UPRS Sodba I U 347/2025-16

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Romuniji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 17. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Romuniji. Glede na navedeno je pristojnemu organu Romunije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni prejem in 17. 12. 2024 prejela odgovor, da Romunija sprejema pristojnost za obravnavo tožnika na podlagi d) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. V navedenem določilu je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik uspešno vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Romuniji. Razvidno je tudi, da je bilo o tej vlogi vsebinsko odločeno in da je izkoristil možnost pritožbe. Povedal je, da so bile v Romuniji nastanitvene kapacitete polne nesnage in podgan ter da je zato teden dni po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, raje bival na cesti, nato pa je bival pri nekem Romunu, ki mu je ponudil možnost dela na črno. Trenutne razmere v azilnem domu tožniku niso znane, saj je prošnjo vložil februarja 2021 in pozna zgolj razmere v nastanitvenih kapacitetah v tistem času. Po prvem tednu ni niti poskušal zagotoviti nastanitve v enem izmed nastanitvenih kapacitetah, namenjenih prosilcem, saj je že iz javno dostopnih podatkov razvidno, da je v Romuniji več sprejemnih centrov. Razvidno je, da si je raje samostojno uredil bivanje na način, ki mu je omogočal čimprejšnji nelegalen zaslužek. Tožena stranka je zadržana tudi do navedb tožnika, da ni bil deležen materialne podpore ali žepnine zaradi barve kože. Iz njegovih izjav je tudi razvidno, da je imel na voljo zdravstveno oskrbo, čeprav trdi nasprotno. Če mu ne bi bila zagotovljena, ne bi imel operacije slepiča in kasnejše operacije, s katero so bile odpravljene posledice predhodne. Poleg tega je bil v Romuniji tudi cepljen. Glede žaljivk, ki jih je navajal v osebnem razgovoru, češ da jih je bil deležen tekom svojega bivanja v Romuniji, pa tožena stranka, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 194/2023 z dne 11. 10. 2023, meni, da v primeru predaje to še ne pomeni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Glede dejstva, da je bilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Romuniji že pravnomočno odločeno, pa se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013, kjer je navedeno, da imajo pravico vložiti taki prosilci ponovno prošnjo, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Glede na to, da je tožnik v Romuniji bival še vsaj slabo leto po tem, ko je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, tožena stranka nima razlogov za sklepanje, da bo Romunija kršila njegovo pravico do nevračanja. Tožena stranka nima razlogov, da bi dvomila v to, da bo Romunija tožniku omogočila ponoven dostop do postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v konkretnem primeru ob vrnitvi v Romunijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogojih za sprejem prosilcev.

4Tožnik v tožbi izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo Romuniji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Tožnik je tekom postopka zatrjeval, da se v Romunijo ne želi vrniti zaradi sprejemnih pogojev. Niso mu bili zagotovljeni človeka vredni dostojanstveni pogoji bivanja kot prosilcu za mednarodno zaščito. Tožnik nasprotuje mnenju tožene stranke, da bi se lahko preselil v katerikoli odprti azilni dom v Romuniji. Sklicuje se na priložene članke, iz katerih izhaja zasedenost kapacitet romunskih azilnih domov. Glede dostopa do dela tožnik pojasnjuje, da je želel urediti pri romunskih organih dovoljenje, vendar ni bil uspešen. Glede dostopa do zdravstvenih storitev pa tožnik zatrjuje, da so bile plačljive kljub zagotovilom romunskih migracijskih organov, da je do njih upravičen. Nadalje zatrjuje, da je bil v Romuniji osebno deležen žalitev zaradi svoje rase, kar je nesprejemljivo. Vračanje tožnika v Romunijo bi zanj pomenilo hudo grožnjo njegovemu življenju, fizičnemu in duševnemu zdravju. Kot izhaja iz poročil, prosilci za azil in begunci v Romuniji živijo izredno težko življenje v strahu za lastno varnost, izpostavljeni so nasilju, brezdomstvu, katastrofalnim sanitarnim razmeram, pomanjkanju hrane in odsotnosti zdravniške pomoči. Tožena stranka bi tekom dublinskega postopka morala pridobiti zagotovila glede nastanitve tožnika v primeru vrnitve. Samo tako bi lahko preverila, ali mu v primeru vrnitve ne bodo kršene njegove temeljne človekove pravice. Tožnik nadalje navaja, da do vložitve tožbe ni imel možnosti pridobiti informacij o Romuniji. Iz k tožbi pridobljenih informacij pa izhaja, da prosilci za mednarodno zaščito v Romuniji nimajo dostopa do azilnih centrov, saj se Romunija spopada s pomanjkanjem nastanitvenih kapacitet. Migranti se zato nahajajo v zapuščenih stavbah, razmere v centrih pa so zelo slabe. Tožnik v primeru vrnitve v Romuniji ne bo obravnavan kot prosilec, ampak kot tujec. Zatrjuje, da bo nastanjen v zaprti nastanitvi, ki jih je v Romuniji več. Poraja se utemeljen dvom, ali bo imel možnost vložiti ponovni zahtevek za mednarodno zaščito in ali bo ta obravnavan. Romunija ne spoštuje načela nevračanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnik v Romuniji ni imel dovoljenja za selitev, odgovarja, da je iz odgovorov tožnika tekom osebnega razgovora razvidno, da sploh ni vedel, da drugi azilni domovi obstajajo, kar izkazuje, da dovoljenja za preselitev ni skušal pridobiti. Glede trditev o prezasedenosti nastanitvenih kapacitet v Romuniji tožena stranka poudarja, da je iz posredovane priloge razvidno, da imajo vsi nastanitveni centri možnost, da povečajo svoje nastanitvene kapacitete, v kolikor je to potrebno. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na poročilo Romunskega ombudsmana iz leta 2022 o razmerah v nastanitvenih kapacitetah v centru Tudor Gociu. V tem istem poročilu pa so le dve strani prej razvidni aktualni in pravilni podatki, ki jih tožena stranka v nadaljevanju odgovora na tožbo citira. Tožena stranka tudi nasprotuje tožbenim trditvam, da tožnik ni mogel dobiti dela. V ničemer ni razvidno, da bi se prosilci pri dostopu do trga dela srečevali s sistemskimi pomanjkljivostmi pri izdaji dovoljenj, ki bi jim omogočala dostop do trga dela. Glede tožnikovega zdravljenja v Romuniji pa tožena stranka navaja, da v upravnem postopku ni izpričal ali predložil dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da Romunija ne zagotavlja zdravstvenega varstva prosilcev. Po Direktivi 2013/33/EU z dne 26. junij 2013 države članice zagotovijo, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Glede tožnikovih navedb o tem, da so se uradne osebe do njega vedle diskriminatorno in da v delovnem okolju ni nikoli doživljal podobnega odnosa, pa tožena stranka navaja, da tožnik tekom upravnega postopka ni navajal morebitnih žaljivih ali ponižujočih ravnanj, ki bi izhajala iz njegovih razlogov za mednarodno zaščito. To naj se smatra kot tožbeno novoto v skladu z določili tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik ni v ničemer utemeljil navedb, da prosilci za azil in begunci v Romuniji živijo izredno težko življenje, v strahu za lastno varnost ter da so izpostavljeni nasilju, brezdomstvu, katastrofalnim sanitarnim razmeram, pomanjkanju hrane in odsotnosti zdravniške pomoči. Tožena stranka tudi prereka tožbene navedbe, da tožnik do vložitve tožbe ni imel priložnosti navajati informacij o Romuniji. Priložnost je imel predložiti kakršnekoli informacije, ki so po njegovem mnenju relevantne za postopek. V primeru vrnitve v Romunijo ima tožnik pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če je bil že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je tožniku zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Tožnik ni izpričal in v upravni postopek predložil nobenega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bo Romunija v njegovem primeru kršila načelo nevračanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Sodišče je v obravnavani zadevi dne 13. 3. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil v Romuniji nastanjen v azilnem domu en dan. To je bilo v začetku leta 2021. Za operacijo zaradi vnetja slepiča je moral plačati za to storitev. Pri uradnih osebah ni zaprosil, naj mu povrnejo stroške zdravljenja. Potrdila o plačilu nima. S kartico prosilca za azil se ni mogel zaposliti Tudi odvetnika v Romuniji je moral plačati. V Sloveniji se je sprva bal povedati, da je prišel iz Romunije, ker bi ga lahko poslali nazaj, zato je pri podaji prošnje pot opisal drugače.

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Romuniji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat navajalo.

10Sodišče glede tožbenih navedb o pogojih bivanja v romunskih azilnih domovih ugotavlja, da je tožnik k tožbi priložil več virov o stanju na tem področju, ki pa jih v upravnem postopku ni navajal, zato so to tožbene novote. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi pojasnila, da teh virov ni priložil zato, ker takrat še ni imel pooblaščenca. Sodišče šteje to kot opravičljiv razlog za navajanje tožbenih novot, vendar je zaradi enakega obravnavanja tudi toženi stranki dopustilo, da je k odgovoru na tožbo citirala vire, ki jih je pridobila.

11V zvezi s tožbenimi navedbami, da so pogoji bivanja v Romuniji tako slabi, da bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, se sodišče sklicuje na poročilo Romunskega ombudsmana, ki ga je priložila tožena stranka k odgovoru na tožbo in katerega del je tudi prevedla v samem odgovoru. Iz tega poročila med drugim izhaja, da ima Regionalni center Bukarešta za nastanitev prosilcev za azil skupno 80 sob, vsaka ima štiri postelje, WC in tuš. V vsakem nadstropju sta dve kuhinji, vsaka ima dva hladilnika, dva štedilnika in dva pomivalna korita. Pri razporejanju prosilcev se upošteva njihovo vero, narodnost in spol. Nadalje so opisane razmere v stavbi Tudor Gociu, kjer je 24 sob za bivanje, direktor jih je opisal kot nekoliko prepolne. V kopalnicah manjka zasebnosti, ker vrat ni mogoče zakleniti. Skupnih prostorov in dvorišča ni. V centru odprtega režima so lahko nastanjeni tudi mladoletniki brez spremstva. V tem centru je tudi zdravnik in dve medicinski sestri, prosto pa je tudi mesto psihologa. Center je razdeljen na oddelek za moške in oddelek za ženske in družine z otroki. Tako odprt kot zaprt center imata v stavbi mobilne dostopne klančine za invalide. Čeprav iz navedenega izhaja, da so v teh centrih tudi določene pomanjkljivosti, pa iz navedenega poročila po presoji sodišča ne izhaja, da bi tam bile razmere tako slabe, da bi bilo lahko govora o nečloveškem ali ponižujočem ravnanju. Večina poročil, ki jih je tožnik priložil k tožbi, izhaja iz leta 2021, torej gre za poročila starejšega datuma. Poročilo Romunskega ombudsmana sodišče ocenjuje kot kredibilen in zanesljiv vir glede razmer v azilnih domovih v Bukarešti. Glede na vse navedeno se sodišče ne strinja s trditvami, da bi v Romuniji obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in neprimerni pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da je bil v azilnem domu v Romuniji le en dan, v tako kratkem času pa si po mnenju sodišča še ni mogel ustvariti realne predstave o tem, kakšne so dejanske razmere v teh domovih.

12Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da tožnik kot prosilec za azil v Romuniji ne bi mogel dobiti dela. Iz priloge k tožbi (prevoda dela besedila poročila Varuha človekovih pravic Romunije, izdano leta 2023) izhaja, da je bilo v teku leta zaposlenih 33 prosilcev za azil.

13Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da so bile zdravstvene storitve v Romuniji plačljive. Tožnik na osebnem razgovoru ni govoril o plačilu zdravstvenih storitev, na zaslišanju na sodišču pa je povedal, da nima dokazil o plačilu teh storitev, pri pristojnih uradnih oseb pa ni zahteval, naj mu povrnejo stroške zdravljenja. Zaradi tega se po mnenju sodišča ne more uspešno sklicevati, da so mu bile nujne zdravstvene storitve onemogočene. Poleg tega mora vsaka članica v skladu z 19. členom Direktive 2013/33/EU z dne 26. 6. 2013 zagotoviti, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Zdravljenje vnetega slepiča, ki je prizadelo tožnika, pa se nedvomno šteje za nujno zdravstveno oskrbo, kar pomeni, da mora Romunija tako zdravstveno oskrbo v vsakem primeru zagotoviti.

14Tožnik se v tožbi tudi sklicuje na to, da je bilo obnašanje uradnih oseb diskriminatorno. Na osebnem razgovoru je v zvezi s tem omenil, da so ga žalili tudi, ko je vstopil v Urad za migracije. V kolikor se sledi njegovim navedbam, tako vedenje uradnih oseb res ni bilo primerno, vendar pa zaradi tega še ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih v romunskem azilnem sistemu. Zgolj enkraten dogodek še ne pomeni, da so uradne osebe, ki vodijo azilni postopek, na splošno žaljive do prosilcev za mednarodno zaščito.

15Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa v konkretnem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v primeru predaje tožnika Romuniji obstajala nevarnost kršitve 3. člena EKČP. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi vračanje tožnika v Romunijo zanj pomenilo hudo grožnjo njegovemu življenju, fizičnemu in duševnemu zdravju. Tožnik je, kot je sam povedal, v Romuniji imel zdravstvene težave, saj je imel dve operaciji, povezane z vnetjem slepiča. Torej je bil deležen zdravstvene oskrbe, zato ni mogoče govoriti o grožnji za njegovo zdravje ali življenje v primeru vrnitve v Romunijo.

16V primeru vrnitve v Romunijo bo imel tožnik možnost vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, če bodo za to izpolnjeni pogoji. Tožnik ni konkretno izkazal, zakaj v njegovem primeru utemeljeno dvomi, da bo imel možnost vložiti ponovni zahtevek in ali bo ta obravnavan. Prav tako ni izkazal, zakaj naj Romunija ne bi spoštovala načela nevračanja. Tožnik tudi neutemeljeno v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka za predajo pridobiti posebno zagotovilo s strani Romunije. Ustavno sodišče je že pojasnilo (odločba Up 919/2023-20 z dne 23. 11. 2023), da iz sodne prakse EKČP izhaja, da mora država posebno zagotovilo pridobiti, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer v tej državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena EKČP v državi sprejemnici (točka 33 obrazložitve).

17Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena z ZUS-1 tožbo zavrnilo.