VSC Sodba II Kp 61851/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obdolžencu določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.000,00 EUR napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso ter povrniti potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve predmetnega kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (v tem primeru pred drugega sodnika).

3Prvostopenjsko sodišče ni ravnalo pravilno, ko je pritožbo zagovornika v odgovor vročalo tudi oškodovancu po pooblaščencu, ki je vložil odgovor na pritožbo. Skladno s 376. členom ZKP se namreč pritožba vroča nasprotni stranki, ki je v tem primeru državno tožilstvo, ne pooblaščenec oškodovanca. Vročitve pritožbe obdolženčevega zagovornika oškodovancu oziroma njegovemu pooblaščencu, da bi nanjo odgovorili, kadar ne gre za oškodovanca kot tožilca, zakon ne predvideva. Pritožbeno sodišče tako navedb, podanih v odgovoru na pritožbo z dne 7.4.2025, ni upoštevalo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus zadeve na pritožbeni ravni je razkril, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je ustrezno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka. Za svojo odločitev je podalo zadostne in razumne razloge, ki jim višje sodišče pritrjuje, pritožbo pa zavrača kot neutemeljeno, kot sledi.

6Kršitev pravice do obrambe v luči bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v posledici zavrnitve dokaznih predlogov pritožba uveljavlja z grajo zavrnitve predloga samega obdolženca za zaslišanje prič C. C. in Č. Č.. Pri odločanju o dokaznih predlogih mora sodišče slediti merilom, oblikovanim v (ustavno)sodni praksi, ki med drugim vsebujejo zahtevo, da mora biti predlagani (domnevno razbremenilni) dokaz pravno upošteven oziroma relevanten, predlagatelj pa mora obstoj in pravno upoštevnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Zadostitev trditvenemu bremenu glede obstoja in (materialnopravne) upoštevnosti dokaza predpostavlja ustrezno substanciranost dokaznega predloga v smeri ugotavljanja odločilnih dejstev.

7Na glavni obravnavi 20.5.2024 v prvotnem sojenju je sam obdolženec dokazni predlog za zaslišanje omenjenih prič utemeljil z navedbami, da je bil C. C. prisoten pri žaganju, Č. Č. je opravil oba prevoza lesa oškodovancu, nista pa bila prisotna tistega jutra, ko je oškodovanec prišel k njemu. Ko ga je oškodovanec klical popoldan, je bil C. C. sicer prisoten na žagi, ni pa zaradi hrupa mogel nič slišati niti ni bil ob obdolžencu. Na glavni obravnavi 7.1.2025 v ponovljenem sojenju je obdolženec ponovno predlagal njuno zaslišanje, vendar brez kakšne dodatne utemeljitve. Kot izhaja iz obdolženčevega zagovora, je bilo zaslišanje obeh prič predlagano predvsem za razjasnitev okoliščin glede samega žaganja, nalaganja in prevoza lesa, kar za predmetni postopek niti ni relevantno (točka 4 izpodbijane sodbe). Priči ne bi vedeli izpovedati glede obravnavanega kaznivega dejanja grožnje, saj ob obisku oškodovanca na žagi dopoldan 16. 9. 2021 nista bila prisotna, kar sta potrdila tako obdolženec kot oškodovanec, niti nista slišala telefonskega pogovora istega dne popoldan med oškodovancem in obdolžencem, kar je v zagovoru povedal obdolženec, ki je potrdil, da C. C., ki je edini bil v bližini, telefonskega pogovora med njim in oškodovancem ni mogel slišati, ker je bilo med žaganjem lesa preveč glasno ("toliko vse brni" oz. so "tulili sekularji"). Izvedba predlaganih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja tako ni potrebna in z njihovo izvedbo ne bi bilo mogoče pridobiti relevantnih podatkov za odločanje, kar je zanesljivo zaključilo in obrazložilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je dokazna predloga zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo že na zapisniku o glavni obravnavi (hrbtna stran list. št. 82), nato pa v obrazložitvi sodbe, tj. v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP.

8Tako pritožbenega sodišča ne prepričajo pritožbene navedbe, da bi lahko priča C. C. izpovedal vsaj o tem, v kakšnem psihičnem stanju je bil obdolženec po telefonskem pogovoru. Že sam obdolženec je namreč povedal, da je bil po telefonskem pogovoru z oškodovancem razočaran, ko mu je ta očital goljufijo, opisal pa je tudi, kaj je po tem telefonskem pogovoru povedal C. C. (da ga je klical oškodovanec in rekel, da manjka les, glede česar je bil razočaran tudi C.C., ki je pri nalaganju lesa pomagal). Drži, kar navaja pritožnik, da je sodišče zavezano k načelu materialne resnice, uzakonjenemu v 17. členu ZKP. To pomeni raziskovanje vseh relevantnih dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe. To so v konkretnem primeru dejstva, povezana z izrečenimi grožnjami, ne pa z žaganjem in nalaganjem lesa, o čemer (in zgolj o čemer) bi vedeli izpovedati predlagani priči. Sodišče prve stopnje v ničemer ni opravilo očitane vnaprejšnje dokazne ocene in nikakor ni moč trditi, da se je vnaprej odločilo, da bo v vsakem primeru verjelo oškodovancu. To odločitev je sprejelo šele po natančni preučitvi vseh dokazov in relevantnih okoliščin. Pritožnik pa tudi ne more uspeti z navedbo, da je obdolženec pravni laik, po poklicu kmetovalec, ki se je v postopku do izdaje obsodilne sodbe zagovarjal sam in je temu primerno podal dokazni predlog. Obdolženec je bil namreč večkrat ustrezno poučen o svojih pravicah, torej tudi, da si ima pravico vzeti zagovornika, česar ni storil vse do postopka s pritožbo. V pritožbenem postopku pa ni moč dopolnjevati in sanirati dokaznih predlogov (čeravno laičnih) strank, ki relevantnosti predlaganih dokazov ne utemeljijo s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer pa niti pritožba navsezadnje v to smer ne navaja nič, kar bi vplivalo na dano odločitev. Kljub nasprotovanju zagovornika obdolženca v pritožbi so tako argumenti prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na zavrnitev teh dveh dokaznih predlogov obdolženca, dovolj tehtni, upoštevaje, da glede na navedbe samega obdolženca ti dve priči nista oz. nista mogli slišati nobenega od dveh problematičnih pogovorov med obdolžencem in oškodovancem. Tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi ni kršilo pravice do obrambe niti pravic iz 22., 23., in 25. člena Ustave RS.

9Zagovornik v nadaljevanju uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično kršitev kazenskega zakona. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da, kolikor pritožnik kršitev kazenskega zakona vidi kot posledico zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, gre za konceptualno zgrešena izvajanja, saj je kazenski zakon že pojmovno mogoče prekršiti le, če je bilo dejansko stanje kot temelj za uporabo materialnega prava popolno in pravilno ugotovljeno. Dejansko stanje obravnavane zadeve pa je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca ter izpovedbo oškodovanca pa je pravilno ocenilo.

10V zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 17.9.2021 je oškodovanec opisal, kako je obdolžencu pripeljal les in se z njim dogovoril za razrez hlodovine. Kritičnega dne 16.9.2021 zjutraj je ugotovil, da mu manjka les, zato je dopoldne odšel k obdolžencu in mu to povedal ter ga vprašal, "kje so fosni". Takrat mu je obdolženec rekel, da kaj se gre, da bo pripeljal Hrvate, da ga bodo pospravili. Popoldan je poklical obdolženca, saj je želel, naj pride k njemu, da preveri količino lesa. Takrat mu je po telefonu spet grozil, da bo tekla kri in da ga ne sme nikjer srečati, če se srečata, pa je bolje, da se pred njim umakne. Oškodovancu je bil med zaslišanjem na glavni obravnavi predočen omenjeni zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki ga je ne le lastnoročno podpisal, temveč je 20.5.2024 tudi potrdil, da "to drži" ter da mu je besede, ki so predmet tega kazenskega postopka, v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah res izrekel obdolženec. Oškodovanec je potrdil, da mu je obdolženec grozil 16.9.2021 že dopoldan (ne šele popoldan), česar v predhodni prosti izpovedbi ni omenil. Razumno je stališče sodišča prve stopnje (točka 8 izpodbijane sodbe), da na oceno verodostojnosti oškodovanca ne vpliva logična ugotovitev, da je bil njegov spomin gotovo bolj svež dan po kritičnem dogajanju kakor več kot dve leti in pol kasneje na glavni obravnavi, medtem ko je v tem času življenjsko pričakovati rahlo, a nebistveno pešanje spomina glede vseh podrobnosti dogajanja. Na glavni obravnavi 7.1.2025 je oškodovanec znova potrdil, da "drži vse", kar je navedeno v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe, potrdil pa je tudi vsebino svoje izpovedbe v predhodnem postopku. Tudi zaslišan na glavni obravnavi (tako v predhodnem postopku dne 20.5.2024 kot v ponovljenem sojenju) pa je oškodovanec dogodke v odločilnem vsakič enako opisal. Torej je ves čas skladno izpovedoval o vsebini izrečenih groženj, in sicer, da bo obdolženec pripeljal Hrvate, morilce, da bodo oškodovanca pospravili, da bo tekla kri, da naj se mu ne približuje in bolje, da se ne srečata (20.5.2024), oziroma da bo kri tekla ter da bodo prišli Hrvati, da ga bodo pospravili, in da je bolje, da se ne srečata (7.1.2025). Glede na vsebinsko skladne izjave oškodovanca tako v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe kot na dveh glavnih obravnavah niti pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženec izrekel natančno takšne besede, kot se mu očitajo v krivdoreku izpodbijane sodbe, s čimer pritrjuje dokazni konkluziji sodišča prve stopnje. V nasprotju s pritožbenim očitkom, da je prvo sodišče napačno izhajalo iz ocene, da je izpovedba oškodovanca verodostojna, pri tem pa zmotno ocenilo resnicoljubnost in verodostojnost oškodovanca, sodišče druge stopnje ugotavlja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je tako obdolženca kot oškodovanca temeljito zaslišalo glede dogodkov dne 16.9.2021, raziskalo je vse relevantne okoliščine izrečenih groženj in svoje zaključke zanesljivo argumentiralo v obrazložitvi pritožbeno izpodbijane sodbe. Prepričljiva je ocena prvega sodišča, ki je oškodovančevi potrditvi vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe tudi v tem delu sledilo, saj je njegova naracija, ki obremenjuje obdolženca, v bistvenih delih prezentno skladna, tako neposredno po dogajanju kakor na glavni obravnavi. Pritožnik je tako neuspešen pri vnašanju dvomov v verodostojnost za obdolženega obremenilne izpovedbe oškodovanca, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vendarle upravičeno dokazno ocenilo kot resnicoljubno. Po drugi strani je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo zagovor obdolženca in zanikanje kaznivega dejanja kot neverodostojno. Obenem je okoliščino, da je obdolženec šele v zagovoru dne 7.1.2025 prvič omenil, da pri njemu delajo "Hrvati" in da jih je zgolj zato omenil oškodovancu (na glavni obravnavi 20.5.2024 ni o Hrvatih, ki naj bi pri njemu nalagali les, povedal nič), tehtno upoštevalo kot takšno, ki le še dodatno kaže na obdolženčevo neprepričljivost (točka 9 izpodbijane sodbe).

11Drži, da je v oškodovanec pri podaji ovadbe širše opisoval tudi okoliščine razreza lesa (saj je trdil, da mu je obdolženec pripeljal premalo lesa, torej je opisoval dogodke, ki so vodile do izreka groženj). Kljub temu pa je ovadba podana tudi zaradi groženj in iz nje izhajajo izrečene besede. Zato ne drži pritožbena trditev, da lahko iz ovadbe sklepamo, da oškodovanec sploh ni bil tako prizadet v svoji pravici do varnosti, kot sam zatrjuje, ker je po oceni obrambe večino časa opisoval samo to, kako naj bi mu obdolženec pripeljal premalo lesa. Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče nasprotno sklepati, da je bil oškodovanec (enako izhaja iz njegove izpovedbe) očitno prizadet zaradi obojega, tako manjka lesa kot zaradi izrečenih groženj. Glede časa podaje kazenske ovadbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je drugi pogovor med obdolžencem in oškodovancem odvijal 16.9.2021 popoldne, ovadbo pa je oškodovanec podal 17.9.2021 nekaj po 16. uri, torej že naslednji dan (v roku 24 ur), in pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je to povsem razumen čas, ki ni v ničemer predolg za podajo ovadbe, ter se s tem nikakor ne kaže neverodostojnost oškodovanca.

12Pritožbeni očitki, da je bil obdolženec v prvotnem sojenju oproščen, nimajo prav nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost sedaj izpodbijane sodbe. Kljub temu, da oškodovanec na vprašanje, zakaj ob podaji ovadbe ni omenil D. D., glede katerega je šele na glavni obravnavi povedal, da naj bi bil slišal grožnje, izrečene po telefonu, ni podal jasnega odgovora, je po predočenju vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, kot že pojasnjeno, potrdil resničnost zapisnika (vključno z besedami, ki jih je obdolženec izrekel tako dopoldan kot popoldan). Zato tudi te okoliščine pritožbene sodišče ne šteje za takšno, da bi omajala oškodovančevo verodostojnost. Upoštevaje, da je oškodovanec ob podaji ovadbe opisoval tudi okoliščine domnevne goljufije in manjka lesa, je naposled lahko razumljivo, da glede groženj ni navedel prav vseh relevantnih dejstev, vključno s tem, da je telefonski pogovor slišal (sedaj že pokojni) D. D.. D. D. naj bi bil tudi tisti, ki je oškodovanca napotil k obdolžencu, vendar ga je opozoril, da se ga ljudje bojijo, v čemer ni nič življenjsko nemogočega in v tem ni videti poskusa oškodovanca prikazati obdolženca kot problematičnega, kot tudi ne v tem, da je oškodovanec izjavil, da ima obdolženec "vse sorte ljudi okoli sebe."

13Okoliščina, da oškodovanec ni hotel povedati imena ženske, ki je bila z njim v avtu dopoldan, ko se je pripeljal k obdolžencu, po oceni pritožbenega sodišča ni takšna, da bi vzbudila dvom v njegovo verodostojnost. Ne nazadnje niti obdolženec niti oškodovanec nista trdila, da bi ta oškodovančeva prijateljica kar koli slišala ali da bi prisostvovala njunemu pogovoru, temveč sta oba povedala ravno obratno, torej da je bila ves čas v avtu in ni slišala ničesar. Prav tako ni bil podan dokazni predlog za zaslišanje te osebe. Oškodovanec pa je tudi dovolj razumno pojasnil, zakaj o izrečenih grožnjah tej prijateljici ni ničesar povedal, in sicer, da je bila že sama v stresu ter ji ni želel povzročati še dodatnega obremenjevanja. Precej absurdna pa so pritožbena navajanja, da bi oškodovanec, kolikor bi se res tako prestrašil, o tem povedal vsaj svojim otrokom. Kot povsem življenjsko sprejemljivo pritožbeno sodišče sprejema izpovedbo oškodovanca, da otrokom takšnih stvari ne govori, pri čemer po lastni izpovedbi z otroki niti ne živi. Niti oškodovančeva izpovedba, da je vse, kar je izrečeno po telefonu, tudi posneto, ne pripelje do zaključka, da je njegova izpovedba o izrečenih grožnjah neresnična. Oškodovanec je namreč zgolj splošno trdil, da se vsi pogovori po telefonu snemajo (o čemer ima očitno zmotno mnenje), to pa z njegovo verodostojnostjo, ko je izpovedal o izrečenih grožnjah, nima odločilne povezave.

14Zaključek, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec grožnje izrekel po tem, ko je oškodovanec trdil, da mu ni izročil dovolj lesa, za kar naj bi bil oškodovan za 1.000,00 EUR, torej ga je obtožil, da ni pošteno opravil dela, s katerim se profesionalno ukvarja, kar je nedvomno doprineslo k temu, da je obdolženec oškodovancu besedno zagrozil, tako v živo kot po telefonu. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer le subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje (točka 10 izpodbijane sodbe), da gre v tem primeru, zlasti v součinku, za besede, ki so kot resna grožnja z napadom na življenje in telo gotovo objektivno zmožne povzročiti občutke prestrašenosti ter vznemirjenosti, objektivno grozeča vsebina pa je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Grožnje v smeri, da bodo nekoga "pospravili" Hrvati, v povezavi z napovedjo, da bo "tekla kri", in izjavo, da je bolje, če se oškodovanec obdolžencu umakne, nedvomno predstavljajo resno ogrozitev življenja ter telesne celovitosti vsakega človeka. Da se je počutil prestrašenega, je oškodovanec povedal že ob prijavi policistom, a tudi na glavni obravnavi (da zaradi groženj ni mogel spati, imel je nočne more in podočnjake), kar, glede na pojasnjeno, niti ni relevantno, saj za izvršitev kaznivega dejanja grožnje niti ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega. Tako za presojo predmetne sodbe ni bistveno, ali je oškodovanec pri opisovanju posledic teh groženj vendarle nekoliko pretiraval, kar mu očita obramba. Čeprav subjektivne posledice pri oškodovancu niso konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pa je bil vendarle potrjen obtožbeni očitek, da se je zaradi izrečenih groženj oškodovanec gotovo počutil prestrašeno, ustrahovano in vznemirjeno, saj je grožnje zoper svoje življenje razumel kot resne ter zmožne uresničitve. Sodišča druge stopnje tako ne prepriča pritožbeno naziranje, da oškodovanec obdolženca gotovo ne bi klical še popoldne, če bi ga že dopoldan izrečene grožnje tako prestrašile in bi jih štel za resne, pri čemer je oškodovanec želel razčistiti okoliščine domnevne goljufije na svojo škodo. Zagovornik pa tudi ne more uspeti z navedbami, da resnost domnevne grožnje ni z ničemer podkrepljena, ker se obdolženec z oškodovancem ni več nikoli srečal, saj za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ni relevantno, ali je storilec svojo grožnjo nameraval uresničiti ali ne. Kolikor bi se zahtevalo, da je grožnja še dodatno podkrepljena, v kazenskem pravu ne bi imeli opravka (zgolj) s kaznivim dejanjem grožnje, temveč z uresničitvijo napovedanega zla za oškodovanca.

15Sodišče prve stopnje je razumno zaključilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil tako objektivne kot subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V točki 11 obrazložitve se je opredelilo do obdolženčeve prištevnosti, obstoja zavesti o protipravnosti ter do ravnanja s krivdno obliko direktnega naklepa, vključno z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Nedvomno je obdolženec s takšnim namenom tudi ravnal, saj ga je, kot je razkril izveden dokazni postopek, oškodovanec obtožil goljufije, na kar se je obdolženec odzval z ravnanjem, s katerim je nameraval oškodovanca ustrahovati in vznemiriti, to pa mu je navsezadnje uspelo.

16Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan ne za kazniva dejanja niti za prekrške, upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave, torej pogojno obsodbo. Glede na odsotnost razvidnih obteževalnih okoliščin je v pogojni obsodbi določena kazen zapora primerna v luči kriterijev teže kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde, medtem ko je pravično tudi trajanje preizkusne dobe, določene na zakonskem minimumu. Za spremembo odločbe v obdolženčevo korist na pritožbeni ravni ni najti osnove.

17Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje po 391. členu ZKP pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

18Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.