UPRS Sodba in sklep I U 109/2025-12

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožena stranka z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 21. 11. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence Eurodac pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 24. 10. 2024 v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je za tožnika pristojnemu organu Hrvaške v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 21. 11. 2024 prejela odgovor, da Hrvaška prejema pristojnost za obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Dublinske uredbe. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, ker se tam ni počutil dobro. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali. V zvezi z njegovimi navedbami, da se ne spomni, če je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka pojasnjuje, da je to evidentno že iz evidence Eurodac. Prav tako to izhaja iz njegovih navedb o tem, da je bil nastanjen v azilnem domu.

4Tožena stranka je s stranki pooblaščenca prejela "Informacije o stanju na Hrvaškem" in jih tudi preučila ter ugotovila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Hrvaške. Spletni članki in poročila Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar pa za konkretnega tožnika niti ne velja, saj je sam izjavil, da je uspel priti na Hrvaško sicer v tretjem poskusu, po predhodnem policijskem postopku pa mu je bil omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, saj je bil nastanjen v azilni dom v Zagrebu, ki ga je samovoljno zapustil in odšel v Slovenijo. Iz poročila AIDA izhaja, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Pooblaščenec tožnika je zaprosil za informacije tudi Hrvaški pravni center, iz katerega odgovora izhaja, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Iz tega odgovora torej ne izhaja, da bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Nadalje se tožena stranka podrobneje opredeljuje do nekaterih sodb sodišč drugih evropskih držav, ki se nanašajo na ravnanje hrvaških oblasti z migranti. Te sodbe se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 izhaja, da se lahko kot pomembne izkažejo le tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. V obravnavanem primeru so lahko materialno pravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev, teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov stanja azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti. V konkretnem primeru dodatne informacije niso bile potrebne. Tožnikove izjave niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov azilnega sistema na Hrvaškem. Navajal je zgolj to, da je bil deležen neprimernega ravnanja varnostnikov v azilnem domu ter policistov pri ilegalnem vstopu v Hrvaško, kar pa ne izkazuje kakršnihkoli pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem. Tožnik je kot problematičnega doživel tudi odnos hrvaške policije. S tem v zvezi tožena stranka izpostavlja sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je kot neprimerno doživljal tudi obravnavo varnostnikov v azilnem domu. Tožena stranka pojasnjuje, da so varnostniki prisotni tudi zato, da zagotavljajo spoštovanje hišnega reda. Razumljivo je, da je bilo prosilcu potrebno onemogočiti dostop do kosila, če je do tega želel dostopati ob nepravem času. Iz njegovih navedb izhaja, da mu je bila prehrana zagotovljena, le upoštevati bi moral predviden čas za kosilo. Te navedbe ne morejo biti dovolj prepričljiv razlog za sklepanje, da bodo prosilcu v primeru predaje na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Za tožnika se postopek mednarodne zaščite ni niti začel, saj na Hrvaškem ni nameraval ostati, temveč jo je zapustil po dveh dneh bivanja v azilnem domu, preden bi pristojni organ uspel obravnavati njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška v svojem odgovoru na prošnjo pristojnega organa za ponovni sprejem tožnika izrecno zagotovila, da bo prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo tožnik premeščen v sprejemni center, ki izpolnjuje standarde Evropske unije. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

5Tožnik v tožbi povzema vsebino izpodbijane odločbe in izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. V obravnavani zadevi so bistvene tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu. Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, je imel tožnik stik z uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite v hrvaškem azilnem domu. Zgolj zato, ker je prišel na kosilo ob nepravi uri, so ga varnostniki potiskali oziroma z njim grdo ravnali. Sprejemanje fizičnega nasilja, kamor potiskanje nedvomno sodi, zgolj iz razloga, ker ni prišel na kosilo ob ustreznem času, je nedopustno. Vsakršno nasilje nad drugimi osebami je nedopustno in zgolj zaradi dejstva, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, ni dolžan imeti višjo toleranco do fizičnega nasilja, kot to velja na splošno. Vsako nasilje nad prosilci za mednarodno zaščito je nedopustno, vsaka oblika fizičnega nasilja pa dokaz sistemskih pomanjkljivosti. Nevzdržno je stališče tožene stranke, da je takšno postopanje varnostnikov povsem običajno. Takšno ravnanje varnostnikov izkazuje tehtne razloge za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu in je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tudi v primeru morebitne vrnitve tožnik bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Poleg tega tožnik že ob sami podaji namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito ni imel na voljo tolmača. Navedeno kršitev je treba obravnavati v povezavi z izkazanim fizičnim nasiljem nad tožnikom. Celostna presoja vseh dejanj, ki jim je bil tožnik izpostavljen, jasno izkazuje, da so podane takšne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, zaradi katerih je vrnitev tožnika na Hrvaško nedopustna. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

1Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Tožba v upravnem sporu ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da bi tožnik s takojšnjo predajo Republiki Hrvaški izgubil možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija oziroma druga odgovorna država članica, s tem pa bi mu bila odvzeta pravica do učinkovite pritožbe zoper to sodbo in sklep. Tožniku bi z izvršitvijo sklepa torej nastala težko popravljiva škoda. Z odložitvijo odložitve sklepa ne bo prekomerno poseženo v javno koristi, ki je v učinkovitem izvajanju skupne evropske azilne politike.

2Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenimi navedbami, da so se uradne osebe v hrvaškem azilnem domu do tožnika grdo obnašala, pojasnjuje, da gre za varnostnike v azilnem domu, ki jih ne moremo šteti za uradne osebe v postopku mednarodne zaščite, ampak le za osebje azilnega doma, ki skrbi za red in varnost, kar je tožnik, kot se je sam izjasnil, kršil, ko je ob nepravi uri prišel na kosilo. Enkratno ravnanje varnostnikov v hrvaškem azilnem domu se lahko šteje le kot neprimerno vedenje, vendar pa tega ni mogoče šteti kot sistemsko pomanjkljivost, zaradi katere tožeča stranka ne bi smela biti vrnjena v Republiko Hrvaško. Poleg tega tožnik očita, da ob sami podaji namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito ni imel na voljo tolmača. Tako jasno navaja domnevne pomanjkljivost v predhodnem policijskem postopku in ne sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 194/2023 izhaja, da so pomembne le tiste sistemske pomanjkljivosti, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti policijskega postopka. Tožnik v Republiki Hrvaški sploh ni počakal, da bi uradno podal prošnjo za mednarodno zaščito ob prisotnosti uradne osebe, ampak je pred tem postopkom samovoljno zapustil ozemlje Republike Hrvaške. V primeru morebitne vrnitve v Republiko Hrvaško bo vrnjen na način, da mu bo omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite, v tem postopku pa je pravica do tolmača zagotovljena. Kot izhaja iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet za begunce, imajo v Republiki Hrvaški vsi prosilci za mednarodno zaščito pri postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško. Tožnik ni uspel dokazati sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

3Sodišče je v navedeni zadevi dne 29. 1. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

8Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

9Tožnik v tožbi izpostavlja, da so v obravnavani zadevi bistvene njegove navedbe o ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu. Imel je stik z uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite in zgolj zato, ker je prišel na kosilo ob nepravi uri, so ga varnostniki potiskali oziroma z njim grdo ravnali, to pa je nedopustno. Iz tega naj bi izhajal obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Glede teh tožbenih navedb sodišče meni, da so varnostniki osebje azilnega doma, ki skrbi za red in varnost, niso pa to uradne osebe, ki bi vodile azilni postopek ali odločale v azilnem postopku. Sodišče se sicer strinja, da se lahko opisano ravnanje varnostnikov šteje kot neprimerno, vendar pa ker gre za enkratno ravnanje, tega še ni mogoče šteti kot sistemsko pomanjkljivost, zaradi katere se tožnik ne bi smel vrniti v Republiko Hrvaško. Pomanjkljivosti v azilnem sistemu bi morale biti sistemske, to pomeni večkratna ponavljajoča se neprimerna ravnanja, česar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Tožnik je na zaslišanju pri toženi stranki povedal, da so mu v hrvaškem azilnem domu socialni delavci dali obleke in obutev in da je imel zagotovljeno tudi prehrano. Tisti dan, ko je prišel, je dobil dva obroka, naslednji dan zjutraj pa je odšel na zajtrk, nato pa je imel težave z varnostniki v času kosila, ker ni prišel ob pravi uri. Po vsem navedenem je mogoče sklepati, da je bilo za tožnika v azilnem domu poskrbljeno.

10Glede tožnikovega očitka, da ni imel na voljo tolmača, pa sodišče meni, da v tako kratkem času ni nič nenavadnega, če s tolmačem še ni prišel v stik, saj je bil v azilnem domu le dva dni, nato pa ga je zapustil. Torej ni počakal, da bi uradno podal prošnjo za mednarodno zaščito v prisotnosti uradne osebe. Zaradi tega še ni mogoče sklepati, da mu Republika Hrvaška, če bi ostal v azilnem domu, ne bi zagotovila tolmača. Glede na tako kratkotrajno bivanje v Hrvaškem azilnem domu ni mogoče na splošno očitati pristojnim organom na Hrvaškem, da bi bila tožniku pravica do tolmača onemogočena, saj se azilni postopek niti ni mogel nadaljevati.

11Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

12Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

13Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

14Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi to imelo za posledico, da prejšnjega razmerja ne bi bilo več mogoče vzpostavitvi tudi če bi v upravnem sporu uspel. Izgubil bi možnost, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

15Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.