VSM Sodba IV Kp 8501/2024

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega B. B. s sodbo IV K 8501/2024 z dne 21. 1. 2025 na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegove zagovornice iz Odvetniške družbe C. o.p., d.o.o., bremenijo proračun.

2Sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da spozna obdolženega B. B. za krivega očitanega mu kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter mu izreče denarno kazen 15 dnevnih zneskov, pri čemer naj dnevni znesek znaša 76,67 EUR, to je 1.159,05 EUR, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke je podala odgovor obdolženčeva zagovornica. Pritožbo ocenjuje v celoti kot neutemeljeno, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je obdolženemu B. B. očitano kaznivo dejanje dokazano v njegovi temeljni obliki, to je po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pri tem je na podlagi presoje zagovora obdolženca in izvedenih dokazov prišlo do zanesljivega zaključka, da izvedeni dokazni postopek po presoji in skrbni oceni izvedenih dokazov inkriminiranega očitka ne potrjuje. Za sprejete pravne in dejanske zaključke je navedlo izčrpne, tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je na ravni potrebne gotovosti utemeljilo oprostilni izrek. Pritožbeno sodišče s ponujenim razlogovanjem v celoti soglaša in ga v zaobid ponavljanja dosledno povzema, medtem ko pritožbenemu izvajanju okrožne državne tožilke, s katerim skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno in nepopolno, ne more slediti.

6Bistvo pritožbe je v drugačni dokazni oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazov, kot je ponujena v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Okrožna državna tožilka zagovora obdolženega B. B. ne sprejema in ocenjuje kot zmoten prvostopenjski zaključek, da ni sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je na glavni obravnavi določno izpovedala, da ji je obdolženi takrat povedal, da raje spravi sebe in otroke proč, česar se je prestrašila. Obenem poudarja, da torej očitek tožilstva nikakor ne temelji zgolj na prijavi oškodovane pred policijo, ko pa je torej zaslišana kot priča na glavni obravnavi potrdila, da ji je obdolženi takrat povedal, da raje spravi sebe in otroke proč ("veg"). Izraža prepričanje, da inkriminiranih besed v slovenskem jeziku ni razumeti drugače, kot tako, da bo ubil sebe in otroke, kot je to navedla oškodovanka na policiji, medtem ko je na glavni obravnavi, podprta z izpovedbo A. A., o navedenih grožnjah izpovedala očitno z besedami, ki jih je takrat izrekel obdolženi. Pri tem prisotnih zdravstvenih težav oškodovane ne smatra kot takšnih, ki bi porajale dvom v verodostojnost njenih navedb ob podaji predloga za pregon, saj je izpovedala, da se je teh groženj prestrašila, da se je prestrašila za otroke. Kot neutemeljeno ocenjuje prvostopenjsko ugotovitev, da je oškodovanka večkrat klicala obdolženca, saj je hotela videti otroke ter ob prijavi dejanja zmotno verjela, da imata obdolženi in njen izvenzakonski partner zoper njo sklenjen pakt in ji skušata vzeti otroke, kot je sicer navedla v okviru nepravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju.

7Vendar se s povzetimi pritožbenimi poudarki pritožbeno sodišče ne more strinjati. Prav ima namreč zagovornica, ko v odgovoru na pritožbo opozarja, da je skrbno izvedeni dokazni postopek, v okviru katerega je sodišče prve stopnje zaslišalo oškodovano D. D., A. A. ter prebralo listinske dokaze (predvsem poročili CSD z dne 15. 12. 2023 in 4. 10. 2023 in zapisnik o naroku za izdajo začasne odredbe z dne 28. 10. 2024 v zadevi Okrožnega sodišča v Celju III N 45/2025) in poslušalo posnetek pogovora inkriminiranega dne, vodil do pravilnega zaključka, da je očitek obdolžencu temeljil le na prijavi oškodovanke, ki ji ni bilo mogoče slediti. Pritrditi je namreč zanesljivi prvostopenjski dokazni oceni, ki je sprejeto meritorno odločitev oprlo na razumen zagovor obdolženega B. B. in celovito presojo neposredno izvedenih dokazov. Pritožbeno grajana odločitev sodišča prve stopnje navkljub drugačnemu mnenju okrožne državne tožilke temelji na prepričljivo obrazloženi dokazni oceni, pri čemer je upravičeno merodajna presoja verodostojnosti izpovedbe oškodovanke. V okviru njene izpovedi je prvostopenjsko sodišče tehtno opozorilo na zaznane vrzeli in pomembna protislovja ter nestabilnost v doživljanju in opisovanju inkriminiranega telefonskega razgovora z obdolženim. Tedaj okrnjenega duševnega zdravje oškodovanke, ki ga iz lastnega odkritosrčno priznava (poporodna depresija in stanje psihoze v času podaje predloga za kazenski pregon obdolženca) ter potrjeno skrhan odnos z nekdanjim partnerjem, v okviru katerega je bilo treba sodno dogovoriti skrbništvo nad tremi ml. otroci, tudi pritožbeno sodišče ne more zanemariti. Sodišče prve stopnje je glede na zagovor in izpovedbo priče A. A. primerno upoštevalo, da je bila oškodovana v inkriminiranem obdobju obremenjena z izrazitimi čustvenimi nihanji in s konfliktno zgodovino z obdolžencem v zvezi z dilemo skrbništva nad tremi skupnimi otroki.

8Okrožna državna tožilka z drugačnim pogledom ne more doseči pritožbenega uspeha. Edini neposredni dokaz v kazenski zadevi, tj. izpovedba oškodovanke, navkljub nasprotnem prepričanju pritožbe ne dosega potrebne ravni prepričljivosti za obsodbo obdolženca. Vsebinske nedoslednosti v oškodovankinih trditvah, kot tudi okoliščine v zvezi s telefonskim dialogom z obdolženim, ki si ga navkljub (delnemu) zvočnemu posnetku pritožnica na temelju SSKJ razlaga preveč črkobralsko, namreč ne omogočajo zanesljive ugotovitve, da je obdolženi B. B. dne 12. 10. 2023 okrog 14.20 po telefonu oškodovani D. D. izrekel konkretno grožnjo, ki bi slednji vzbudila resen občutek ogroženosti. Glede na čustveno napet odnos med nekdanjima partnerjema, ki ga nenazadnje priznavata oba, pa tudi priča A. A., naravo domnevne izjave (podane bodisi v narečju ali v slovenskem knjižnem jeziku) in odsotnost vsakršnih nadaljnjih ravnanj, ki bi potrjevala resnost izrečenih besed, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v danem primeru lahko kvečjemu za izraz afekta ali frustracije obdolženca, ne pa za grožnjo v kazenskopravnem smislu. To še sploh iz razloga, ker je tudi oškodovankin aktualni izvenzakonski partner A. A. izpovedal, da je D. D. v tistem času imela psihozo in poporodno depresijo, nihala je v razpoloženju, grozila in izsiljevala za pozornost ter sta se veliko prepirala, pri čemer je obdolženi otroke odpeljal zato, ker je bila bolna.

9Strinjati se je z okrožno državno tožilko, da ni pomembno, ali se je oškodovanka izrečenih groženj prestrašila, saj za izvršitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja. Vendar v pritožbeno izraženem stališču ne upošteva, da mora biti izjava, ki se šteje kot (resna) grožnja, po svoji vsebini, kontekstu in načinu izreka takšna, da je objektivno zmožna pri naslovniku vzbuditi občutek resnega strahu za lastno življenje, telo ali varnost bližnjih. V obravnavani zadevi pa ne gre zanesljivo ugotoviti, da je bila inkriminirana izjava obdolženca izrečena z namenom zastraševanja ali da bi objektivno dosegla učinek resne grožnje. Gre za izjavo, izrečeno v okoliščinah izrazite čustvene napetosti med nekdanjima partnerjema, ki sta ob vsem bila tudi v sporu glede skrbništva nad skupnimi otroci, kar še dodatno zmanjšuje možnost, da bi bila inkriminirana izjava (resno) mišljena kot konkretna obljuba kaznivega dejanja. Okrožna državna tožilka ne upošteva, da morajo prvostopenjska sodišča posamezno zatrjevano grožnjo presojati ne zgolj z vidika subjektivnega dojemanja oškodovanca, temveč tudi z objektivnega vidika, tj. ali bi izrečena izjava pri povprečnem človeku v istih okoliščinah lahko vzbudila resen strah. V danem primeru temu pogoju ni zadoščeno.

10Ob dokaznem vrednotenju pomena, teže in morebitnih posledic v sklopu telefonskega razgovora inkriminiranih besed, ko nenazadnje spraviti sebe in otroke "veg" lahko pomeni tudi fizično vstran od tedaj bolne oškodovanke, je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo psihično stanje oškodovanke, pri kateri so bile v inkriminiranem obdobju zanesljivo prisotne psihična nestabilnost, mejna osebnostna struktura ter epizodični poporodni zaplet, kar vse lahko vpliva na njeno zaznavo in interpretacijo vsebine inkriminirane izjave, na kar pravilno opozarja tudi zagovornica obdolženca v okviru odgovora na pritožbo. V takih okoliščinah je treba biti pri presoji resnosti grožnje še posebej previden, saj zgolj subjektivno zatrjevani občutek strahu - če ni objektivno utemeljen - za kazenskopravno relevantnost, v kar skuša prepričati okrožna državna tožilka, za standard obsodilne sodbe ne zadošča.

11Navkljub drugačnemu stališču okrožne državne tožilke tako (tudi) pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi obremenjenosti z določenimi merodajnimi neskladji, ki jih ni uspela prepričljivo pojasniti, (celostna) izpoved oškodovane ni bila dovolj jasna, konsistentna in zanesljiva, da bi lahko predstavljala trden dokaz o krivdi obdolženca. Zgolj posplošeno pritožbeno vztrajanje okrožne državne tožilke, da gre oškodovani vsemu navkljub verjeti, tako ne more odtehtati dejstva, da sodišče prve stopnje - kot neposredni ocenjevalec izvedenih dokazov - ni moglo izoblikovati gotovosti, potrebne za izrek obsodilne sodbe, v kar skuša prepričati okrožna državna tožilka. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora biti za obsodilno sodbo krivda obdolženemu dokazana onkraj razumnega dvoma. V kolikor pa izpovedba oškodovanke predstavlja ključen obremenilni dokaz, ki glede na zagovor obdolženca in ostale izvedene (personalne, listinske in tonske) dokaze vzbuja razumen dvom glede resničnosti njenih trditev, takšna izpoved ne more predstavljati zanesljive podlage za obsodilno sodbo.

12Po obrazloženem, ko torej dokazni standard krivde onkraj razumnega dvoma ni dosežen in je sodišče prve stopnje oprostilno sodbo utemeljilo z jasno, logično, prepričljivo in celovito dokazno oceno, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako pa pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni bilo ugotoviti kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo okrožne državne tožilke zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

13Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica neuspele pritožbe okrožne državne tožilke in temelji na določbah prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Potrebni izdatki in nagrada obdolženčeve zagovornice tako obremenjujejo proračun.