VSC Sklep I Kp 11679/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v skladu z drugim odstavkom 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obdolženega A. A. odredilo pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Pripor po tem sklepu traja od dneva in ure prijetja obdolženca do objave sodbe, če ni prej odpravljen, najdlje pa mesec dni.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, očitno izmikanje glavni obravnavi, neuspešnost prisilnih privedb ter sorazmernost in neogibna potrebnost takega pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo zakonske določbe, ki urejajo odreditev pripora zaradi zagotovitve navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi in tudi prvotno ugotavljalo, ali je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, saj je to v skladu z Ustavo RS temeljni pogoj za odreditev pripora. Obstoj utemeljenega suma je tako obsežno argumentiralo na str. 3-10 napadanega sklepa, zaključkov o obstoju tega dokaznega standarda pa pritožba ne izpodbija.

6Nadalje je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da se obdolženec očitno izmika in noče pristopiti na glavno obravnavo. Pri tem je kronološko povzelo razpisane naroke za glavno obravnavo, na katere obdolženec ni pristopil, oz. niso bile realizirane prisilne privedbe. Nobenega dvoma ni, da sta bila obtožna predloga obdolžencu vročena (dne 16.11.2023), torej je bil seznanjen, da se zoper njega vodi predmetni kazenski postopek. Iz izpiska evidence E-Risk z dne 27.3.2025 (priloga D spisa) pa izhaja, da je imel obdolženi A. A. zadnje stalno prebivališče na naslovu V... in sicer do 29.06.2024, nato pa v Republiki Sloveniji ni imel več prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Kljub temu mu je sicer bilo vabilo za glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 29.10.2024, vročeno dne 10.10.2024 na naslovu ..., pa vseeno na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Posledično je prvostopenjsko sodišče povsem utemeljeno odredilo prisilne privedbe za nadaljnje naroke, na naslov zadnjega znanega bivališča, torej ..., ki pa niso bile realizirane, saj naj bi se obdolženec nahajal v tujini. V telefonskem pogovoru s policisti z dne 11.2.2025 je obdolženec povedal, da je v Nemčiji in da ima namen priti v Slovenijo čez nekaj dni, za vikend, vendar ga čez nekaj dni, 14.2.2025, policisti ponovno niso mogli izsledili (tako l. št. 178-179 spisa), kar dodatno utemeljuje njegovo izogibanje predmetnemu postopku. Tovrstna odreditev prisilnih privedb torej v ničemer ni bila neutemeljena, kot to želi zmotno prikazati zagovornik. Izmikanje vabilu in neodzivanje na vabila na glavno obravnavo je namreč eden od predpisanih razlogov, zaradi katerih sme sodišče odrediti obdolženčevo privedbo, ki pa v tem postopku sploh niso mogle biti realizirane.

7Zagovornik v pritožbi povzema zagovor obdolženca z dne 22.8.2025, in sicer, da je v resnici imel stalni naslov prijavljen na naslovu ... in da se je v vmesnem času preselil na naslov ..., vendar si tam še ni prijavil bivališča. Zagovornik tako meni, da bi mu lahko sodišče vsa pisanja vročalo na ta naslova in da ne drži, da ni imel uradnega bivališča v Sloveniji. Kot že povedano pa iz uradnih evidenc ne izhaja, da bi na katerem koli od navedenih naslovov imel prijavljeno stalno ali začasno bivališče, ali da bi o bivanju na teh naslovih kadarkoli obvestil sodišče. O svoji dolžnosti, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova, oz. tudi namen, da bo spremenil bivališče, kot tudi, da bo v primeru neopravičenega izostanka z glavne obravnave zoper njega lahko odrejen pripor, je bil obdolženec poučen tako v vabilu na glavno obravnavo, ki mu je bilo vročeno dne 10.10.2024, kot že prej, dne 12.7.2023, ko je bil zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, pa te svoje dolžnosti ni izpolnil. Navedbe, da bi se mu pisanja torej lahko vročala na omenjena naslova, so tako neutemeljene. Ne drži niti, da je sodišče zgolj na podlagi enkratnega neodziva obdolženca odredilo pripor, kar zmotno navaja pritožnik, saj je sodišče večkrat (petkrat) odredilo prisilno privedbo, nenazadnje pa obdolženec v Sloveniji naslova bivališča sploh ni imel prijavljenega, šele na podlagi vseh teh dejstev pa je sledila odreditev pripora. Pri tem pritožbena trditev, da se iz opravičljivih razlogov naroka dne 29.10.2024 ni udeležil, in sicer, ker je pozabil, nikakor ni utemeljena. Dejansko stanje tako ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je podana sorazmernost med odrejenim priporom in posegom v obdolženčevo osebno svobodo ter da drugače njegove navzočnosti ni mogoče zagotoviti, kar vse je v izpodbijanem sklepu razumsko in logično utemeljeno. Na podlagi prej navedenih okoliščin je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno presodilo, da se je obtoženec, ki je bil seznanjen, da zoper njega poteka kazenski postopek in je bil pravilno vabljen na razpisan narok glavne obravnave, spremembe prebivališča pa sodišču ni sporočil, četudi je bil poučen, da je to dolžan storiti, očitno izmikal udeležbi na glavni obravnavi in da njegove udeležbe ni mogoče doseči z odreditvijo milejših ukrepov - z vabili ali prisilnimi privedbami, ki niso bile realizirane. Ob upoštevanju, da se mu očitata dve kaznivi dejanji (zoper človekove pravice in svoboščine ter zoper javni red in mir), pri čemer sta predpisani kazni zapora do enega leta oz. do treh let, je odreditev pripora neogiben in sorazmeren ukrep, da se na ta način zagotovi navzočnost obdolženca na tem procesnem dejanju sodišča. Zagovornik posledično ne more uspeti s trditvijo, da je obdolženčeva pravica enaka s pravico oškodovancev do njihove varnosti in da nobena pravica ne pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Na presojo sorazmernosti ukrepa ne vpliva niti pritožbena trditev, da bi odreditev pripora na obdolženca negativno vplivala in bi posledično izgubil službo, saj je to logična negativna posledica izvrševanja kaznivih dejanj, ki so obdolžencu dokazana na ravni utemeljenega suma. Zagovornik tako zmotno navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, še zlasti pa se povsem deplasirano sklicuje na 473. člen ZKP, ki se nanaša na postopek proti mladoletnikom.

9Upoštevaje vse navedeno se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.