VSRS Sklep X DoR 141/2024-5

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v tožnikovo pravico iz 2. člena Ustave (varstvo zaupanja v pravo), upoštevajoč dejstvo, da sprememba ZDoh-2 ni uredila ustreznega prilagoditvenega obdobja in ni zasledovala jasnega prevladujočega javnega interesa?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije 2402446 z dne 30. 4. 2021 (I. točka izreka) in odločilo o stroških upravnega spora (II. točka izreka).

2Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku na podlagi njegove davčne napovedi odmeril davek od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2020. Tožnik je bil imetnik odsvojenih vrednostnih papirjev več kot 15 let in manj kot 20 let. Na podlagi spremembe ZDoh-2 (novela ZDoh-2V, ki se je začela uporabljati za davčna leta, ki so se začela s 1. 1. 2020) je davčni organ dobiček obdavčil po 10 % stopnji, četudi je pred letom 2020 za takšno dobo imetništva veljala davčna stopnja 5 %.

3Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je predmetna davčna obveznost nastala leta 2020, zato je skladno z načelom zakonitosti pri obdavčitvi treba uporabiti zakon, ki je veljal leta 2020. Sprememba davčne ureditve, ki se je začela uporabljati leta 2020, je bila objavljena 5. 11. 2019, zaradi česar je zagotavljala ustrezno obdobje za prilagoditev. Namen te spremembe je bila razbremenitev dohodka iz dela kot ukrep zagotavljanja konkurenčnosti Slovenije, kar utemeljuje obstoj javnega interesa. Predmetna sprememba zakonodaje pri tem ne posega niti v pridobljene niti v pričakovane pravice. Tožnik namreč ni pridobil pravice do obdavčitve po davčni stopnji 5 %, saj je ta veljala le za davčne obveznosti, nastale do leta 2019. Za davčne obveznosti, nastale leta 2020, pa je v tožnikovem primeru veljala davčna stopnja 10 %. Pri tem so določbe o spremembi davčne stopnje začele veljati po uveljavitvi novele ZDoh-2V, torej za naprej, zato ureditev nima retroaktivnih učinkov.

4Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in Vrhovnemu sodišču predlagala dopustitev naslednjih pravnih vprašanj:

◦ Ali sta upravni organ in upravno sodišče pravilno uporabila 132. člen ZDoh-2, upoštevajoč že pridobljene pravice tožnika do obdavčitve po 5 % davčni stopnji?

◦ Ali gre v konkretnem primeru (ko je tožnik že prejel pravico do obdavčitve po 5 % davčni stopnji, nato pa je bil njegov kapitalski dobiček obdavčen po 10 % davčni stopnji) za poseg v že pridobljene pravice tožnika?

◦ Ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v tožnikovo pravico iz 2. člena Ustave (varstvo zaupanja v pravo), upoštevajoč dejstvo, da sprememba ZDoh-2 ni uredila ustreznega prilagoditvenega obdobja in ni zasledovala jasnega prevladujočega javnega interesa?

5Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

6Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa. Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, z odgovorom na katerega bo Vrhovno sodišče lahko nadalje dodatno razložilo svoja stališča glede neprave retroaktivnosti na področju davčnega prava in s tem povezane potrebe po predvidljivosti davčnih razmerij.

7Glede preostalih dveh vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).