi s tem izpolnil pogoje Javnega razpisa.

18Po presoji sodišča je organ glede na navedeno skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP pravilno ugotovil resnično dejansko stanje zadeve ter glede na navedeno pravilno v delu zadevnega drobilca zavrnil vlogo tožnika na zadevni Javni razpis, v zvezi s čimer je po presoji sodišča podal tudi ustrezno in zadostno obrazložitev po 214. členu ZUP.

19Izpodbijani akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

20O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker jih nobena od strank ni priglasila.

¹ Naprava je v 10. točki 3. člena ZVO-2 opredeljena kot nepremična tehnična enota, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenjevanje okolja, ker v njej poteka ena ali več določenih dejavnosti in na istem območju druge z njo neposredno tehnično povezane dejavnosti, brez katerih ne more obratovati in ki lahko povzročajo obremenjevanje okolja. Naprava je lahko tudi premična tehnična enota in z njo tehnično povezane dejavnosti, če je opredeljena s predpisi iz 18., 21. ali 24. člena tega zakona.
² Javni razpis je bil odprt do 17. decembra 2021.
³ Tako sodbi UPRS II U 327/2016 z dne 11. 1. 2017 ter II U 146/2016 z dne 15. 3. 2017.