VSRS Sklep X DoR 189/2024

Revizija se dopusti glede vprašanj:

Ali iz splošne izvršilne klavzule iz osmega odstavka 34. člena ZVrt, s katero je zakonodajalec upravnemu organu dodelil pristojnost, da sprejme podzakonski akt, s katerim uredi "način zagotavljanja sredstev iz državnega proračuna zasebnim vrtcem za sofinanciranje plačil", izhaja upravičenje upravnega organa, da določi prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do sofinanciranja iz šestega odstavka 34. člena ZVrt, če ZVrt, ki je podlaga za izdajo podzakonskega predpisa, roka za uveljavljanje te pravice ne določa?

Ali je Upravno sodišče pravilno zaključilo, da materialni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice, ki ga je upravni organ določil v koledarju spletne aplikacije, ki ni javno dostopna ali objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, predlagateljico zavezuje?

Ali je sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja ustrezen način podzakonskega normiranja upravnega organa, če ta v podzakonskem predpisu določi, da se rok za uveljavljanje pravice določi v spletni aplikaciji, namesto da bi bil določen v samem podzakonskem predpisu?

Ali je Upravno sodišče pravilno zaključilo, da je ustavno skladno ravnanje upravnega organa, ki dostop do spletne aplikacije za uveljavljanje pravice pogojuje z vnosom podatkov o zaposlenih kadrih v drugo spletno aplikacijo, čeprav pogoj vnosa podatkov v drugo aplikacijo ni pogoj njene uporabe za uveljavljanje zahtevkov?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožbo zoper toženkin sklep, št. 450-232/2021/6 z dne 24. 10. 2022, s katerim je ta zavrgla v izreku naštete tožnikove zahtevke za poračun sredstev za upravičence do brezplačnega vrtca, ki jih je vložil v aplikaciji Subvencionirano plačilo staršev (v nadaljevanju SPS).

2Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bila med strankama sporna vrsta uveljavljanega zahtevka po Pravilniku o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršev (v nadaljevanju Pravilnik). Da ni šlo za redno mesečno uveljavljanje zahtevkov po 6. členu Pravilnika, temveč za poračun sredstev po 9. členu Pravilnika, je Upravno sodišče ugotovilo na podlagi tožnikovega poimenovanja zahtevkov v aplikaciji SPS, okoliščine, da so bili zahtevki vloženi pod "poračun" in njegovih argumentov v zvezi z razlago 9. člena Pravilnika. Zato ni sledilo tožbenim navedbam, da je zahtevke uveljavil kot poračun zato, ker aplikacija ni dopuščala druge možnosti. Relevantna pravna podlaga, torej določba 9. člena Pravilnika, pa je po oceni Upravnega sodišča jasna in določna: poračun je mogoče uveljavljati v naslednjem mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je vrtec izvedel za spremembe. Pojasnilo je še, da v obravnavanem primeru ni utemeljeno sklicevanje na tretji odstavek tega člena, ker gre za zakonsko izjemo, ki jo je treba razlagati zožujoče, razlog informacijske nepovezanosti, ki ga je tožnik kot edinega uveljavljal, pa ni tak, da bi upravičeval njeno uporabo. Navedlo je še, da četudi bi šlo za redne zahtevke (vložene prvič), bi bil rok, določen v 6. členu Pravilnika, zamujen. Obravnavalo je tudi tožbeni očitek, da pravica do sofinanciranja plačil iz 34. člena Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt) ni omejena z rokom in Pravilnik zato samostojno ureja zakonsko materijo. Presodilo je, da Pravilnik ureja le postopek uveljavljanja te pravice na podlagi in v mejah ZVrt. Zavrnilo je tudi argument, da je pogoj povezanosti evidenc za uveljavljanje pravice do sofinanciranja arbitraren in brez zakonske podlage, in se pri tem sklicevalo na izvršilno klavzulo, določeno v osmem odstavku 34. člena ZVrt, ter deveti odstavek 135.c člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI). Na to je navezalo ugotovitev, da je bil tožnik z (zakonsko) obveznostjo povezovanja evidenc seznanjen, o njej je bil večkrat obveščen, organizirano je bilo posebno izobraževanje, za napako pri organizaciji dela pa odgovarja sam, zato njegov razlog za zamudo pri sprotnem uveljavljanju zahtevkov ni opravičljiv. Na očitke o uporabi določb Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odgovorilo, da jih je upravni organ (pravilno) uporabil in da ureditev v Pravilniku ne nasprotuje zakonski ureditvi, tožnik pa tudi ni konkretiziral, v čem vidi odstopanje oziroma kaj je tisto, kar bi moralo biti urejeno s posebnimi določbami zakona.

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja šest pravno pomembnih vprašanj:

- Ali lahko upravni organ na podlagi splošnega zakonskega pooblastila v podzakonskem aktu določi materialni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice, če roka za uveljavljanje pravice zakon ne določa, iz izvršilne klavzule pa ne izhaja, da bi imel upravni organ pravico določiti rok za uveljavljanje pravice?

- Ali iz splošne izvršilne klavzule iz osmega odstavka 34. člena ZVrt, s katero je zakonodajalec upravnemu organu dodelil pristojnost, da sprejme podzakonski akt, s katerim uredi "način zagotavljanja sredstev iz državnega proračuna zasebnim vrtcem za sofinanciranje plačil", izhaja upravičenje upravnega organa, da določi prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do sofinanciranja iz šestega odstavka 34. člena ZVrt, če ZVrt, ki je podlaga za izdajo podzakonskega predpisa, roka za uveljavljanje te pravice ne določa?

- Ali je Upravno sodišče pravilno zaključilo, da materialni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice, ki ga je upravni organ določil v koledarju spletne aplikacije, ki ni javno dostopna ali objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, predlagateljico zavezuje, če rok ni določen niti v zakonu niti v podzakonskem predpisu?

- Ali je sodišče pravilno zaključilo, da predstavlja ustrezen način podzakonskega normiranja upravnega organa, če ta v podzakonskem predpisu določi, da se rok za uveljavljanje pravice določi v spletni aplikaciji, namesto da bi bil določen v samem podzakonskem predpisu, če zakon in podzakonski predpis roka za uveljavljanje pravice ne določata?

- Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo procesno pravo, ko je presodilo, da upravni organ v podzakonskem aktu lahko določi, da je pravico mogoče uveljavljati izključno preko spletne aplikacije (elektronsko), če področni zakon, na podlagi katerega je bil podzakonski akt sprejet, ne vsebuje specialnih postopkovnih določb?

- Ali je Upravno sodišče pravilno zaključilo, da je ustavno skladno ravnanje upravnega organa, ki dostop do spletne aplikacije za uveljavljanje pravice pogojuje z vnosom podatkov o zaposlenih kadrih v drugo spletno aplikacijo, čeprav pogoj vnosa podatkov v drugo aplikacijo in pogoj njene uporabe za uveljavljanje zahtevkov niti iz zakona niti iz podzakonskega predpisa ne izhaja?

4Predlog je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa izpolnjeni, zato je predlogu tožeče stranke za dopustitev revizije v tem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6Dopuščena vprašanja so natančno in konkretno oblikovana, enako velja za pojasnila, zakaj jih je Upravno sodišče rešilo nezakonito. Njihov objektivni pomen je ustrezno utemeljen, in sicer predlagatelj zastavlja pomembna precedenčna ustavnopravna vprašanja, zlasti spoštovanja načel usklajenosti pravnih aktov (tretji odstavek 153. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) in vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave), ki sta v tesni povezanosti z načelom demokratične in pravne države (2. člen Ustave), katerega vidik je tudi zahteva po objavi zakonov in drugih predpisov (154. člen Ustave). Odgovor nanje bo tako pomembno prispeval k enotni uporabi prava, razvoju prava preko sodne prakse in zagotovitvi pravne varnosti vseh (ne le zasebnih) vrtcev¹ kot prejemnikov teh sredstev in omogočil pravno presojo nekaterih rešitev, ki so rezultat vse večje digitalizacije v upravnem poslovanju. Vrhovno sodišče je ob tem oblikovalo besedilo tretjega in četrtega vprašanja tako, da je izločilo dele, ki pomenijo tožnikove pravne zaključke.

7V preostalem delu (glede prvega in petega vprašanja) Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji. Zato je predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Pravilnik se uporablja za javne vrtce, zasebne vrtce s koncesijo in zasebne vrtce brez koncesije.