UPRS Sodba in sklep I U 2099/2024-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 7. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v osemnajstih mesecih od 2. 7. 2024 ali v šestih mesecih od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 21. 5. 2024 v Republiki Bolgariji. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Republike Bolgarije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 2. 7. 2024 prejela odgovor, da Republika Bolgarija sprejema pristojnost za obravnavo tožnika na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. V d točki prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Skladno s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe se predaja prosilca izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s tretjim odstavkom 27. člena obstaja odložilni učinek. Rok za predajo pa se lahko skladno z drugim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe podaljša na osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. Kot izhaja iz uradnih evidenc, je tožnik prostore azilnega doma zapustil 26. 6. 2024, zaradi česar je tožena stranka 2. 7. 2024 pristojni organ Republike Bolgarije obvestila o podaljšanju roka. Tožnik se je kasneje sicer vrnil v azilni dom ter ga večkrat ponovno zapustil. Tožena stranka je na osebnem razgovoru tožnika seznanila s podaljšanjem roka za predajo Republiki Bolgariji, saj se med 26. 6. 2024 in 10. 7. 2024 ni nahajal v azilnem domu.

3V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4Tožena stranka ugotavlja, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Bolgarijo. Bolgarski azilni dom je zapustil, ker je v Republiki Bolgariji moral zaprositi za mednarodno zaščito, sam pa tega ni želel. Tožnik je omenil, da je v Republiki Bolgariji veliko rasizma in mučenja, pri čemer pa svojih navedb ni znal konkretizirati. Kot neprimerno je opisal zgolj obnašanje zaposlenih v zaprtem kampu, policistov in vojakov ter se skliceval na informacije iz Youtuba. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Tožnik je kot neprimerno doživljal obnašanje do njega v času, ko se je v Republiki Bolgariji nahajal kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Po tem, ko je bil nameščen v odprti kap, ni imel večjih težav. Povedal je, da se azilni dom nahaja sredi gozda in ni vedel, kaj naj bi počel v gozdovih. Tožena stranka pojasnjuje, da to nikakor ne predstavlja pomanjkljivosti na področju sprejema, ki bi lahko kakorkoli vplivale na odločitev v predmetni zadevi. Edina težava, ki jo je tožnik imel v času, ko je bil v odprtem kampu, je bila ta, da so ga policisti na ulici včasih prijeli in ga preiskali. To samo po sebi ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti na področju sprejema ali v postopku mednarodne zaščite. Policija opravlja svoje delo in po potrebi legitimira posameznike, ko za to obstaja utemeljen razlog. Glede njegovih navedb, da naj bi ga policisti ob tem žalili v njihovem jeziku, kar je doživljal kot rasistično obravnavo, pa tožena stranka pojasnjuje, da se to ni dogajalo v postopku mednarodne zaščite, zaradi česar je v predmetni zadevi nerelevantno. Sicer pa tožnik ne razume bolgarskega jezika v celoti. Tožnikove izjave ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite ali sprejema, zaradi katerih bi lahko sklepali, da bo ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožena stranka ne dvomi v navedbe tožnika, da je del svojega bivanja v Republiki Bolgariji preživel v centru za tujce, kjer je bil zaprt kot tujec, dokler ni izrazil namere podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, kar je povsem razumljivo glede na to, da se je na ozemlju države nahajal brez dovoljenja za prebivanje. Dostop do postopka mednarodne zaščite mu je bil vsekakor omogočen, saj je bil po podaji prošnje nastanjen v azilni dom, vendar je kmalu po premestitvi na odprti oddelek te prostore samovoljno zapustil. Glede njegove izjave, da naj bi ga po vrnitvi v Republiko Bolgarijo zaprli za obdobje enega leta in pol, tožena stranka pojasnjuje, da je njegovo domnevanje popolnoma neutemeljeno in samo po sebi ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti. Prosilci, ki so vrnjeni v Republiko Bolgarijo, so obravnavani glede na to, v kakšni fazi je njihov postopek in glede na to, ali je bila morda v postopku že izdana meritorna odločitev. Obstaja sicer možnost, da bo tožniku ob vrnitvi omejeno gibanje v skladu z zakonodajo, če bo ugotovljena njegova begosumnost ali če bodo za to obstajali drugi utemeljeni razlogi. V konkretnem primeru iz tožnikovih izjav izhaja, da mu je bil dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen, saj je podal prošnjo za mednarodno zaščito, nato pa je samovoljno zapustil nastanitveni center in nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. Zaradi navedenega ni mogoče govoriti o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji. Republika Bolgarija ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Republika Bolgarija je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožnik pa v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi smela vrniti v Republiko Bolgarijo.

5Tožnik v tožbi navaja, da so podane ovire za njegovo predajo Republiki Bolgariji, saj obstaja utemeljena domneva, da bo v Republiki Bolgariji izpostavljen mučenju in nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito, oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi in prav tako mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem. Tožnik se v Republiko Bolgarijo ne želi vrniti, saj ga tam niso ustrezno obravnavali. V zaprtem kampu je preživel 15 dni, v odprtem pa en teden. Povedal je, da so se do njega obnašali kot do živali. Če bo vrnjen v Republiko Bolgarijo, bo tam zaprt 18 mesecev zaradi dokumentov. V Bolgariji ima nekaj prijateljev, ampak vse je doletela podobna usoda in sicer da so priprti v zaprtem kampu. V zaprtem oddelku pa je življenjski standard zelo slab. Če želijo prosilci za azil kaj kupiti, so cene nerazumno visoke. Tožnik je na razgovoru povedal tudi, da je v Republiki Bolgariji veliko rasizma in mučenja. Sam ga je doživel večkrat, tako so se do njega obnašali policisti, vojaki, vojaki na mejah in tudi ljudje, ki jih je srečeval na ulicah. Na ulici so ga policisti večkrat prijeli in preiskali in v bolgarskem jeziku so ga poniževali in zmerjali.

6Tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenih posebnih dokazil, vendar je treba upoštevati, da gre za tujca, ki prihaja iz Kraljevine Maroko in v upravnem postopku ni imel pravne pomoči. Zaradi tega je dolžnost tožene stranke, da preizkusi tožnikove trditve in preveri razpoložljiva poročila o stanju v Bolgariji, česar pa ni storila. Tožnik je že v osebnem razgovoru navajal sistemske kršitve azilnega sistema, do katerih se tožena stranka vsebinsko ni opredelila.

7Tožnik prilaga Poročilo o stanju v Bolgariji. Tožena stranka pri svoji odločitvi ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničujejo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primeru vrnjenih prosilcev po Dublinski uredbi. Iz informacij o stanju v Bolgariji med drugim izhaja, da se Bolgarija spopada z izrednim porastom prosilcev za azil in da glede na predložene informacije ni prostora za nastanitev. V Bolgariji so se razmere po ruskem napadu na Ukrajino še poslabšale, saj se država poleg številnih tujcev in tujih prosilcev za azil srečuje še z enormnim številom beguncev iz Ukrajine. Informacije o stanju v nastavitvenih centrih v Bolgariji navajajo pomanjkanje sredstev, dolge čakalne dobe, prezasedenost, pomanjkanje hrane in higienske stvari. Problem ostaja redna oskrba z vodo, topla voda, popravilo inštalacij in opreme v kopalnicah, sobah in skupnih prostorih. Nadalje se tožnik sklicuje na poročilo AIDA iz marca 2023, kjer je med drugim govora o slabih higienskih razmerah ter da je zaskrbljujoča varnost in zaščita prosilcev za azil, nastanjenih v sprejemnih centrih. Dublinski povratniki so odvisni od omejenih nacionalnih sprejemnih zmogljivosti in razpoložljivosti. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na Komentar na informacije o stanju v Bolgariji z dne 1. 10. 2024, iz katerega izhaja, da se razmere v nacionalnih sprejemnih centrih od leta 2015 na splošno slabšajo. Paket nacionalnega zdravstvenega varstva je na splošno siromašen in ne zagotavlja prilagojene medicinske ali psihološke obravnave ali podpore.

8Nadalje tožnik v tožbi navaja, da so sodišča nekaterih evropskih držav odločala v prid prekinitvam dublinskih premestitev v Bolgarijo. Pri tem se tožnik sklicuje na posamezne sodbe sodišč različnih držav Evropske unije. Tožnik meni, da je s svojimi dokazi in izjavami pri povprečnem človeku vzbudil utemeljeno domnevo glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti.

9Tožnik v tožbi tudi oporeka podaljšanju roka na osemnajst mesecev za predajo od dne 2. 7. 2024 in navaja, da nikoli ni imel namena pobegniti iz azilnega doma. Res pa je, da je za nekaj dni prespal izven njega, pri čemer je verjel, da je to dovoljeno. Če bi resnično hotel pobegniti, se ne bi potem prostovoljno vrnil nazaj v azilni dom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

10Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi zoper izpodbijani sklep. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Poleg tega bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva. Če bi bil sklep izvršen pred pravnomočno odločitvijo, bo to imelo za posledico, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. To bi namreč pomenilo, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik svoje zadržke v zvezi s predajo Republiki Bolgariji oprl zgolj na izkušnje, ki jih je imel v zaprtem kampu, ko se je tam nahajal kot tujec brez dovoljenja za prebivanje in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Bistveno pri presoji pa je, kakšno je ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer res omenjal, da je v Bolgariji veliko rasizma in mučenja in je kot neprimerno opisal obnašanje zaposlenih v zaprtem kampu, vendar pa je skladno s sodno prakso bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, ravnanje s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. V zvezi z navedbami, da naj bi policisti tožnika večkrat brez razloga prijeli in preiskali, tožena stranka izpostavlja, da to samo po sebi ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti na področju sprejema ali v postopku mednarodne zaščite. Glede navedb, da naj bi ga policisti žalili v njihovem jeziku, pa tožena stranka pojasnjuje, da se to ni dogajalo v postopku mednarodne zaščite, zato v predmetni zadevi ni relevantno. V zvezi z tožbeno navedbo, da bo tožnik v primeru v vrnitve v Bolgarijo zaprt za 18 mesecev, pa tožena stranka pojasnjuje, da je to domnevanje neutemeljeno in samo po sebi ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti. Prosilci, ki so vrnjeni v Republiko Bolgarijo, so v skladu z enotno evropsko migracijsko zakonodajo obravnavani glede na to, v kakšni fazi je njihov postopek in glede na to, ali je bila morda v postopku že izdana meritorna odločitev. Obstaja sicer možnost, da bo tožniku po vrnitvi lahko omejeno gibanje v skladu z zakonodajo, če bo ugotovljena njegova begosumnost, zaradi katere ni mogoče zaključiti postopka mednarodne zaščite, ali če bodo za to obstajali utemeljeni razlogi.

12Tožena stranka pojasnjuje, da se navedbe tožnika v resnici ne navezujejo na azilni sistem, ampak na obravnavo v času, ko se je Republiki Bolgariji nahajal kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. V zvezi z očitkom, da bi tožena stranka morala preverjati informacije, pa le ta pojasnjuje, da je imel tožnik na osebnem razgovoru dovolj priložnosti, da pove, ali meni, da obstajajo kakšne takšne sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se predaja ne bi smela opraviti. Tožnik ni navajal nobenih takšnih okoliščin, ki bi lahko vodile v drugačno odločitev tožene stranke. V obravnavanem primeru so lahko materialno pravno relevantne le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da pa bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V predmetni zadevi z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Bolgariji. Tožnik je imel težave v Bolgariji, ko se je nahajal kot tujec. V upravnem postopku tožnik ni navajal težav v zvezi z nastanitvijo ali sprejemom. V konkretnem primeru je bil tožniku dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen, saj je podal prošnjo za mednarodno zaščito, nato pa samovoljno zapustil nastanitveni center in nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji. Prosilci imajo v vsaki fazi postopka za priznanje mednarodne zaščite pravico do brezplačne pravne pomoči in pravico do pritožbe pri pristojnem upravnem sodišču v Republiki Bolgariji.

13Tožnikovo navajanje člankov, ki opisujejo razmere v nastanitvenih prostorih, po mnenju tožene stranke ne predstavlja nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ampak so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije. Občasna prezasedenost je reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije. Tožnik se je v tožbi oprl na poročilo AIDA o stanju v Republiki Bolgariji, izdano leta 2023, ki pa se nanaša na leto 2022 in ne gre za najbolj sveže poročilo. Iz aktualnega poročila AIDA pa izhaja, da so bile nastanitvene kapacitete konec leta 2023 zasedene 77 odstotno. Prav tako iz poročila izhaja, da država že od leta 2022 aktivno izvaja mesečne dezinfekcije in deratizacije, ki so se nadaljevale v letu 2023 na podlagi pogodbenih storitev, ki se je redno izvajala v vseh sprejemnih centrih.

14Tožena stranka se med drugim sklicuje na sodbo nizozemskega sodišča v Haagu, kjer je bilo ugotovljeno, da ni nobenega dokaza, da obstaja resnično tveganje, da bili prosilci za mednarodno zaščito v primeru vrnitve v okviru dublinskega postopka v Bolgarijo podvrženi prisilnemu vračanju. Prosilci v okviru dublinskega postopka imajo zadosten dostop do sprejemnih kapacitet. Glede tožbenega sklicevanja na "push backe" pa tožena stranka pojasnjuje, da tožniku ni bil onemogočen dostop do ozemlja države članice in je imel možnost zaprositi za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka tudi ne more slediti navedbam tožnika, da ni vedel, da mu ni dovoljeno, da večkrat prespi izven azilnega doma. Prosilci so vedno informirani v zvezi s hišnim redom in s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma. Drugi odstavek 29. člena Dublinske uredbe jasno določa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ 18 mesecev, če zadevna oseba pobegne. Rok za predajo je bil podaljšan na ustrezni podlagi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15Sodišče je v obravnavani zadevi dne 9. 12. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. Pooblaščenka tožnika ni imela podatka o tem, kje se nahaja, je pa povedala, da je bil seznanjen z narokom za glavno obravnavo. Pooblaščenka tožnika je vztrajala pri dokazu z zaslišanjem tožnika, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da bi moralo sodišče preložiti glavno obravnavo. Glede na to, da sodišče ni razpolagalo z opravičilom, zakaj se tožnik glavne obravnave ni udeležil, temu predlogu ni sledilo. Poleg tega je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku, kar sicer samo po sebi še ne pomeni, da ne bi mogel biti ponovno izveden isti dokaz tudi pred sodiščem, vendar pa je bilo po presoji sodišča zaslišanje v upravnem postopku pravilno izvedeno in sodišče pri vpogledu v zapisnik o zaslišanju ni našlo nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo treba ta dokaz še enkrat ponoviti.

K točki I izreka:

16Tožba ni utemeljena.

17Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Poleg tega je med strankama sporno tudi vprašanje, ali je tožena stranka pravilno določila 18 mesečni rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji.

18Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat navajalo.

19Sodišče najprej pojasnjuje, da so v tej zadevi lahko relevantne le pomanjkljivosti v azilnem postopku v Bolgariji, kar pomeni, da so relevantna le tista ravnanja, ki se nanašajo na obravnavanje tožnika po tem, ko je že vložil v Bolgariji prošnjo za mednarodno zaščito. Niso pa relevantne morebitne pomanjkljivosti v okviru policijskega postopka, ko tožnik še ni imel statusa prosilca. Zaradi tega je v navedeni zadevi pomembna le presoja tistih okoliščin, v katerih se je tožnik v Bolgariji znašel kot prosilec za mednarodno zaščito, torej od tedaj naprej, ko je bil po vložitvi prošnje premeščen v odprt kamp. Tam pa je bil le en teden, v tako kratkem času pa si po mnenju sodišča še ni mogel ustvariti vtisa, da bi bile v Bolgariji podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

20V zvezi z tožnikovo navedbo, da če bo vrnjen v Bolgarijo, bo tam zaprt za 18 mesecev, sodišče meni, da gre le za tožnikovo domnevo. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe namreč določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi, zato tožnik zgolj zaradi okoliščine, ker je določena Republika Bolgarija kot odgovorna država članica, ne bo mogel biti pridržan. Tožnik je bil po njegovih lastnih navedbah v Bolgariji po tem, ko je podal prošnjo, nameščen v odprtem kampu. V kolikor ne bodo v Bolgariji ugotovljene okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba tožniku omejiti gibanje, ni razloga, da bi bil tam nameščen v zaprtem kampu.

21V zvezi z tožnikovo navedbo, da je v Republiki Bolgariji veliko rasizma in mučenja, pri čemer se v tožbi sklicuje na obnašanje policistov, vojakov in vojakov na mejah, sodišče ponovno poudarja, da je v tej zadevi edino relevantno to, kakšno je bilo ravnanje s tožnikom v tistih dneh, ko je bil nameščen v odprtem kampu, glede bivanja znotraj tega kampa pa ni povedal, da bi bil v njem deležen takega ravnanja. Na osebnem razgovoru je govoril o obnašanju zaposlenih v zaprtem kampu in o ljudeh na ulicah.

22Tožnik v tožbi navaja, da je laik in v upravnem postopku ni imel pravne pomoči. S tem v zvezi še navaja, da je bila dolžnost tožene stranke, da preizkusi njegove trditve in preveri razpoložljiva poročila o stanju v Bolgariji, česar tožena stranka ni storila. S tem v zvezi sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik pred osebnim razgovorom dobil vprašanje, ali ima pooblaščenca, za katerega bi želel, da je prisoten pri osebnem razgovoru in da mu je uradna oseba celo pokazala plakat na steni s kontaktnimi podatki organizacije PIC v različnih jezikih. Torej je bil na možnost pravne pomoči pooblaščenca opozorjen. Glede dolžnosti tožene stranke, da bi morala preverjati informacije o Republiki Bolgariji, pa sodišče pojasnjuje, da je ta v izhodišču začrtana z navedbami prosilca. Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, da naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Kdaj se vzpostavi dolžnost države članice, da samoiniciativno upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024. O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi s okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi stranki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja (tč. 12 obrazložitve citirane sodbe). S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Bolgariji. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj glede bivanja v odprtem kampu, ko je imel status prosilca za azil, ni povedal, da bi se mu kaj hudega zgodilo, ampak zgolj to, da je bil odprti kamp blizu turške meje, pet kilometrov stran v gozdovih.

23Tudi na podlagi k tožbi priloženih informacij sodišče ni podvomilo v pravilnost odločitve tožene stranke. Tožnik se med drugim sklicuje na odločitve raznih nacionalnih sodišč, ki pa se vse nanašajo na okoliščine in posebnosti vsakega posameznega primera in posameznih situacij, kar pa ni mogoče posploševati na vse primere predaj Republiki Bolgariji. Tako je na primer v zadevi E1044/2022 avstrijskega ustavnega sodišča šlo za prosilki v ranljivem položaju (mati in triletna hči), tožnik pa je mlad samski moški. Nizozemska regionalna sodišča, katerih odločbe izpostavlja tožeča stranka, so v bistvenem zahtevala dodatno preučitev "push backov", ki bi lahko bila pomembna tudi za vrnjene dublinske prosilce. Ti primeri za tožnika niso relevantni, saj je v Bolgariji bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščita sprejeta in ni šlo za "push back", temveč tožnik ni počakal do rešitve njegove prošnje, ampak je zapustil azilni dom. S tožnikovim položajem tudi ni primerljiva zadeva C.K. in ostali proti Sloveniji. Tožnik ne spada v ranljivo skupino prosilcev oziroma nima posebnih zdravstvenih težav, kot je bil primer pri prosilki v navedeni zadevi.

24V poročilu AIDA za Republiko Bolgarijo za leto 2023 je res navedeno, da so se pogoji v večini sprejemnih centrov slabšali, a niti zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni utemeljen sklep o sistemskih pomanjkljivostih ter nevarnosti, da bo tožnik ob predaji izpostavljen nehumanim in ponižujočim razmeram v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je občasna prezasedenost v nastanitvenih kapacitetah težava večine držav članic, razmere, v katerih se znajdejo prosilci, pa so odraz razlik v ekonomski realnosti posameznih držav članic Evropske unije.

25Tožnik tudi neutemeljeno v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka za predajo pridobiti posebno zagotovilo s strani Republike Bolgarije. Ustavno sodišče je že pojasnilo (odločba Up-919/2023-20 z dne 23. 11. 2023), da iz sodne prakse ESČP izhaja, da mora država posebno zagotovilo pridobiti, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer v tej državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena EKČP v državi sprejemnici (točka 33 obrazložitve).

26Tožeča stranka v tožbi tudi oporeka pravilnosti odločitve tožene stranke, ki je v sklepu določila 18 mesečni rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji. V tožbi navaja, da tožnik iz azilnega doma ni pobegnil, ampak je šlo le za kratek odhod. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe. Navedeno določilo določa, da kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenesene na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ 18 mesecev, če zadevna oseba pobegne. Tožnik je bil daljše obdobje odsoten iz azilnega doma, saj je bil odsoten med 26. 6. 2024 in 10. 7. 2024, to je skupaj 14 dni in je tožena stranka pravilno ocenila, ko je to odsotnost obravnavala kot pobeg iz azilnega doma. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni mogla sklepati, kdaj naj bi se tožnik vrnil. Iz navedenega razloga je bilo citirano določilo Dublinske uredbe pravilno uporabljeno.

27Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

28Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

29Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

30Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, ko zatrjuje, da če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se ga lahko izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel, ker se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

31Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Bolgariji je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo.

32Sodišče pa tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Bolgariji in bi se izkazalo, da je bila predaja neutemeljena, bi ga v tem primeru Republika Bolgarija ponovno vrnila v Republiko Slovenijo. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.