VSL Sklep I Cp 1447/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da nepremičnine s parcelnimi številkami 387/55, 387/71 in 387/76, k. o. ..., ki so v naravi zelenice, predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče in skupno lastnino vsakokratnih etažnih lastnikov stavb z lihimi številkami na naslovu X. od 1 do 55 ter vsakokratnih etažnih lastnikov stavb s sodimi številkami na naslovu Y. od 2 do 62 (VIII. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da nepremičnine s parcelnimi številkami 387/56, 387/39 in 387/10, k. o. ..., ki so v naravi površine pred tremi garažnimi nizi, predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče v IX., X. in XI. točki izreka naštetih glavnih nepremičnin.

2Zoper VIII. točko izreka sklepa vlaga pritožbo nasprotna udeleženka, ki zatrjuje, da parcele 387/55, 387/71 in 387/76, k. o. ..., predstavljajo javne površine. Ne strinja se z zaključkom izvedenke, da beseda "javno" v konkretnem prostorskem aktu ne predstavlja zemljišča v splošni uporabi vseh pod enakimi pogoji, temveč zemljišče v skupni rabi lastnikov nepremičnin obravnavane soseske (A., kare C), in da gre za namensko vezanost na načrtovano sosesko. Isti prostorski akt je načrtoval tudi določene javne zgradbe (Center A.), kar bi po poenostavljeni razlagi izvedenke pomenilo, da so tudi te načrtovane kot skupne za sosesko. Izvedensko mnenje bi bilo treba dopolniti s podatki, kako so bile v času gradnje načrtovane pešpoti, ki vodijo do predmetnih zelenic. Pričakovanje, da ob odprtosti soseske in povezanosti z javnimi pločniki zelenice niso bile namenjene širši rabi, je neživljenjsko. Sodišče se je kot argument za potrditev izvedenskega mnenja izvedenke B. B. neutemeljeno sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenke C. C. iz drugega postopka, saj ga je nasprotna udeleženka izpodbijala iz istega razloga. Zadeva je postala pravnomočna le, ker se ni pritožila.

Zmoten je zaključek sodišča, da dejstva nevzdrževanja zelenic ni konkretizirano zanikala, saj MO ni fizična oseba, ki bi lahko zaznavala, njen župan pa teh dejstev ni osebno poznal. Če so stanovalci zelenice vzdrževali, so to delali udarniško, in ne, ker bi jih šteli za svoje. Nekateri udeleženci so potrdili, da so opazili tudi sprehajalce, ki niso lastniki nepremičnin v soseski. Udeleženci D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. so navedli, da so parki in poti javno dobro, kar je sodišče spregledalo. V skladu s preiskovalnim načelom bi jih o tem moralo zaslišati kot priče. Dejanski in urbanistični kriterij morata biti podana kumulativno, zato zgolj vzdrževanje površin za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne zadošča.

3Na pritožbo so odgovorili predlagatelji, ki so predlagali njeno zavrnitev, in I. H., ki pritožbi pritrjuje. J. J. je odgovor na pritožbo umaknil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča iz VIII. točke izreka sklepa, da parcele 387/55, 387/71 in 387/76, k. o. ..., ki v naravi prestavljajo zelenice znotraj bivalne soseske A., kare C, predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče in pomožne nepremičnine v skupni lasti vsakokratnih lastnikov nepremičnin v tej soseski.

6Po prvem odstavku 42. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2023. Obseg pripadajočega zemljišča sodišče določa na podlagi kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, ki so med seboj enakovredni, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo.

7Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile sporne nepremičnine namenjene skupni rabi stanovalcev soseske in ne splošni javni rabi. Nosilni razlogi sklepa temeljijo na strokovnem zaključku sodne izvedenke urbanistične stroke o namembnosti teh površin po prostorskih aktih in na ugotovitvah o njihovi redni rabi ter vzdrževanju s strani stanovalcev v času trajanja družbene lastnine. Pritožbene navedbe, da terminologija prostorskega akta, ki je zelenice označeval kot "javno območje", kaže na načrtovano splošno rabo, pravilnosti zaključkov izvedenke ne omajejo. Izvedenka je tako v mnenju kot ob zaslišanju pojasnila, da beseda "javno" v prostorskem aktu glede na naravo uporabe ni označevala javnih zemljišč, namenjenih vsem pod enakimi pogoji, temveč zemljišča, namenjena redni rabi stavb v predmetni soseski/kareju. Na to kaže njihovo načrtovanje v programskem delu zazidalnega načrta in kasnejša uporaba, pa tudi umeščenost znotraj soseske. Iz dokumentacije je razvidno, da so bila sporna zemljišča znotraj kompleksa, ki je bilo investitorju dodeljeno za potrebe gradnje stavb znotraj kareja C, in so bila namenjena zelenicam in otroškim igriščem za potrebe tega kompleksa, povezanega z internimi pešpotmi. Ne gre torej za pretirano poenostavitev interpretacije pojma javno, temveč za ugotovitve, temelječe na konkretnih prostorskih aktih, ki so skladne z ugotovitvami druge sodne izvedenke v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča sosednje soseske - A., kare B.

8Na pravilnost zaključka izvedenke ne vpliva opredelitev splošne dostopnosti pešpoti znotraj kareja, za katere je izvedenka po prostorskih aktih ugotovila, da so interne narave. Ker ta zemljišča niso predmet obravnavanega postopka, sodišče ni bilo dolžno dopolnjevati izvedeniškega mnenja v smeri ugotovitve, ali so bile povezovalne poti po prostorskih aktih namenjene tudi splošni javnosti. Bistveno je, da so bile načrtovane predvsem kot povezava med javno cestno mrežo in atrijskimi hišami, kar kaže na namen posebne organizacije naselja z izločitvijo voznega prometa iz stanovanjskih karejev ter njegovo omejitvijo na obrobje, pri čemer je notranjost kareja namenjena pešcem. Tudi če med njimi ne gre le za stanovalce soseske, temveč pot uporabljajo tudi občasni sprehajalci, to ne spremeni položaja zelenic kot skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam obravnavane soseske.

9Pri ugotavljanju dejanske rabe spornih zelenic v času družbene lastnine se je sodišče oprlo na zaznavo o sledovih pretekle rabe ob ogledu ter na izpovedi udeležencev, ki so potrdili njihovo uporabo in vzdrževanje. Dejstvo redne rabe s strani stanovalcev soseske je torej sodišče ugotovilo z izvedbo dokaznega postopka, v katerem nasprotna udeleženka nasprotnega dokaznega bremena ni zmogla.

10Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti zaslišati vse udeležence, ki se s predlogom predlagateljev niso strinjali. Za ugotavljanje dejanskega vidika pretekle namembnosti spornih zemljišč so odgovorni udeleženci postopka, na katerih je trditveno in dokazno breme. Sodišče po uradni dolžnosti izvaja le dokaze glede kriterijev iz 1. in 4. točke 43. člena ZVEtL-1, ki so povezani z opredelitvijo zemljišč v prostorskih aktih.

11Ker po povedanem pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.