UPRS Sodba in sklep I U 2172/2024-

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 17. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, ko je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen 19. 8. 2024 v Republiki Bolgariji. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Republike Bolgarije v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 17. 10. 2024 prejela odgovor, da Republika Bolgarija sprejema odgovornost za obravnavo tožnika na podlagi d) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. V b) točki prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in ki je podal prošnjo drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V d) točki prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

5V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je policijsko obravnavo doživel kot rasistično, tožena stranka izpostavlja, sklicujoč se na upravno sodno prakso, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Kot pomembne se v obravnavani zadevi lahko izkažejo le tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Tožnik je kot neprimerno doživljal obravnavo v času, ko se je v Republiki Bolgariji nahajal kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Potem, ko je bil premeščen v odprti kamp kot prosilec za mednarodno zaščito, ni imel večjih težav. Povedal je sicer, da v odprtem kampu ni bilo zdravnika, sam pa je imel povišano telesno temperaturo in srbečico. Tožena stranka težko sledi navedbam tožnika in meni, da je dostop do zdravnika na nek način zagotovo imel. Sam je navedel, da izven kampa zdravnika ni mogel iskati, ker se je kamp nahajal sredi gozda, je pa samostojno nadaljeval pot proti Republiki Srbiji. Dejstvo, da je kljub domnevnim zdravstvenim težavam samostojno nadaljeval pot in Republiko Bolgarijo zapustil, lahko nakazuje, da njegovo zdravstveno stanje kljub vsemu le ni bilo tako zelo urgentno. Če bi nujno potreboval zdravniško pomoč, bi to v Republiki Bolgariji lahko poiskal, a se je sam odločil, da jo bo zapustil. To samo po sebi ne predstavlja pomanjkljivosti na področju sprejema, ki bi kakorkoli vplivale na odločitev v predmetni zadevi. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da so mu bili v Republiki Bolgariji na silo vzeti prstni odtisi, tožena stranka pojasnjuje, da tega ni mogoče kvalificirati kot odvzem prstnih odtisov pod prisilo, ampak je tako ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC. Protispisne so tožnikove trditve, da v Republiki Bolgariji ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Iz EURODAC izpiska jasno izhaja, da je to dejansko storil 19. 8. 2024 oziroma je vsaj izrazil namen. Poleg tega posredno to izhaja iz njegove izjave, da je ob oddaji prstnih odtisov bil izpuščen iz zaprtega kampa. V nasprotnem primeru ne bi bil evidentiran v evidenci EURODAC kot prosilec v Republiki Bolgariji, ampak bi bil obravnavan kot tujec.

6Tožnik je med drugim izpostavil tudi, da je prejel tri obroke na dan, kar zanj ni bilo dovolj in da je bil nastanjen v sobi, ki je bila premajhna, saj se je v njej nahajalo 8-10 oseb. Tožena stranka izpostavlja, da iz tožnikove izjave ne gre razbrati, ali je opisano stanje v odprtem ali v zaprtem kampu. V vsakem primeru pa tožena stranka meni, da te izjave same po sebi še ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite ali sprejema, zaradi katerih bi lahko sklepali, da bo tožnik ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Prejel je tri obroke na dan, za katere sicer meni, da zanj niso bili dovolj, a pri tem ne gre spregledati dejstva, da pristojne službe težko zagotovijo prehrano, ki bo ustrezala preferencam vseh nastanjenih oseb. Glede navedb, da je bilo v sobi 8-10 oseb in da je bila soba premajhna, pa tožena stranka pojasnjuje, da je tudi v Republiki Sloveniji ob povečanem številu prosilcev za mednarodno zaščito v eni sobi nastanjenih več oseb, kar samo po sebi še ne pomeni, da gre za sistemsko pomanjkljivost na področju sprejema. Večina držav se trenutno sooča s povečanim številom prosilcev za mednarodno zaščito, ki jim je potrebno zagotoviti nastanitev. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih se tožnik ne bi mogel vrniti v Republiko Bolgarijo. Republika Bolgarija ima v celoti vzpostavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Republika Bolgarija je polnopravna članica Evropske unije od 1. 1. 2007 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7Tožnik v tožbi izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo Republiki Bolgariji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, zato je domneva o varnosti v vseh držav članicah EU izpodbojna. Pristojni organ je dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici in če te nevarnosti ne more izključiti, mora od druge države pridobiti posebno zagotovilo, da do kršitve pravic ne bo prišlo. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi pa ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pristojni organ je dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnost domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivno ogroženosti, ob tem pa mora tudi sam organ zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora ne glede na njegovo procesno aktivnost preveriti po uradni dolžnosti. Ko je enkrat obstoj domneve, da v posamezni državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, izkazan, se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Tožnik trdi, da je temu kriteriju zadostil. Ravnanje uradnih oseb v Bolgariji ga je izjemno prizadelo. Poleg tega, da ga je pretepla bolgarska policija in da so mu bili prstni odtisi nasilno odvzeti, trdi, da je bil kljub oddaji odtisov odpeljan v zaprt kamp blizu meje, kasneje pa je bil subjekt ponižujočega ravnanja tudi v odprtem kampu. Policisti, zaposleni v odprtem kampu, so z njim ravnali rasistično - v maternem jeziku ni z njim govoril nihče, trdi, da je bil nastanitveni prostor izredno umazan, v njem je bilo okoli 10 oseb, da je bil lačen kljub danim obrokom in da ni imel primerne zdravstvene oskrbe. Počutil se je manj vrednega in degradiranega. Kot dokazni predlog predlaga njegovo zaslišanje. Dodaja pa še novejše informacije glede sprejemnih pogojev v nastanitvenih centrih v Bolgariji in ob tem trdi, da ne verjame, da mu bo ob morebitnem transferju tudi zagotovljena brezplačna pravna pomoč, pravica do tolmača ter pravica do uveljavitve pravnega sredstva. Tožena stranka bi morala preveriti dejansko pravno stanje oseb, ki so bile vrnjene v skladu z Dublinsko uredbo iz Slovenije v Bolgarijo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8Hkrati s tožbo tožeča stranka vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. V bolgarskih nastanitvenih centrih so razmere alarmantne, pri čemer tožnik poudarja, da ni situacija za dublinske povratnike enaka situaciji vseh ostalih prosilcev, ampak je še slabša, ker bo po prehodu državne meje ob predaji obravnavan kot tujec in bo nastanjen v zaprtem kampu. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, poleg tega mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pridobila zagotovilo Republike Bolgarije, da pri tožniku ne bo prišlo do kršitev pravic. Iz odgovora Republike Bolgarije z dne 17. 10. 2024 izhaja, da bo postopek za priznanje mednarodne zaščite tožnika voden skladno z zakonodajo EU in v skladu z nacionalno zakonodajo. Tožnik je imel na osebnem razgovoru dovolj priložnosti, da pove, ali meni, da obstajajo takšne sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se predaja ne bi smela opraviti, vendar ni navajal nobenih takšnih okoliščin, ki bi lahko vodile v drugačno odločitev tožene stranke. Navajal je zgolj težave, ki naj bi jih imel v času, ko se je v Republiki Bolgariji nahajal kot tujec, kar pa skladno s sodno prakso v predmetni zadevi ni relevantno. Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo le tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilca za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na drugo ravnanje organov države članice. V predmetni zadevi z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi kateri bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Bolgariji. Tožnikovi zadržki so se nanašali na policijsko obravnavo. Ostali zadržki, ki jih je tožnik navajal, pa so bili prav tako neutemeljeni oziroma niso dosegali take stopnje resnosti, da bi lahko vplivali na odločitev o predaji. Odvzem prstnih odtisov sam po sebi še ne pomeni, da mora biti tujec odpeljan v odprti kamp. Ti se ne odvzamejo zgolj osebam, ki zaprosijo za mednarodno zaščito. V zvezi z trditvami tožnika, da naj bi se tudi v odprtem kampu do njega grdo obnašali, pa tožena stranka pojasnjuje, da tega tožnik v postopku ni omenjal, zato gre za tožbeno novoto. Tožnik rasistične obravnave ni konkretiziral. Kot navaja v tožbi, je bilo to zgolj to, da z njim ni nihče govoril arabsko. Tega pa tudi ne gre pričakovati, da bodo vsi zaposleni v azilnem domu znali arabsko. Tudi v Republiki Sloveniji se prisotnost tolmača zagotovi zgolj takrat, ko je to potrebno. Tožnik v upravnem postopku ni navajal težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom. Navajanje člankov, ki opisujejo razmere nastanitvenih prostorov, po mnenju stranke ne predstavlja nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ampak so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic EU. Občasna prezasedenost je reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije. Tožeča stranka se je oprla tudi na poročilo AIDA o stanju v Republiki Bolgariji, izdano leta 2024, ki se nanaša na leto 2023. V zvezi s poročilom AIDA, izdanim leta 2023, ki se nanaša na leto 2022, pa tožena stranka izpostavlja, da le to ne vsebuje najbolj aktualnih informacij, zaradi česar po mnenju tožene stranke ni relevantno. Iz aktualnega poročila AIDA izhaja, da so bile nastanitvene kapacitete konec leta 2023 zasedene 77 %. V zvezi z navedbo, da nekatere države članice ne izvajajo predaj v Republiko Bolgarijo, tožena stranka pojasnjuje, da se vsak primer presoje individualno, zato ni mogoče na podlagi tega kar posploševati, da se predaje v Republiko Bolgarijo sploh ne bi smele izvesti. Republika Bolgarija ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Je polnopravna članica EU, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Na Nizozemskem je upravni oddelek Državnega sveta razsodil, da ni nobenega dokaza, da obstaja resnično tveganje, da bi bili prosilci za mednarodno zaščito v primeru vrnitev v okviru dublinskega postopka v Bolgarijo podvrženi prisilnemu vračanju. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Sodišče je v obravnavani zadevi dne 24. 12. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

K točki I izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

13Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat navajalo.

14V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bilo potrebno dobiti posebno zagotovilo, da v primeru predaje do kršitev pravic ne bo prišlo, sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka tako zagotovilo od strani organov Republike Bolgarije tudi dobila, saj iz odgovora z dne 17. 10. 2024 izhaja, da bo postopek tožnika za priznanje mednarodne zaščite voden skladno z zakonodajo EU in skladno z nacionalno zakonodajo.

15Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa tožnik v upravnem postopku ni povedal nič takega, s čemer bi bilo možno utemeljeno domnevati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo grozila kršitev 3. člena EKČP. Treba je namreč upoštevati, da so v tej zadevi lahko relevantne le pomanjkljivosti v azilnem postopku v Bolgariji, kar pomeni, da so relevantna le tista ravnanja, ki se nanašajo na obravnavanje tožnika po tem, ko je bil v Bolgariji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, niso pa relevantne morebitne pomanjkljivosti v okviru policijskega postopka, ko tožnik še ni imel statusa prosilca. Zaradi tega je pomembna le presoja tistih okoliščin, v katerih se je tožnik v Bolgariji znašel od tedaj dalje, ko je bil po vložitvi prošnje premeščen v odprti kamp, glede bivanja v njem pa ni povedal nič takega, kar bi kazalo na mučenje ali nečloveško ravnanje. Povedal je, da je prejel tri obroke na dan, za katere je sicer rekel, da zanj niso bili dovolj, nadaljnje je povedal, da je bilo v sobi nastanjenih 8-10 oseb in da je bila soba premajhna, vendar pa vse to še vedno ne kaže na sistemske pomanjkljivosti. Tudi v Republiki Sloveniji je ob povečanem številu prosilcev za mednarodno zaščito nastanjenih več oseb, kar še ne pomeni, da gre za sistemsko pomanjkljivost na področju sprejema in tudi večina držav članic se trenutno sooča s povečanim številom prosilcev za mednarodno zaščito.

16Glede navedbe tožnika v tožbi, da ga je pretepla bolgarska policija in da so mu bili prstni odtisi nasilno odvzeti, je sodišče že pojasnilo, da so relevantne tiste okoliščine, v katerih se je prosilec znašal, ko je dobil status prosilca za mednarodno zaščito in ne izkušnje z bolgarskimi organi pred tem. Tudi tožbena navedba, da z njim v maternem jeziku ni govoril nihče, ne pomeni sistemskih pomanjkljivost v azilnem sistemu, saj tudi drugod ni možno pričakovati, da bodo vsi uslužbenci znali govoriti jezik prosilca, temveč uradne osebe najdejo tolmača, ko se izkaže, da je to potrebno.

17V zvezi s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka glede na izjavo tožnika preveriti dejansko pravno stanje oseb, ki so bile vrnjene v skladu z Dublinsko uredbo, pa sodišče pojasnjuje, da je ta dolžnost tožene stranke v izhodišču začrtana z navedbami prosilca. Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, da naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Kdaj se izpostavi dolžnost države članice, da samoiniciativno upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024. O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanja nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi stranki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja (točka 12 obrazložitve citirane sodbe). S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Bolgariji. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj glede bivanja v odprtem kampu ni povedal nič takega, kar bi kazalo na kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU.

18Tudi na podlagi k tožbi priloženih informacij sodišče ni podvomilo v pravilnost odločitve tožene stranke. V poročilu AIDA za Republiko Bolgarijo za leto 2023 je na primer res navedeno, da so se pogoji v večini sprejemnih centrov slabšali, a niti zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni utemeljen sklep o sistemskih pomanjkljivostih ter nevarnosti, da bo tožnik ob predaji izpostavljen nehumanim in ponižujočim razmeram v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je občasna prezasedenost v nastanitvenih kapacitetah težava večine držav članic, razmere, v katerih se znajdejo prosilci, pa so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. Enako sodišče meni tudi v zvezi z ostalimi članki, ki so bili priloženi k tožbi.

19Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

20Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

21Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, ko zatrjuje, da če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in bi mu s tem nastala težko popravljiva škoda, ter da mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena EKČP.

22Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Bolgariji, je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo.

23Sodišče pa tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Bolgariji in bi se izkazalo, da je bila predaja neutemeljena, bi ga v tem primeru Republika Bolgarija ponovno vrnila v Republiko Slovenijo. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

24Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.