UPRS Sklep I U 235/2025-23

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III¹ za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 4. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka). V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma pojasnila, da je 16. 9. 2024 tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac². Ugotovila je, da ga je 12. 6. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Hrvaška, zato je pristojnim hrvaškim organom v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 20. 9. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od njih 4. 10. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 8. 1. 2025 opravila osebni razgovor. Tožnik se sicer na Hrvaško ni želel vrniti, vendar tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Sklenila je, da bo tožnika predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

2Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

3Tožena stranka se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4Na naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2025 je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik dne 4. 4. 2025 uspešno predan Republiki Hrvaški in da se je po tem datumu zopet vrnil v Republiko Slovenijo.

5Tožnik je na naroku menil, da se je rok za njegovo predajo Republiki Hrvaški iztekel že z zaključkom dne 3. 4. 2025. Predaja je bila izvedena dne 4. 4. 2025, zato je odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito s pričetkom tega dne prešla na Republiko Slovenijo. Izpostavil je, da je predlagal izdajo začasne odredbe, ker pa o tem predlogu pred predajo še ni bilo odločeno, je bila njegova predaja Republiki Hrvaški nezakonita.

6S temi tožnikovimi navedbami se tožena stranka ni strinjala. Vztrajala je, da je tožnika pravočasno predala hrvaškim varnostnim organom, saj je dan 4. 4. 2025 znotraj šestmesečnega roka za predajo. Tehnično gledano je pomembna tudi ura, ko je Republika Slovenija dne 4. 10. 2025 prejela pozitiven odgovor s strani hrvaških pristojnih organov. V zvezi s predlagano začasno odredbo je tožena stranka opozorila na sodno prakso Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Sodišča Evropske unije, da začasna odredba učinkuje od trenutka, ko je o njej odločeno, sama vložitev predloga za izdajo začasne odredbe pa na izvršitev izpodbijanega akta ne vpliva.

7Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A1-A2 in tožene stranke B1-B5. Navedene listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo.

Presoja sodišča

8Tožba ni dovoljena.

9Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

10Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil tožnik 12. 6. 2023 že vpisan v Centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, nato pa je 16. 9. 2024 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je Republiki Hrvaški dne 20. 9. 2024 v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Republika Hrvaška je na zahtevo odgovorila in 4. 10. 2024 potrdila, da bo tožnika sprejela na podlagi zgoraj navedene določbe Uredbe Dublin III. Ker je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, je tožena stranka, ob ugotovitvi, da zanj ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, odločila z izpodbijanim sklepom, ki je postal izvršljiv s svojo dokončnostjo.

11Sporno je, ali je bila tožnikova predaja Republiki Hrvaški pravočasna oziroma ali se je izvedla v okviru šestmesečnega obdobja, odkar je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na stališče tožnika se je rok za predajo iztekel s potekom dne 3. 4. 2025, glede na naziranje tožene stranke pa je do tega prišlo s potekom dne 4. 4. 2025.

12Načine in roke za predajo Uredba Dublin III določa v 29. členu. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se skladno s členom 29(1) omenjene uredbe izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica na podlagi člena 29(2) Uredbe Dublin III oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

13Skladno s členom 27(3) Uredbe Dublin III države članice v svojem nacionalnem pravu za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji določijo: (a) da ima prosilec na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe ali ponovnega pregleda, ali (b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče ali razsodišče po natančni preučitvi zahteve za odlog moralo odločiti, ali pritožbi ali ponovnemu pregledu zahteve odobri odložilni učinek, ali (c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.

14Iz 3. točke izpodbijanega sklepa (priloga A2 sodnega spisa) izhaja, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 4. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Skladno z določbo drugega odstavka 100. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) se rok, ki je določen po mesecih oziroma po letih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno ali sporočeno, oziroma z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Upoštevaje to zakonsko določbo se je šestmesečni rok iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa iztekel s pretekom dneva 4. 4. 2025. To pomeni, da je bila tožnikova predaja Republiki Hrvaški tega dne pravočasna. Izvedena je bila v okviru šestmesečnega obdobja, odkar je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

15V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se podaljšal rok za predajo. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se rok za predajo lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. Po 3. točki izreka izpodbijanega sklepa bi se rok za predajo tožnika podaljšal, če bi bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če bi prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo. Tega tožnik ni storil, prav tako pa ni (bil) v zaporu. Hkrati z vložitvijo tožbe je predlagal izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe, vendar pa o tem predlogu do dne 4. 4. 2025, ko je bila predaja izvršena, še ni bilo odločeno. V obravnavani zadevi torej začasna odredba, ki bi imela odložilni učinek, ni bila izdana.

16To je pravno pomembna okoliščina, saj je toženo stranko zavezoval šestmesečni rok iz člena 29(2) Uredbe Dublin III, ki je prekluzivne narave (prim. sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo C-163/17 z dne 19. 3. 2019; 52. točka obrazložitve). Ustavno sodišče je v sklepu Up-689/23-11 z dne 14. 7. 2023 presodilo, da kadar Upravno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi, izvršitev sklepa o predaji ni odložena na podlagi člena 27(3) Uredbe Dublin III in rok za predajo začne teči z dnem odobritve zahteve. V konkretnem primeru je šestmesečni rok tekel od 4. 10. 2024 do vključno 4. 4. 2025.

17V okviru tega obdobja je tožena stranka dne 4. 4. 2025 izpodbijani sklep izvršila, saj je tožnika uspešno predala Republiki Hrvaški. S potekom šestih mesecev iz člena 29(1) Uredbe Dublin III je učinek izpodbijanega sklepa prenehal veljati (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 7/24 z dne 19. 1. 2024; 10 točka obrazložitve). Nesporno je, da se je tožnik po tem, ko je bil predan Republiki Hrvaški, vrnil nazaj v Republiko Slovenijo. Iz uradnega zaznamka z dne 10. 4. 2025 (v sodnem spisu na red. št. 19) je razvidno, da je tožnik ponovno nastanjen v azilnem domu v Ljubljani. Tožnik je pristopil na narok za glavno obravnavo dne 11. 4. 2025.

18Izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato tožnik v v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).³

19Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo tožbenih razlogov, se sodišče do njih ni opredeljevalo.

20Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

21Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

22Pogoj za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožnikove tožbe, je posledično zavrglo njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
² Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).
³ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024.