UPRS Sodba I U 210/2025-12

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Kraljevini Španiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 16. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen, in sicer 9. 5. 2024 s strani Kraljevine Španije kot tujec in 26. 6. 2024 s strani Zvezne republike Nemčije kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in prejela odgovor, da Zvezna republika Nemčija ni pristojna za obravnavanje tožnika v zadevi mednarodne zaščite, saj je pristojni organ Zvezne republike Nemčije v skladu z Dublinsko uredbo posredoval zahtevek za sprejem tožnika pristojnemu organu Kraljevine Španije, ki je sprejela odgovornost za obravnavanje tožnika v zadevi mednarodne zaščite. Nato je tožena stranka pristojnemu organu Kraljevine Španije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in 16. 12. 2024 prejela odgovor, da Kraljevina Španija sprejema pristojnost za tožnika v zadevi mednarodne zaščite na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe.

3Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

4V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da se tožnik ne želi vrniti v Kraljevino Španijo, ker se tam ni počutil kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka meni, da tožniku v primeru predaje Kraljevini Španiji na podlagi Dublinske uredbe ne bodo kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Zgolj subjektivni občutek tožnika, da se v Kraljevini Španiji ni počutil kot prosilec, pa ne zadostuje za zaključek, da mu bodo tam kršene kakršnekoli pravice ali da tam obstajajo kakršnekoli omenjene sistemske pomanjkljivosti. V Kraljevini Španiji ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, tam je bil evidentiran le kot tujec. Glede izjav tožnika, da je v Španiji en mesec bival na ulici, tožena stranka odgovarja, da se Kraljevina Španija kot vse države Evropske unije srečuje z ogromnim prilivom prosilcev za mednarodno zaščito. Kljub velikemu prilivu je prosilcem oziroma vlagateljem namere zagotovljena nastanitev v različnih centrih, ki so vodeni ali s strani države, s strani nevladnih organizacij ali pa so ustvarjeni v okviru sistema humanitarne pomoči. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Kraljevino Španijo. Kraljevina Španija ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato predaja v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako je Kraljevina Španija polnopravna članica Evropske unije, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Med Republiko Slovenijo in Kraljevino Španijo velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob predaji v Kraljevino Španijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

5Tožnik v tožbi navaja, da v Kraljevini Španiji ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, ker mu je tolmač rekel, da v Španiji državljani Ljudske demokratične republike Alžirije ne dobijo azila. Prstne odtise so mu odvzeli na silo, ob tem pa je bil tri dni zaprt. Iz spisa ni razvidno, da bi bil obravnavan s sklicno številko (case ID 1). Tam ni bil obravnavan kot prosilec za mednarodne zaščite, prstni odtisi so mu bili odvzeti zaradi evidence v tranzitu. Poleg tega tožnik azilnega doma v Sloveniji ni zapustil in je zaradi tega rok 18 mesecev za predajo tožnika Kraljevini Španiji nezakonit. Tožena stranka ne more odločiti, da bo tožnik izročen v Kraljevino Španijo, če bo samovoljno zapustil azilni dom. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in odloči, da je Republika Slovenija pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik rekel, da mu je tolmač povedal, da v Kraljevini Španiji državljani Ljudske demokratične republike Alžirije ne dobijo azila. Ta navedba je nesmiselna, saj je vloga tolmača v uradnih postopkih zgolj omogočanje sporazumevanja med prosilcem in uradno osebo. Tožnik bi se lahko pri uradni osebi informiral glede azilnega postopka in ne verjel tolmaču, ki nastopa le kot sredstvo za komunikacijo. Tožnik je bil v Kraljevini Španiji obravnavan kot tujec, torej je bil v Centralno bazo EURODAC vnesen pod ID številko 2. Kot je razvidno iz odgovora Kraljevine Španije, so tožnika sprejeli na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vpisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe številka 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Tožnik oporeka tudi določilu v sklepu, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 16. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Ta del sklepa je absolutno skladen z pravnim okvirjem Dublinske uredbe, kot izhaja iz njenega 29. člena. V konkretnem primeru pa rok za predajo Kraljevini Španiji niti ni podaljšan na 18 mesecev, ampak je tožnik zgolj soočen ter informiran o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Sodišče je v navedeni zadevi dne 17. 2. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

8Tožba ni utemeljena.

9Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Kraljevina Španija, je določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vpisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. V skladu s tem določilom je Kraljevina Španija odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Kraljevina Španija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku v primeru predaje Kraljevini Španiji na podlagi Dublinske uredbe ne bodo kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema in da ima Kraljevina Španija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, zato predaja v to državo Evropske unije ni sporna, med Republiko Slovenijo in Kraljevino Španijo pa velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tožnik ob predaji v Kraljevino Španijo ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje

10V zvezi s tožbeno navedbo, da je tolmač tožniku povedal, da v Španiji državljani Ljudske demokratične republike Alžirije ne dobijo azila, se sodišče strinja z navedbami tožene stranke, da tolmač ne more dati teh informacij, saj je vloga tolmača v tem, da prevaja, relevantne informacije glede možnosti mednarodne zaščite pa bi lahko tožniku dala le pristojna uradna oseba.

11V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnik v Španiji ni bil obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, sodišče pojasnjuje, da to sicer drži, vendar pa pri uporabi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe ni bistveno, ali je tožnik v državi članici vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, temveč je relevantna okoliščina, da je v državo članico ob prihodu iz tretje države prišel tako, da je nezakonito prečkal njeno mejo po kopnem, morju ali zraku, to okoliščino pa je sodišče ocenilo kot nesporno. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Kraljevina Španija.

12Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na tisti del izreka izpodbijanega sklepa, kjer je določeno, kdaj se izvrši predaja Kraljevini Španiji. V 3. točki izreka sklepa je povsem pravilno in jasno zapisano, da se izvršitev predaje izvrši najkasneje v šestih mesecih od 16. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Na tem mestu ni določeno, da se bo predaja v vsakem primeru izvršila v osemnajstih mesecih, temveč je tožnik le opozorjen na hipotetično možnost, da se rok za predajo podaljša v primeru, če bi samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo. Ta del sklepa je v celoti usklajen z vsebino določila 29. člena Dublinske uredbe.

13Ker je tožena stranka pravilno uporabila določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe in 29. člena Dublinske uredbe, je zaradi tega njena odločitev pravilna in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.