UPRS Sodba III U 43/2024-12

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

1Z odločbo, št. Bpp 45/2024 z dne 13. 2. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je toženka prošnji tožnika z dne 15. 1. 2024 delno ugodila in tožniku dodelila redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje v obsegu sestanka pri odvetniku zaradi preučitve pravnega položaja tožnika in sestave pisnega pravnega mnenja glede možnosti prestajanja kazni zapora v Nemčiji, v skupnem trajanju do ene ure (I. točka izreka); za izvajanje dodeljene BPP je določila odvetnika A. A. (II. točka izreka); določila je rok tožniku, v katerem mora vzpostaviti kontakt z dodeljenim odvetnikom in jo o tem obvesti, ter kako mora odvetnik postopati, da bo upravičen do plačila storitev BPP (IV. točka izreka). Z izpodbijano odločbo pa je toženka (delno) zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 15. 1. 2024 za dodelitev BPP, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I K 79989/2022 oziroma za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 79989/2022 z dne 14. 12. 2023 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 79989/2022 z dne 5. 7. 2023 in za odgovor na vlogo Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: VDT) - V. točka izreka.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka uvodoma citira določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki urejajo t.i. objektivni pogoj za dodelitev BPP. Pojasni, da je pri odločanju upoštevala navedbe tožnika v prošnji za dodelitev BPP, priloženo ZVZ ter pridobljeno sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 79989/2022 z dne 14. 12. 2023 (v nadaljevanju tudi: sodba Višjega sodišča) in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 79989/2022 z dne 5. 7. 2023 (v nadaljevanju tudi: sodba Okrožnega sodišča). Toženka najprej pojasni zakaj je ugodila tožnikovemu zahtevku za dodelitev BPP za sestavo pravnega mnenja glede možnosti prestajanja kazni v Nemčiji (I. točka izreka). V nadaljevanju izpodbijane odločbe pa pojasni, zakaj je neutemeljena tožnikova prošnja v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I K 79989/2022 oziroma za vložitev ZVZ zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča ter za odgovor na vlogo VDT. Razloge, iz katerih se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti ZVZ, določa Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v 420. členu, ki ga toženka citira, in poudari, da ZVZ ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP pa se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Toženka navede še, da Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP s sklepom ZVZ zavrže, če ta ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena ZKP.

3V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se toženka opredeli do razlogov, zaradi katerih želi tožnik vložiti ZVZ. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu sodišče ni izreklo ustrezne sankcije, ker ni upoštevalo vseh relevantnih informacij o njegovem zdravstvenem stanju ter je nepravilno zavrnilo njegovo zahtevo za postavitev drugega izvedenca psihiatrije in klinične psihologije, toženka ugotavlja, da so posplošene in niso z ničemer podprte, ter dodaja, da je dokazna ocena z izvedencem psihiatrične stroke izčrpno pojasnjena v sodbi Okrožnega sodišča, iz katere izhaja, da se je izvedenec seznanil tudi z zdravstveno dokumentacijo, izdano tožniku v Nemčiji. Tožnikov ugovor, da medicinska dokumentacija ni bila prevedena, je po ugotovitvah toženke očitno neutemeljen, saj nasprotno izhaja tako iz sodbe Okrožnega kot tudi sodbe Višjega sodišča. Toženka se v zvezi z ugovorom tožnika, da njegovo priznanje ni podprto z drugimi dokazi, sklicuje na sodbo Višjega sodišča, kjer je obrazloženo, da je bil tožnik zaloten pri samem izvrševanju kaznivih dejanj ter da dokazi v spisu predstavljajo ustrezno osnovo za sprejem priznanja obtoženca. Toženka pojasnjuje, da sta se o tožnikovih posplošenih navedbah, da je sodišču poslal dokazila o dodatnih dolgovih, kar po njegovem mnenju utemeljuje znižanje denarne kazni, Okrožno in Višje sodišče ustrezno izrekla. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami, zaradi katerih je bilo po tožnikovem mnenju dejansko stanje v zadevi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno, pa toženka pojasnjuje, da ZVZ skladno s 420. členom ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede nepravilnosti pri prevajanju in tolmačenju se toženka sklicuje na sodbo Višjega sodišča in pritrjuje ugotovitvi, da so v tem delu tožnikove navedbe posplošene. Toženka povzema pojasnilo Višjega sodišča, da se tožnik glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP zoper dejansko stanje ne more pritožiti, saj je Okrožno sodišče njegovo priznanje po obtožbi sprejelo, ter da iz tega razloga Višje sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da tožnik ni izpolnil vseh objektivnih in subjektivnih znakov očitanih dejanj, da je bil neprišteven, da niso bile prebrane izjave prič, o delu izvedenca psihiatrične stroke in o tem, da ni bil postavljen drug izvedenec psihiatrije in klinične psihologije, da se ni pridobila medicinska dokumentacija iz Nemčije, da priče niso izpovedale o koristoljubnosti in da bi bilo potrebno tožnika ob upoštevanju načela in dubio pro reo oprostiti. Toženka ugotavlja, da tožnik takih ugovorov glede na 420. člen ZKP tudi z ZVZ ne more uveljavljati. V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem neustavnosti 308. člena novele KZ-1G se toženka sklicuje na pojasnilo Višjega sodišča, da zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za utemeljeno trditev o neustavnosti novele, glede tožnikovih navedb o kazenski sankciji in odvzemu telefona, pa toženka pojasnjuje, da se je Višje sodišče do teh navedb opredelilo, ter dodaja, da tožnikove posplošene navedbe v ZVZ presoje Okrožnega in Višjega sodišča ne omajejo. Prav tako se toženka strinja s stališčem Višjega sodišča, da sodbe, na katere se sklicuje tožnik glede odmere kazenske sankcije, ne predstavljajo ustaljene sodne prakse in niso razlog za izrek nižje kazni zapora. Toženka ugotavlja še, da iz navedb tožnika tako v prošnji kot tudi v priloženi ZVZ ne izhaja nobena konkretna in prepričljivo argumentirana kršitev, ki naj bi jo storilo Višje sodišče pri odločanju o njegovi pritožbi.

4V prošnji za dodelitev BPP je tožnik navedel, da bo treba v zadevi tudi odgovoriti na vlogo VDT. Toženka v zvezi s slednjim ugotavlja, da tožnik prošnji ni priložil vloge VDT, na katero naj bi bilo treba odgovoriti, niti iz spisa ne izhaja, da je bila vloga VDT sploh podana, ter ni navedel argumentov, ki bi jih v odgovoru uveljavljal.

5Po vsem povedanem toženka zaključi, da je tožnikova prošnja v delu, ki se nanaša na dodelitev BPP v zvezi z ZVZ ter na dodelitev BPP za odgovor na vlogo VDT očitno nerazumna in v celoti neutemeljena, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je prošnjo v tem delu na podlagi določb 24. člena ZBPP zavrnila. Ker pa tožnik drugih pravnih dejanj, ki bi jih bilo treba pred sodiščem III. stopnje opraviti ne navaja, je sodišče zavrnilo tožnikovo prošnjo tudi v delu, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje. Toženka tako zaključi, da prošnja tožnika v navedenem delu ne izpolnjuje enega izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki mora biti izpolnjen poleg pogoja finančnega in premoženjskega stanja prosilca, in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka še dodaja, da zgolj zakonska možnost do vložitve ZVZ še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve BPP, saj pri vložitvi pravnega sredstva (še zlasti izrednega) ne gre za ustavno pravico kot to velja za prvostopenjski postopek. Ob sklicevanju na stališča Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) toženka ugotavlja, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja nima za posledico skoraj absolutne dodelitve BPP, ki je vezana na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, pač je v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, dopustno pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

6Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja v delu, s katerim je toženka njegovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila (V. točka izreka), zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu izpodbija iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za dodelitev BPP v celoti ugodi, kot izbranega odvetnika pa določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7V tožbi navaja, da je brezposeln in brez premoženja ter da je prosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje glede vložitve ZVZ in odgovora na vlogo VDT. Da ima možnosti za uspeh, kaže to, da se je o neustavnosti 308. člena KZ-1G in izpodbijanih sodb izjasnila ustavna sodnica dr. Kogovšek Šalamon v odklonilnem ločenem mnenju k sklepu U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, ki je potrdilo, da mora Ustavno sodišče vsebinsko presojati zadeve, da gre za pomembno pravno vprašanje in da je 308. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) neustaven. Izvod argumentirane ZVZ je tožnik poslal toženki, prav tako pa je bil pripravljen odgovor na vlogo VDT, tako je izpolnjen vsebinski pogoj. Tožnik nadalje ugovarja, da mu je toženka zavrnila dodelitev BPP, čeprav jo v drugih podobnih primerih odobrava, npr. v zadevi Bpp 654/24 je bila stranki odobrena BPP za vložitev ZVZ zoper sodbe zaradi kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, v zadevi Bpp 996/23 pa je bila stranki odobrena BPP za odgovor na vlogo VDT. Tako je tožnik postavljen v neenak položaj in je kršen 2., 14. in 21. člen Ustave ter 5. ter 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Navaja še, da se organ za BPP ne more postaviti v vlogo Vrhovnega sodišča in vnaprej obsoditi pravnega sredstva na neuspeh. Zadevi sta za tožnika zelo pomembni. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na posamezne zakonske določbe, ki jih mora toženka upoštevati pri ugotavljanju dohodkovnega in premoženjskega stanja prosilcev za BPP. Odločitev toženke še dodatno poglablja njegovo socialno stisko, kar je v nasprotju z ZBPP, tožnik pa je diskriminiran v razmerju do tistih, ki jim je BPP dodeljena. V nadaljevanju izpodbijani odločbi očita še, da ni ustrezno obrazložena. Iz njene obrazložitve namreč ni razvidno zakaj konkretno je toženka njegovo prošnjo zavrnila, čeprav izpolnjuje tako vsebinski kot materialni pogoj za dodelitev BPP. V dokaz svojim navedbam je tožnik v tožbi sodišču predlagal, da vpogleda v izpodbijano odločbo, ZVZ z dne 16. 1. 2024, odgovor na vlogo VDT z dne 19. 2. 2024, e-sporočili z dne 16. 1. 2024 in 29. 2. 2024 poslani na e-naslov toženke, odločbi toženke Bpp 654/2023 z dne 6. 9. 2023 in Bpp 992/2023 z dne 16. 11. 2023, ter zasliši tožnika.

8Tožba, skupaj s prilogami, je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

9Sodišče je za dan 5. 7. 2024 v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo. Po prejemu vabila se je toženka glavni obravnavi pisno odpovedala, tožnik pa se naroka ni udeležil in izostanka tudi ni opravičil, čeprav je bil nanj pravilno in pravočasno vabljen. Sodišče je zato na podlagi določbe tretjega odstavka 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi pisnega gradiva strank in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavanem upravnem sporu je predmet presoje zakonitost izpodbijane odločbe v delu, s katerim je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru I K 79989/2022 oziroma za ZVZ zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 79989/2022 z dne 14. 12. 2023 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 79989/2022 z dne 5. 7. 2023 in za odgovor na vlogo VDT (V. točka izreka).

12Toženka je svojo odločitev oprla na določbe 24. člena ZBPP, saj je ocenila, da je tožnikova prošnja za dodelitev BPP v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe očitno nerazumna in neutemeljena, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh.¹ Sodišče ugotavlja, da se je toženka vsebinsko opredelila do vseh razlogov, zaradi katerih je tožnik nameraval vložiti ZVZ, in za vsak razlog posebej v smislu 24. člena ZBPP utemeljila, zakaj meni, da dodelitev BPP ni razumna. V tem smislu se je toženka vsebinsko opredelila tudi v delu, v katerem je tožnik BPP zaprosil za odgovor na vlogo VDT. Izpodbijano odločbo je toženka v celoti utemeljila z razumnimi in jasnimi razlogi, tako v dejanskem kot tudi v pravnem smislu, svojo odločitev pa je postavila (še) v okvir stališč Ustavnega sodišča in ESČP, kar sodišču v celoti omogoča presojo njene zakonitosti. Neutemeljen je zato (sicer posplošeni) tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena.

13ZVZ je izredno pravno sredstvo, ki se v obravnavanem primeru nanaša na kazenski postopek, ki je že pravnomočno končan. Tožnik je bil tako že deležen sodnega varstva na prvi in drugi stopnji, zato je toženka ob sklicevanju na sodno prakso Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča in ESČP pravilno obrazložila, da je pri dodelitvi BPP v zvezi z ZVZ treba upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh. Toženka je torej pri odločanju o prošnji za BPP, kot je obravnavana, dolžna presoditi tudi dejstva in okoliščine zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP, in prošnjo kot neutemeljeno zavrniti, če ni izpolnjen pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Tožnik tako nima prav, da je zgolj zaradi dejstva, ker je toženki dostavil izvod argumentirane ZVZ, izpolnjen vsebinski pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Neutemeljen pa je tudi njegov očitek toženki, da se z izpodbijano odločbo postavlja v vlogo Vrhovnega sodišča, oziroma da ni imela pravne podlage za preizkus dejstev in okoliščin zadeve z vidika izpolnjevanja zgoraj navedenega pogoja za dodelitev BPP. Ta preizkus je toženka v predpisanem okviru opravila na podlagi vsebine prošnje za BPP ter na drugi strani obrazložitve sodb Višjega in Okrožnega sodišča. Pri tej presoji je toženka zaključila in ustrezno obrazložila, zakaj šteje, da tožnik verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ nima, pri čemer se je opredelila tudi do tožnikovih navedb glede neustavnosti novele KZ-1G oziroma z njo spremenjenega 308. člena KZ-1. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k sklepu U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, sodišče pripominja, da je v navedeni zadevi, v kateri je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zavrglo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ-1 pa zavrnilo, večina (tj. sedem) ustavnih sodnikov ocenila, da ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Ob neopravljeni glavni obravnavi so ostali nedokazani tudi tožnikovi očitki o diskriminatornosti odločanja toženke in s tem povezanih kršitvah določb Ustave, EKČP in zakona. Sodišče tako zgolj v pojasnilo dodaja, da v tem upravnem sporu ne more presojati pravilnosti in zakonitosti drugih odločb toženke in da tudi drugačna odločba toženke, za katero ni izkazano, da bi bila ob sodni presoji potrjena kot pravilna in zakonita, ne daje podlage za to, da bi se o prošnji za BPP, obravnavani z izpodbijano odločbo, odločilo v neskladju z Ustavo in zakonom. Sodišče po povedanem nima podlage za zaključek, da bi toženko pri odločanju vodili motivi oziroma osebne okoliščine tožnika, kot ta pavšalno namiguje. Tožbeni ugovori so tudi sicer ostali posplošeni in kot taki do drugačne sodne presoje ne morejo voditi. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na materialne pogoje za dodelitev BPP, pa so brezpredmetne, saj je toženka z izpodbijano odločbo namreč ugotovila, da tožnik izpolnjuje ta t.i. subjektivni oziroma materialni pogoj.

14Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, pri čemer se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15Tožnik je ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse zanjo. O tem predlogu sodišče ni posebej odločalo, saj je tožnik plačila sodne takse za tožbo oproščen že na podlagi samega zakona, to je določbe šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP sodna taksa ne plača.

K II. točki izreka:

16Odločitev o stroških tega postopka, ki jih uveljavlja tožnik, temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ V skladu z določbami 24. člena ZBPP se namreč pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se da udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.