UPRS Sodba I U 2090/2024-15

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka 2142-3358/2024/9 (1221-05) z dne 19. 11. 2024, odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije v ponoven postopek.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III¹ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 8. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Odločila je, da bo o stroški postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 2. 8. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil 30. 7. 2024 vnesen v evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je pristojni organ za prosilca pristojnemu organu Republike Hrvaške 12. 8. 2024 v skladu s 1. b. točko 18. člena Uredbe Dublin III posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 24. 8. 2024 prejel odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s 5. točko 20. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je po ugotovitvi, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško in ugotovitvi, da tožnik ob vrnitvi ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla, ker je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška. Na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III je odločila, da se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške najkasneje v šestih mesecih od 24. 8. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

Trditve strank

3Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ponovni postopek pri toženi stranki.

4Toženka predlaga zavrnitev tožbe.

O sodni presoji

5Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3358/2024 in tožnika zaslišalo.

6Sodišče je 12. marca 2025 ugotovilo, da je rok za predajo iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa potekel 24. 2. 2025, zato je stranki pozvalo, da se o tem izjavita. V danem roku sodišč odgovorov strank ni prejelo.

Tožba je utemeljena.

7Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

8Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)², država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

9Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prvi pododstavek prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III). Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).

10Med strankama ni sporno, da je Republika Hrvaška dne 24. 8. 2024 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato je rok za predajo tožnika po Uredbi Dublin III Republiki Hrvaški potekel 24. 2. 2025. Ker je rok za tožnikovo predajo potekel, je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Slovenija.

11Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."