VSC Sklep I Kp 15568/2025

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencem podaljšalo pripor ob vložitvi obtožnice, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolžencev.

Zagovornik obdolženega C. C. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

Zagovornica obdolženega A. A. se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega odpravi ter obdolženega nemudoma izpusti na prostost, podredno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženega namesto pripora odredi milejši ukrep - plačilo varščine.

Zagovornica obdolženega B. B. se je pritožila zaradi bistvene kršitve določil 1. in 3. točke 201. člena ZKP in predlagala, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in da se obdolženca izpusti na prostost.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Za podaljšanje pripora ob vloženi obtožnici je bilo potrebno opraviti presojo, ali doslej pridobljeni podatki in dokazi izkazujejo v tej fazi kazenskega postopka zahtevani dokazni standard utemeljenega suma. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo v tč. 5 izpodbijanega sklepa (str. 3-6) in z izčrpno ter s tehtno argumentacijo ocenilo, da so obdolženci še vedno utemeljeno sumljivi očitanega kaznivega dejanja. Utemeljen sum, da naj bi obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje, izhaja iz do sedaj zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku, predvsem dosedanjih ugotovitev policistov, pridobljenih listin in drugih zbranih dokazov, kar vse je konkretno in določno navedeno in obrazloženo v vloženi neposredni obtožnici.

Vsi zagovorniki obdolžencev izpodbijajo obstoj utemeljenega suma, češ da obdolženci niso imeli namena prilastiti si tujo stvar, temveč so odprli garažna vrata samo z namenom, da bi tam prespali. Zato gre v konkretnem primeru lahko samo za kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari, z po oškodovancih ocenjeno škodo 370,00 EUR. V Slovenijo so namreč obdolženci prišli samo z namenom, da bi beračili in v kolikor bi imeli namen samo izvršitvi kaznivo dejanje, bi ga uresničili takoj in zatem tudi zapustili Slovenijo. Po mnenju obrambe ne drži niti to, da so se predhodno združili zato, da bi kradli. Zgolj to, da so nasilno vstopili v tri garaže, namreč ne izkazuje njihovega namen krasti. Vstop v prostor je bil tudi enostaven, nanj se ni bilo treba posebej pripraviti, ker je šlo le za poškodovanje cilindričnih obešank, časovnost njihovih ravnanj pa potrjuje, da jim ni mogoče očitati naklepa glede prilastitve tuje stvari.

Glede teh pritožbenih navedb se je pravzaprav v celoti že opredelilo sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, da zagovor obdolžencev, da so želeli v garažah samo prespati, negirajo ugotovljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja. Zaporedoma so namreč vlomili v več garaž (kar tri, med vlamljanjem v četrto pa so jih zalotili policisti), s seboj so nosili klešče za ščipanje gradbenega železa, kar priča o vnaprej načrtovanem namenu, da vlomijo v zaprte prostore, obdolženi A. A. pa je pri sebi posedoval tudi vrsto ključavnic obešank, ki očitno niso bile namenjene beračenju, pa tudi ne zapiranju predhodno nasilno odprtih garaž. Pri ogledu kraja so policisti ugotovili značilne poškodbe nasilnega odpiranja garažnih vrat na treh garažnih prostorih, v neposredni bližini so našli in zavarovali klešče za ščipanje gradbenega železa.

Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje. Prav tako pa se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da ob zalotitvi s strani policije obdolženci niso pri sebi imeli nobenih odtujenih predmetov, ravno tako ne potrjuje njihovega zagovora, da so hoteli zgolj prespati v več garažah, temveč kvečjemu navaja na zaključek, da do prihoda policistov obdolženci v nasilno odprtih garažah niso našli za njih vrednejših stvari, njihovo nadaljnje ravnanje pa je preprečila ravno policija. Pritožbe tem ugotovitvam sicer nasprotujejo z navedbami, da so našli vredne stvari (avto Renault Campus, dve kolesi z motorjem-starodobnika), vendar pritožbeno sodišče, ob vsem povedanem, pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in pri tem izpostavlja: (-) da so avtomobil Škoda Felicia pustili na parkirišču trgovskega centra na ..., kjer se v bližini nahaja večje število garaž, kjer bi prav tako lahko "poiskali" prenočišče v eni od teh garaž; (-) da ni smiselno, zakaj so poskusili vlomiti v kar 4 garaže, če so samo iskali prenočišče, pri čemer je bila že garaža v lasti Č. Č. skoraj prazna in (-) da so prišli v Slovenijo z namenom priti do denarja, pri sebi pa niso imeli nikakršnih denarnih sredstev, ki bi jim omogočale preživljanje v tujem okolju.

Način izvršitve očitanih dejanj pa kaže na usklajenost ravnanja vseh treh obdolžencev, ki imajo bivališče prijavljeno na istem naslovu na Slovaškem in so skupaj prišli v Slovenijo, pri čemer so vsi navajali slabo premoženjsko stanje in namen pridobiti v Sloveniji denarna sredstva, kar utemeljuje zaključek, da so se predhodno združili zato, da bi kradli. Navedbe zagovornika C. C., da sodišče ni navedlo tistih dokazov, ki kažejo na to, da je ravno Ruszo storil očitano kaznivo dejanje, niso utemeljene. Obdolžencem se namreč očita, da so se združili zato, da bi kradli, pri tem pa je, glede na ugotovljene okoliščine izvršitve obravnavanih dejanj, na ravni utemeljenega suma nedvomno izkazana zavest, da skupaj sodelujejo pri uresničitvi kaznivih dejanj in je bila tudi njihova volja, da storijo skupaj več tatvin. Tako zbrani dokazi utemeljujejo obstoj utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje za vse obdolžence, vključno z obdolženim Ruszom.

Sklepanje o tem, ali so se obdolženci združili zato, da bi kradli, je pravno sklepanje, ki temelji na ugotovljenih dejstvih konkretne zadeve, pri čemer je treba upoštevati, da se v pripornih zadevah ne zahteva gotovost ugotovljenih dejstev, temveč zadošča, da iz zbranih dokazov izhaja utemeljen sum, da so se obdolženci združili prav z namenom, da bi kradli. Dejstva, ki jih je v izpodbijanem sklepu ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji višjega sodišča, kljub drugačnemu zatrjevanju zagovornikov, utemeljujejo sklepanje, da so se obdolženci združili z namenom izvrševanja kaznivih dejanj tatvine.

Navedbe, ki se nanašajo na vprašanje obdolženčevih zavedanj o protipravnosti njihovih ravnanj in na vprašanje krivde (naklepa), pa presegajo obseg ugotavljanja utemeljenega suma. Pri slednjem se presoja le, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Prav tako se v okviru ugotavljanja utemeljenega suma sodišče ne spušča v presojo pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja, razen če bi šlo za tako očitno napačno kvalifikacijo, da bi bilo na prvi pogled jasno, da ne more ustrezati opisu dejanja. Ta pogoj pa po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč vse zbrane in opisane dokaze v izpodbijanem sklepu in zgoraj navedene razloge, ni podan. Pravna opredelitev obdolžencem očitanega kaznivega dejanja torej predstavlja vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

5Neutemeljeni so očitki obrambe, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne in subjektivne narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bodo obdolženci, če bodo izpuščeni na prostost, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevali. Razloge je prvostopenjsko sodišče nanizalo v točki 8. izpodbijanega sklepa.

Drži pritožbeno izpostavljeno dejstvo zagovornice obdolženega A. A., da je kaznivo dejanje ostalo na ravni poskusa. Vendar je potrebno upoštevati, da so obdolženi prenehali z izvrševanjem kaznivih dejanj šele po prihodu policije in ne prostovoljno. Pa še pri tem niso upoštevali njihovih pozivov oziroma ukazov "stoj policija," temveč so pričeli bežati. Tako teža kaznivega dejanja, pa tudi način in okoliščine storitve, kot tudi subjektivne okoliščine, utemeljujejo ponovitveno nevarnost.

Način storitve kaznivega dejanja izkazuje, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno organizirano, z vnaprej pripravljenimi pripomočki in so bili obdolženci glede vlamljanja dobro poučeni, še zlasti, ker so bili vlomi storjeni v eni noči v roku nekaj minut zapovrstjo, pri čemer so obdolženci z nadaljevanim izvrševanjem kaznivih dejanj prenehali zgolj zato, ker so bili na kraju zaloteni. Z načinom storitve kaznivih dejanj so izkazali vztrajnost, intenzivnost in trdno odločenost izvrševati tovrstna premoženjska kazniva dejanja. Glede okolja in razmer, v katerih živijo pa je ugotoviti, da so vsi trije obdolženci brez vrednejšega premoženja, brez poklica, z osnovnošolsko izobrazbo oziroma s končano šolo s prilagojenim programom, prejemniki denarne socialne pomoči oziroma je obdolženi Lazok (po lastni izjavi) zaposlen na črno. Po do sedaj zbranih podatkih Europola je obdolženi A. A. tudi predkaznovan (na Slovaškem obsojen zaradi tatvin v letu 2021 in 2022, v letu 2024 pa je bil obsojen zaradi goljufije s subvencijami). Po teh podatkih C. C. ni kaznovan, za obdolženega B. B. pa je prišlo do pisne pomote in bo potrebno pridobiti uradne podatke, kar v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

Četudi je prvostopenjsko sodišče določene okoliščine povzelo za vse obdolžence skupaj, kar v pritožbi izpostavlja zagovornica A. A., pa to ne pomeni, da ti razlogi niso konkretizirani, saj je prvo sodišče tako postopalo le glede tistih okoliščin, ki so enake pri vseh obdolženih. Okoliščine lastne posameznim obdolžencem, pa je sodišče prve stopnje kot take v izpodbijanem sklepu tudi zapisalo. Zagovornik C. C. ne more uspeti s pavšalno navedbo, da je sodišče sprejelo preveč restriktivno razlago pri presoji pripornih razlogov. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja konkretna nevarnosti, da bodo obdolženci, če ostanejo na prostosti, istovrstna kazniva dejanja ponovili.

6Pritožbe pa ne morejo biti uspešne niti v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o begosumnosti obdolžencev. Sodišče je v točki 7 izpodbijanega sklepa nanizalo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, pri čemer ni spregledalo, da so obdolženci državljani članice Evropske unije in v zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da državljanstvo članice EU ni okoliščina, ki bi avtomatsko negirala obdolženčevo begosumnost. Tudi uporaba ukrepov mednarodnega sodelovanja na sam obstoj begosumnosti ne more vplivati, pri čemer so ti ukrepi pogostokrat dolgotrajni in posledično zamudni ter predvsem ne nujno zmeraj uspešni (tako tudi VSRS XI Ips 36006/2024 z dne 4.11.2024). Vsi trije obdolženci so namreč tujci, državljani Slovaške, kjer imajo tudi prijavljena stalna prebivališča in v Republike Sloveniji nimajo prav nobenih naveznih okoliščin, zaradi česar se utemeljeno sklepa, da naj bi bili na tem območju zgolj zaradi izvršitve kaznivih dejanj. Ob tem, ko jim v Sloveniji grozi kazen zapora do 5 let, in dejstvu, da so obdolženci že poskušali zbežati pred policisti, ni dvoma, da je tudi ta priporni razlog podan.

Navedbe zagovornice A. A., da se bo obdolženec tudi s prostosti udeleževal postopka, ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj. Ne gre pritrditi zagovornicama B. B. in A. A., da sta priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti izključujoča. Ob tem zagovornica B. B. celo jasno pove, da bo obdolženec nedvomno zapustil Republiko Slovenijo v primeru izpustitve na prostost. Takšna pritožbena navajanja niso pravilna, saj ne drži, da priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti ne moreta biti podana hkrati. Če se namreč pri obdolžencu kaže nevarnost, da bo pobegnil, je lahko hkrati podana tudi nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Tako ni dvoma, da sta oba priporna razloga podana v sferi vseh treh obdolžencev.

7Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. Pripor, čeprav najhujši poseg v svobodo gibanja posameznika, je v konkretnem primeru edini ukrep, ki bo res zagotovil, da obdolženci ne bodo pobegnili in se tako izognili predmetnemu kazenskemu postopku ter da ne bodo ponavljali očitanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo tudi, da ni mogoče uporabiti nobenega milejšega ukrepa, vključno s predlagano varščino za obdolženca A. A., saj ti ne bi zadostovali za preprečitev begosumnosti in ponovitvene nevarnosti oz. bi jim omogočili vrnitev v nestimulativno okolje, kjer bi z izvrševanjem kaznivih dejanj lahko nadaljevali. Prvostopenjsko sodišče pa se je opredelilo tudi do pritožbeno izpostavljene nizke povzročene škode. Zagovornica B. B. namreč navaja, da premoženjska škoda ne dosega niti zneska 500,00 EUR za vse oškodovance skupaj, kar pa po njenem naj ne bi opravičevalo odreditve pripora. Pri tem pa spregleda, da se obdolžencem v tem postopku ne očita kaznivo dejanja poškodovanje tuje stvari, pač pa združitev zato, da bi kradli, tatvine pa naj bi poskušali storiti tako, da so z vlomi prišli v zaprte prostore (garaže). Višina pri vlamljanju povzročene škode, tako ne more vplivati na sorazmernost pripora na način, kot to zatrjuje zagovornica. Posledično je torej utemeljen zaključek, da je podana sorazmernost med posegom v osebno svobodo obdolžencev in varnostjo ljudi oziroma njihovega premoženja.

8Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornikov obdolženih niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za obdolžence nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.