UPRS Sklep I U 1793/2024-31

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Upravne enote A., s katero je bila zavrnjena prijava stalnega prebivališča na naslovu B. Tožnik v laični tožbi smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

2Tožnik je naknadno vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj mu sodišče začasno določi bivališče na naslovu B., A. Navaja, da je to njegova izkazana največja korist. Ker zahteva za izdajo začasne odredbe ni bila podpisana, ga je sodišče pozvalo k dopolnitvi vloge, katero je dopolnil s svojim podpisom dne 7. 2. 2025.

3Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

4Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

5Podlaga za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je določilo 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme.

7Tožnik je v zvezi s predlagano začasno odredbo navedel, da je začasna prijava prebivališča B. s strani sodišča njegova največja izkazana korist. S tem pa ni v zadostni meri konkretiziral oziroma utemeljil nastanka težko popravljive škode.

8Razen navedenega pa taka začasna odredba, kot jo je tožnik predlagal, že pojmovno ni mogoča. Če bi sodišče z začasno odredbo določilo kot tožnikovo prebivališče B., bi bilo to isto, kot da bi ugodilo tožbenemu zahtevku v sporu polne jurisdikcije, torej da bi odločilo o sami pravici, ki je predmet tega upravnega spora. Tožnik namreč predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, zahteva za izdajo ureditvene začasne odredbe pa se praviloma ne more prekrivati s tožbenim predlogom (Prim. M. Dobravec Jalen, v: E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 217) .

9Ker iz zgoraj navedenih razlogov zahtevi za izdajo začasne odredbe ni možno ugoditi, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.