VSC Sklep I Kp 712/2018

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, po predlogu Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: ODT), zoper obtoženega odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti, po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2Zoper navedeni sklep se pritožuje obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo odreditev pripora zoper obtoženca, in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je begosumen, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca, tudi sorazmeren ukrep.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obstoj utemeljenega suma vezalo na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih ta temelji. Sodišče se po nastopu pravnomočnosti obtožnice ni soočalo z novimi dejstvi ali okoliščinami, ki bi formalno dognan utemeljen sum kakorkoli ovrgli ali morebiti omajali, saj zaradi nemožnosti vročitve vabila in neodzivnosti obtoženca ni bilo možno izvesti predobravnavnega naroka. Zagovornica tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da utemeljen sum ni izkazan. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da ODT v svojem predlogu za odreditev pripora ni pojasnilo obstoja utemeljena suma in ga ni obrazložilo. ODT je namreč v svojem predlogu zapisalo, da se v zvezi z utemeljitvijo utemeljenega suma v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že pravnomočno obtožnico.

6Sodišče prve stopnje je v točki 7. izpodbijanega sklepa obrazložilo okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost, katerim pritožbeno sodišče pritrjuje. V izpodbijanem sklepu je povzelo predlog ODT za odreditev pripora, s tem pa je kronološko povzelo dogajanje v obravnavni kazenski zadevi od preiskave, ko je že takrat bilo potrebno pisanja obtožencu vročiti preko posebnega vročevalca ter odrediti prisilno privedbo, da bi zagotovili njegovo navzočnost na zaslišanju, vse do poskusa vročitve obtožnice, ki je bila opravljena po detektivu 24. 6. 2021, torej 2 meseca po vloženi obtožnici. Dne 5. 1. 2023 pa je oškodovanka sodišče obvestila, da ji je znano, da se obtoženec ne nahaja v Sloveniji, ampak naj bi bil že dalj časa v Združenih državah Amerike, v ..., kar je potrdila PU Celje. Dne 11. 4 .2023 je sodišče sprva razpisalo predobravnavni narok, ki tako kot nadaljnji razpisani predobravnavni naroki, ni bil opravljen, saj vabilo obtožencu ni moglo biti vročeno. Sodišče je po mednarodni pravni pomoči za pomoč zaprosilo tudi pristojne organe ZDA ter dne 13. 11. 2023 prejelo odgovor, da je bil v začetku oktobra 2023 obdolženec prijet v ...., zaradi motenja posesti, a naslov, ki ga je ob prijetju povedal policistom, ni njegovo dejansko prebivališče, temveč jim je povedal drug (lažni) naslov. Iz dopisa Ministrstva za pravosodje Združenih državah Amerike natančneje izhaja, da je ameriški Urad za mednarodne zadeve večkrat poskušal obdolženca locirati. Iz njihovih evidenc izhaja, da je vstopil v državo dne 4. 2. 2022. Dne 5. 10. 2023 je bil v ... aretiran, kjer pa je povedal naslov, ki ne obstaja. Obtožbe zoper obdolženca v ZDA so bile dne 7. 11. 2023 opuščene in od tedaj dalje ni imel več stika z ameriškimi varnostnimi organi. Navedli so tudi, da je obdolženec v tranzitu in nima stalnega naslova.

Glede na vse navedeno je očitno: da je (-) obtoženec seznanjen, da je zoper njega v teku ta kazenski postopek zaradi obravnavanih kaznivih dejanj, saj mu je obtožnica bila vročena, vendar je vse doslej povsem neodziven ter tudi nima nikjer prijavljenega prebivališča (stalnega niti začasnega); (-) da si sodišče vseskozi (že med preiskavo in tudi po vloženi obtožnici) prizadeva obtožencu vročiti sodna pisanja in ga najti, pa so bila vsa ta prizadevanja doslej neuspešna, da bi prišel na sodišče; (-) da obtoženec že dalj časa ne prebiva v Republiki Sloveniji; (-) da je tudi v ZDA v tranzitu in ni nikjer prijavljen in (-) da tudi s policijskimi ukrepi v njihovih sistemih ni bilo ugotovljeno njegovo bivališče oz. nahajanje. Ob vsem navedenem je nedvomno izkazano, da je obtoženec na begu in se skriva pred organi pregona ter tako namenoma onemogoča uspešno izvedbo tega kazenskega postopka.

Četudi držijo pritožbeno izpostavlja dejstva, da je dne 19. 3. 2019 obtoženec res sam poklical detektiva in prevzel pisanje, da je za dne 3. 4. 2019 preiskovalno sodnico poklicala obtoženčeva mama in povedala, da se zaradi bolezni ne bo mogel udeležiti zaslišanja v preiskavi in da je dne 4. 4. 2019 v spis vložil pisanje, ki ga je sodišče štelo kot njegov zagovor, pa ob vseh neuspelih poskusih vročitve pisanj in iskanju obtoženca nikakor ni moč pritrditi zagovornici, da se je obtoženec odzival pošti sodišča in da se je odzival vabilom. Prav tako nikakor ne drži, da obtoženec v ničemer ne ovira izvedbe postopka. Nenazadnje obtoženca že od 4. 2. 2022 ni v Sloveniji, tudi v ZDA pa ni znano njegovo bivališče oz. nahajanje, kar vsekakor utemeljuje obstoj pripornega razloga begosumnosti. Še dodatno pa ga utemeljuje tudi dejstvo, da se mu v tem postopku očita izvršitev štirih različnih kaznivih dejanj, med katerimi je za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, predpisana relativno visoka kazen, in sicer do 5 let zapora. Za ostala so očitane kazni do 3 in do 1 leta zapora. Zagovornica pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju pripornega razloga begosumnosti neutemeljeno nasprotuje.

7V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pod 8. točko ustrezno argumentirana in v ničemer pomanjkljiva neogibnost in sorazmernost pripora zoper obtoženca, saj brez njegove navzočnosti sodišče ne more dokončati predmetnega kazenskega postopka. Kljub temu, da pomeni pripor grob poseg v njegovo osebno svobodo, predstavlja v danem trenutku edini možni ukrep, ki bo lahko zagotovil nadaljnjo izvedbo kazenskega postopka. Katerikoli milejši ukrep v tem primeru ne pride več v poštev, saj tudi z milejšimi ukrepi, glede na vse zgoraj navedeno in ugotovljeno, zagotovitev njegove navzočnosti in dokončanje tega kazenskega postopka ne bi bila uspešna. Ob tem pa ne gre spregledati, kot že ugotovljeno, tudi števila in teže obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ter dejstva, da je tudi v ZDA v tranzitu in ni nikjer prijavljen, zato je pripor tudi sorazmeren ukrep. Tako zagotovitev nadaljnjega postopka odtehta poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode. Nenazadnje je v presoji sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, vsebovana tudi presoja, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov (VSRS Sodba XI Ips 32838/2011-155 z dne 15.9.2011), zato so pritožbena navajanja, da se sodišče prve stopnje ne opredeli do možnosti odreditve milejšega ukrepa, pri čemer zagovornica niti ne pove, kateri milejši ukrep bi bil primernejši, neutemeljene.

8Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornice obtoženega niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.