VDSS Sodba Pdp 54/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 12. 10. 2024 (I. točka izreka, ki ni predmet pritožbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med že plačano osnovno plačo 45. plačnega razreda z dodatki in pripadajočo plačo 50. plačnega razreda z dodatki za obdobje od 18. 7. 2020 do 31. 3. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan plačati stroške postopka v višini 905,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni mogoč objektiven preizkus sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je urejal osrednje informativne oddaje, vendar je protispisno zaključilo, da je delo opravljal v okviru delovnega mesta urednik oddaj, na katerega je že razporejen. Pravilna ocena izvedenih dokazov bi morala pripeljati do zaključka, da je opravljal naloge iz opisa delovnega mesta urednik osrednjih oddaj. Že iz naziva tega delovnega mesta je razvidno, da se delo tega delovnega mesta nanaša na urejanje osrednjih oddaj, kar je tožnik tudi dokazal. Protispisen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da urednik oddaje nima odločilnega vpliva na to, katere vsebine in na kakšen način se bodo pojavljale v oddaji. Urednik je tisti, ki določi vsebino oddaje in prispevke avtonomno izbira, skladno s programsko zasnovo ter kodeksom novinarske etike, pri tem pa je neodvisen in samostojen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel v okviru posamezne oddaje avtonomijo, kateri prispevek bo uvrstil v oddajo in v kakšnem vrstnem redu, vendar je materialnopravno zmotno zaključilo, da je bil pri tem vezan na že dogovorjene teme na uredniškem sestanku. Navedeno je v neskladju z določbo 34. člena Statuta javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, ki določa, da so uredniki, novinarji in drugi programski ustvarjalci v okviru programske zasnove in stanovskega kodeksa pri svojem delu neodvisni in samostojni. Dokazni postopek je pokazal, da A. A. ni opravljal dela in nalog urednika osrednjih oddaj, ni urejal posameznih oddaj, ampak je opravljal povsem drugo delo, in sicer koordinatorja informativnega programa. Ni bilo ugotovljeno, na katerem delovnem mestu je zaposlen B. B., ki je prevzel delo koordinatorja informativnega programa. Bistvena razlika med delovnima mestoma urednik oddaj in urednik osrednjih oddaj je v tem, da urednik osrednjih oddaj ureja osrednje informativne oddaje (C., D. in E.), ki so zahtevnejše in najbolj poslušane oddaje Radia F. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik urejal osrednje informativne oddaje, bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Ker je svojo odločitev utemeljilo z jasnimi in skladnimi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so omogočali preizkus izpodbijane sodbe, je pavšalno zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6V tem sporu, v katerem je tožnik zahteval plačilo razlike v plači glede na dejansko opravljeno delo, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega oziroma zahtevnejšega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu urednik oddaj, trdil pa je, da je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta urednik osrednjih oddaj.

7Sodišče prve stopnje je dela in naloge obeh delovnih mest presojalo tako glede na njihov formalno predviden opis kot glede na njihovo dejansko izvajanje. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da se delo delovnega mesta urednik osrednjih oddaj nanaša na urejanje osrednjih informativnih oddaj, kar je bila njegova bistvena naloga. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje razlika med delovnima mestoma urednik oddaj in urednik osrednjih oddaj ni v vrsti oziroma naravi oddaje, ki se jo ureja (osrednja informativna oddaja), četudi tako na prvi pogled (prima facie) nakazujeta poimenovanje in skoraj identičen formalni opis delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tem ugotovitvam tožnik v pritožbi niti ne oporeka, da urednik osrednjih oddaj v praksi dejansko ne ureja posamezne oddaje na način, kot to dela urednik oddaj, ampak ima pregled nad vsebino vseh osrednjih informativnih oddaj, načrtuje in koordinira celoten program informativnih vsebin posameznega dne in v daljšem časovnem obdobju, na kolegiju usklajuje delo med uredništvi in se dogovarja z uredniki. Gre za delovno mesto, ki opravlja naloge v zvezi z osrednjimi oddajami kot sistemom oddaj. Tožnikovo delo ni dosegalo odgovornosti in vsebine tega dela, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in prič, ki so mu bile nadrejene, zaradi česar najbolje poznajo njegovo delo, pravilno ugotovilo, da je tožnik kot urednik oddaj pripravljal in urejal posamezno informativno oddajo (npr. C., D., E., G.), za katero je bil glede na razpored tisti dan zadolžen. Za to oddajo je razporedil teme, določil vrstni red prispevkov, ki so jih pripravili novinarji iz posameznega uredništva, se uskladil z novinarji, določil obliko in postavitev oddaje. Naloge programske koordinacije dela, spremljanja in analiziranja osrednjih informativnih oddaj ter izdelave analiz in priprave poročil je opravljal le osredotočeno na posamezno oddajo, katere urednik je bil na določen dan, ne pa za sistem oziroma sklop vseh osrednjih informativnih oddaj, kot je to počel urednik osrednjih oddaj. Glede na navedeno je pravilen prvostopni zaključek, da se posamezne dejansko izvajane naloge kljub zelo podobnemu opisu obeh delovnih mest razlikujejo po vsebini, obsegu in zahtevnosti.

8Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje zaključek, da tožnik dejansko ni opravljal del in nalog urednika osrednjih oddaj, napravilo, ker je bil na tem delovnem mestu zaposlen A. A. (v obrazložitvi sodišče prve stopnje pomotoma zapiše H. A.). Za odločitev je namreč bistvena le prvostopenjska ugotovitev, ki temelji na izpovedih tožnika, zaslišanih prič in listinah v spisu, da je tožnik kot urednik oddaj opravljal drugačne naloge od nalog, ki ustrezajo delovnemu mestu urednik osrednjih oddaj. Na pravilnost te ugotovitve ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj bi A. A. in njegov naslednik B. B. opravljala povsem druga dela.

9Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je je bila njegova avtonomija omejena na urejanje vsebine konkretne oddaje, v okviru katere je odločal, kateri prispevek bo uvrstil v oddajo in v kakšnem vrstnem redu, pri tem pa je bil vezan na okvirne teme, dogovorjene vnaprej na uredniškem sestanku. Navedeno izhaja iz izpovedi priče I. I., na katero se sklicuje tudi pritožba, in sicer da ima urednik oddaje kot zadnja "bariera" vpliv v zvezi s tem, da odloči, da nekega prispevka ne bo uvrstil v oddajo, vendar pa ima odločilen vpliv uredniški kolegij, ki že vnaprej postavi agendo. Sicer pa uredniška avtonomija in vprašanje končne odločitve o vsebini oddaj ne predstavlja razlikovalnega elementa med delovnima mestoma urednika oddaj in urednika osrednjih oddaj, zato pritožbeno uveljavljanje neskladja s 34. členom Statuta toženke, ki med drugim določa, da so uredniki pri svojem delu neodvisni in samostojni, ni utemeljeno niti za odločitev v tej zadevi relevantno.

10Stališče pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 365/2024, na katero se sklicuje pritožba, ni uporabljivo v obravnavanem primeru, saj dejansko stanje ni primerljivo. Ta zadeva se nanaša na plačilo po dejanskem delu na drugem delovnem mestu (voditelj osrednjih oddaj), in ne na delovnem mestu urednik osrednjih oddaj.

11Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za plačilo po dejanskem delu pravilno zavrnilo. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni pripomogla k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).